Znamenje
V božičnem času beremo evangeljske tekste iz Matejevega in Lukovega evangelija, ki podrobno opisujeta tako imenovano »Jezusovo otroštvo.« Gre za obdobje Jezusovega življenja, kjer spoznamo različne dogodke, v katere so vključeni Jezus, Marija in Jožef in jih pri drugih dveh evangelistih – Marku in Janezu – ni mogoče najti.
Tudi papež Benedikt XVI. je zadnji del svoje trilogije »Jezus iz Nazareta« posvetil prav otroštvu Jezusa Kristusa. Ob izidu je poudaril, da je ta del knjige potrebno tematsko in kronološko razumeti kot uvod k drugima deloma knjige, kjer je skušal odgovoriti na vprašanje, kdo je Jezus in ga predstavil v njegovi celotni bivanjski razsežnosti, vključno s trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem.
Ena od značilnosti evangelijskih tekstov, ki se nanašajo na to obdobje Jezusovega življenja, je v tem, da Jezus sploh ne »spregovori,« razen da Mariji in Jožefu na njuno vprašanje – potem ko se je »izgubil« in sta ga iskala ter našla v templju – odgovori: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49).
V Matejevih in Lukovih tekstih o Jezusu »govorijo« drugi – o njem »prerokujejo.« Danes beremo, kako so Jezusa prinesli v tempelj (Lk 2,22-40). Evangelist ga predstavi z besedami, da je to Odrešenik, ki ga je Bog »poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom… ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih… in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali…, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,30-32.34-35)
Kaj nam sporoča evangelist Luka? Najprej ne smemo spregledati, da v Jezusu prepoznava luč v razodetje vsem narodom, kar lahko razumemo, da Jezus prinaša univerzalno sporočilo. To pomeni, da njegovo bivanje med ljudmi ni vezano na določen jezik, kulturo, tradicijo ali časovno obdobje. Vesela novica, ki jo bo oznanjal, je namenjena celotnemu človeštvu. Duh, ki izhaja iz Boga in se je učlovečil v Jezusu, presega vse delitve kot so npr. socialno-ekonomske, rasne ali idejne in v vseh časih in kulturah zaznamujejo v hierarhično družbeno strukturo vtkanega človeka. Kajti milost, ki izhaja iz Boga, se ne ozira na človekov status, ampak ga nagovarja v njegovi dovzetnosti za ponudbo odrešenja.
Ob tem ne smemo prezreti pomenljivega razločevanja: Odrešenik je poslan »vsem« (gr. pas) ljudstvom, vendar je z njim povezan tudi padec in vstajenje »mnogih« (gr. polys). Na prvi pogled se zdi, da razlika med izrazoma »vsi« in »mnogi« ni pomembna. Toda gledano iz perspektive univerzalnosti je bistvena: čeprav je odrešenje ponujeno »vsem,« ga »mnogi« ne bodo sprejeli. Se pravi, da božja »ponudba« ne učinkuje zgolj v eno smer, ampak lahko povzroči ravno nasprotni učinek.
Zgoraj opisana napetost med »vsi« in »mnogi« se je prenesla tudi v liturgični jezik in se nanaša na zakramentalno obhajanje evharistije, kjer izgovarjamo Jezusove besede, kako se njegova kri preliva »za vse.« Gre za prevod latinskega liturgičnega besedila, kjer stoji besedna zveza »pro multis,« kar pomeni »za mnoge« in se ujema z grškim originalom. Gre za besede, ki jih je izrekel Jezus, ko je obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« in v evangeljskem tekstu najdemo izraz »hyper pollon« (Mr 14,24).
Ob tem nastane vtis, da je Jezusova smrt na križu ne vključuje »vseh« ljudi, ampak zgolj »mnoge.« Čeprav bi takšno razločevanje lahko omejili zgolj na filološko raven, je napetost med »vsi« in »mnogi« mogoče razumeti v kontekstu današnje napovedi, da je Jezus »znamenje, kateremu bodo nasprotovali.«
Vemo, da je smisel določenega »znamenja« v tem, da človeka opozarja in mu omogoči orientacijo. Navadno ga človek sprejme brez pomislekov, ker je prepričan, da mu koristi.
Odkod torej »nasprotovanje« Jezusu kot »znamenju?« Z razliko od Janeza Krstnika, ki je usmerjal pozornost na Kristusa in so bila njegova dejanja le »znamenje,« da za njim prihaja nekdo, ki je večji od njega, je Jezus sam »znamenje.« V tem smislu lahko razumemo njegove besede: »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (Jn 14,9).
Zato zgolj dejstvo, da Jezus kot Odrešenik vstopi v zgodovino, vzbudi »nasprotovanje« človeka.
Za kakšno »nasprotovanje« gre? Grški tekst uporablja besedo »antilego,« kar dobesedno pomeni »govoriti proti« in prevajamo kot oporekati, nasprotovati – bodisi na sovražen ali argumentiran način.
Ko mu oporeka oz. nasprotuje, se takšen proces ne odvija le na intelektualni ravni. Evangelist namreč govori o »mislih« srca: ko človek nasprotuje božji ponudbi, o tem »govori« in tako utemeljuje svoje teoretično izhodišče. To se ne odvija le v območju njegove racionalnosti – človek skuša božjo realnost zavrniti z argumentom, in če to ne zadošča, s sovraštvom – kar vse razodeva njegov odpor do Boga. Njegovo spoznanje se mora namreč soočiti z »znamenjem,« ki zamaje »gotovost« njegovega spoznanja in od njega zahteva nov premislek.
Za izraz »misli« srca v grškem besedilu najdemo besedo »dialogismos« kar prevajamo kot razmišljanje oz. gibanje misli. Gre za izpeljanko iz glagola »dialogizomai,« ki izraža misel, da takrat, ko človek tehta in razmišlja, hodi sem in tja. S tem je poudarjeno, da gre za človekov »notranji« dialog, ki ne pripelje do jasnega sklepa. Takšen samodialog odseva negotovost v človekovem spoznanju, ker mu manjka kriterij presoje. Samega sebe lahko »preseže« le, ko vzpostavi dialog z »znamenjem,« ki izhaja iz Boga.
Ob srečanju z Jezusom, ki je »znamenje« Boga med ljudmi, ima človek priložnost, da »izreče« svojo »misel,« ki bi v nasprotnem primeru ostala »neizrečena:« ali temu »znamenju« pritrdi, ali mu ugovarja oz. mu nasprotuje – na argumentiran ali sovražen način je drugotnega pomena.
Posledično se spremeni pomen besede »vsem« – čeprav gre za univerzalni princip, se bodo »mnogi« odločili proti in poskušali vzpostaviti svoj »princip,« ki bo Jezusa kot »luč« zavračal.
Jezus, ki je vstopil v zgodovino človeštva, je »znamenje« Boga, ob katerem človek oblikuje svojo »misel,« ki ga vodi v sprejemanje ali zavračanje ponudbe odrešenja.