Sedem-in-sedemdeset
Število ima pomen. V to so bili prepričani učenci grškega filozofa Pitagora (570 – 495), ki so trdili, da je število izvor (gr. arche) vsega, kar biva. Tako je po njihovem mnenju prek števila mogoče določiti tudi moralne norme. Bili so prepričani, da etičnim krepostim odgovarjajo številčna razmerja, pri čemer so v številu »štiri« prepoznali pravičnost. To so utemeljili s tem, da gre za prvo kvadratno število, ki je produkt dveh enakih števil. Izhajali so iz tega, da kvadratno število simbolizira enakost in harmonijo. Zanje je pravičnost namreč pomenila, da je človek enako vrnil z enakim (gr. antipeponthos), kar odgovarja načelu recipročnosti. To misel je podrobneje predstavil Aristotel v Nikomahovi etiki in hkrati takšno pojmovanje pravičnosti tudi kritiziral, ker da je preveč poenostavljena in ne upošteva okoliščin, npr. namena nekega dejanja (EN 1132b21–1133a2).
Tudi v evangelijih najdemo različna mesta, kjer se v »številu« skriva pomen. V dialogu med Jezusom in Petrom, ko se pogovarjata o odpuščanju, imamo opraviti s številom »sedem-in-sedemdeset.« Gre za nadaljevanje Jezusovega navodila, kako ravnati v primeru, ko »brat greši« (Mt 18,15-1), s to razliko, da je tokrat v središču vprašanje odpuščanja. Tako pri Mateju beremo:
»Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: ›Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat‹« (Mt 18,21-22).
Najprej je potrebno izpostaviti, da se to število pojavi le v Matejevem evangeliju. V grškem tekstu najdemo besedno zvezo hebdomekontakis hepta, kar lahko prevedemo kot sedemdesetkrat sedemkrat ali kot sedeminsedemdesetkrat. Ne glede na to, za katero obliko se odločimo, le-to bistveno ne vpliva na sam pomen izraza, ampak gre za to, kako ga interpretirati.
Avguštin je v svojem komentarju poskušal pojasniti število »sedeminsedemdeset,« tako da je iskal pomen in medsebojno povezanost različnih števil, ki jih je mogoče najti v priliki o služabniku, ki ni hotel odpustiti. Pri tem je bilo njegovo teoretično izhodišče, da je »sedem,« ki simbolizira popolnost, pomnožil z »enajst,« ki predstavlja prestopek (PL 38, 514–519). Tako je s pomočjo števila »77« izpostavil misel, da za odpuščanje ni omejitve, ampak je treba odpustiti vse. Nakazuje na brezmejnost, o kateri govori Jezus in tako pokaže, da je tudi numerologijo mogoče vključiti v teološko refleksijo.
Smiselno je upoštevati tudi razlago, ki se navezuje na zgodbo o Kajnu in njegovem potomcu Lamehu in jo najdemo v prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 4,15-24). Tako beremo, da Kajn po nasilnem dejanju ostaja »zaščiten,« in kdor bi ga skušal ubiti, bo »sedemkrat« maščevan. Vendar pa Lameh preseže božjo grožnjo in trdi, da se bo maščeval vsakemu, ki ga bo prizadel, ne le »sedemkrat,« ampak »sedeminsedemdesetkrat.« Ob tem lahko ugotovimo pomenljivo podrobnost: izraz hebdomekontakis hepta, ki ga najdemo v Matejevem evangeliju, uporablja tudi grški tekst (Septuaginta) prve Mojzesove knjige.
Jezusov odgovor na Petrovo vprašanje pojasnjuje dve različni reakciji na krivico, ki je povzročena človeku: na eni strani imamo opravka z neomejenim maščevanjem, na drugi z neprestanim odpuščanjem. Vendar ima pri tem število odločilni pomen, saj gre za njeno prevrednotenje: »77« ne simbolizira več maščevanja, ampak odpuščanje. S prihodom božjega kraljestva namreč vse bivajoče dobiva nov pomen, tudi število – ne v matematični, ampak v simbolni funkciji.
Toda, ali je odpuščanja sploh mogoče uresničiti? Ko prisluhnemo ljudem, ki so prestali različne oblike nasilja, nas pogosto prevzame vtis, da krivice ni mogoče odpustiti. Prehudo je bilo trpljenje, pregloboke so rane. Kot da spomin ne dopušča, da bi se človek osvobodil bolečine ali jo preprosto izbrisal. Kot da je maščevanje celo upravičeno: kdor je povzročil trpljenje, si zasluži kazen.
Ustavimo se ob spominu in pomislimo na »čustveni spomin,« o katerem govori Avguštin. S tem je mišljeno, da spomin lahko shranjuje človekova čustva, ne da bi jih pri tem tudi čutil. Čeprav spomin hrani podobe preteklega trpljenja, pa to človeku ne preprečuje, da bi se ga osvobodil; težava je v volji, ne v spominu samem. Ko se človek spominja bolečine, ne gre za trpljenje samo, ampak za spomin na realni dogodek iz preteklosti. Se pravi, da tega ne občuti kot ponovno doživljanje tistega čustva v njegovi prvotni intenzivnosti. Kajti spomin ne hrani tistega čustva, ki ga je človek nekoč doživel, ampak njegovo vtisnjeno podobo (lat. imago inpressa) (PL 32, 791–792). Ko se človek vrača k tem podobam, shranjenim v spominu, in jih zavestno začne obujati, svoj spomin ponovno obremeni z negativnimi silnicami, ki ga ne spustijo iz ujetništva preteklosti.
Zato se postavi vprašanje, zakaj naj človek, potem ko mu je bila storjena krivica, odpusti? Najbolj splošen odgovor je: k temu ga nagovarja Bog. Vendar s tem še ni jasno, ali je taka zahteva tudi upravičena. Ali se Bog s tem ne odpoveduje »pravičnosti?«
Zdi se, da »božji« argument o nujnosti odpuščanja sloni na tezi: kakor Bog »odpušča« človeku, tako naj bi človek »odpuščal« bližnjemu.
Ali sta taka izpeljava in zaključek smiselna? Ali človek sploh lahko »prizadene« Boga, in sicer v isti meri in isti intenziteti kot človek povzroči škodo svojemu bližnjemu? Ali lahko Bog postane »žrtev« človekovih dejanj tako kot je človek dejansko »žrtev« svojega bližnjega? Ali ima tudi Bog »čustva« kot jih ima človek, ki na osnovi negativnih izkušenj obremenjujejo njegov »čustveni spomin?«
Na prvi pogled se zdi, da temu ni tako. Bog je Duh, zato se ga človekova »krivična« dejanja neposredno ne dotikajo. Vendar moramo upoštevati, da je božji Sin v Jezusu postal človek. To na novo vzpostavi razmerje med Bogom in človekom: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40). Kar lahko razumemo tako, da v trenutku, ko delamo »krivico« sočloveku, v istem trenutku delamo »krivico« tudi Bogu. In če Bog odpušča »krivičnemu« človeku, tako naj bi tudi človek, ki se mu je zgodila »krivica,« odpustil storilcu.
Ko človek stori krivico sočloveku – od fizičnega nasilja, mobinga do obrekovanja -, s tem ne prizadene le njegovega dostojanstva. Prizadeto je tudi razmerje med dvema oseba, ki temelji na pravičnosti. Prav tako ima to razmerje tudi božjo dimenzijo, ki temelji na Jezusovi gornji trditvi. Takšno istovetenje božjega Sina s človekom – bodisi da mu v stiski pomagamo bodisi da mu povzročimo zlo – konkretnemu ravnanju podeli metafizično vrednost. Iz tega je razvidno, da dialog med Jezusom in Petrom ne postavlja v ospredje moralno-pravnega vidika, ampak poudarja pomen odpuščanja za človekovo čutenje in medosebne odnose, ki bistveno sooblikujejo njegovo bivanje. Zakaj je ravno ta vidik pomemben?
Odgovor se skriva v sami besedi »odpuščanje.« V tekstu najdemo izraz aphiemi, kar dobesedno pomeni poslati stran ali pustiti pri miru oz. dovoljenje za odhod. Iz tega je mogoče razbrati predvsem vidik osebne »osvoboditve,« ki se odraža v odpuščanju. Komur je namreč storjena krivica, postane determiniran, neke vrste »ujetnik« krivice. Ne more se je rešiti oz. jo »postaviti na stran« – navzoča je v zavesti in čustvenem doživljanju. V nekem smislu ga celo zasužnjuje, ker postaja od nje odvisen: zamegljuje preudarnost in tako vpliva na posameznikova dejanja, kar končno pomeni, da ni več svoboden.
Prizadet je namreč dvakrat: enkrat z dejanjem storilca, drugič s svojo reakcijo na to dejanje, ker neprestano obnavlja »spomin« na storjeno krivico – kot da je spomin zgolj »obremenjujoč,« čeprav bi moral biti »osvobajajoč.« Če v prvem primeru odgovornost leži pri »storilcu,« ima v drugem primeru »žrtev« – ko ob obujanju spomina doživlja bolečino – možnost, da začne spreminjati svoj odnos do te podobe, kar lahko pripelje do notranje osvoboditve.
Odpuščanje mora presegati tisto obliko števila, ki jo predlaga Peter. Na simbolni ravni ga poskuša umestiti v vnaprej določen okvir, ga narediti izmerljivega in ga tako nadzorovati. Čeprav število sedem simbolizira polnost in dovršenost in ustvarja velikodušnost, je odpuščanju še vedno postavljena meja, ki jo človek lahko obvladuje. Na družbeni ravni to lahko imenujemo tudi »sprava,« vendar ne v religiozno-kulturnem smislu. Gre za način bivanja, ki ga omogoča družbeni sistem, ki »krivico« in »kazen« kategorizira zgolj skozi pravne norme. Zato bi moral na družbeni ravni krivična dejanja iz preteklosti urejati pravni sistem.
Toda odpuščanje je povsem nekaj drugega: bistvo je v spontanosti in nepredvidljivosti. Zato Jezus odgovori s številom, ki ga lahko interpretiramo, da to pomeni nekaj neomejenega. Tako odpravi logiko pogojevanja, preračunljivosti in koristoljubja. Moč odpuščanja ni v preračunljivosti, ampak to dejanje duha preseže okvire, ki jih noben sistem ne more zajeti – in ravno v tej nepreračunljivi presežnosti je njegova svoboda.
Iz povedanega lahko sklenemo: odpustiti ne pomeni pozabiti, saj podobe krivice ostanejo vtisnjene v spominu. Prav tako ne gre za opravičevanje zla, ki ga ni mogoče olepšati. Bolj smiselno je trditi, da gre za proces osvobajanja spomina, in sicer tako, da človek krivici iz preteklosti odvzame moč, ki jo ima nad njim tudi v sedanjosti. Tako se postopoma osvobaja njene obremenjujoče teže in s tem preprečuje, da bi se njena moč prenašala v prihodnost.