Plačilo
Svobodna družba temelji na pravičnosti. Ker se pravičnost dotika različnih področij življenja, jo je že Aristotel v Nikomahovi etiki razdelil na splošno in posebno (EN V, 2-3.5). Posebno pravičnost je nato razčlenil na tri oblike: izravnalna popravlja krivice, ki nastanejo v medsebojnih odnosih; razdeljevalna ureja delitev dobrin, pravic in dolžnosti; menjalna velja za menjavo dobrin.
Sodobni človek bolje razume izraz socialna pravičnost. Njen cilj je, da bi imeli vsi ljudje dostojne življenjske pogoje. Ekonomske razlike največkrat vodijo v socialno razslojenost, ta pa lahko na koncu destabilizira celotno družbo. V tem okviru ima pomembno vlogo načelo pravične plače: posameznik naj bi si z delom zagotovil človeka vredno življenje. Pri tem ostaja odprto vprašanje, kako določiti »vrednost« dela. Na splošno velja, da delavci za enako delo prejmejo enako plačilo.
Tudi evangelij uporablja prispodobo pogodbenega razmerja. O tem beremo pri Mateju v priliki o delavcih v vinogradu. Jezus namreč primerja nebeško kraljestvo lastniku vinograda, ki je najel delavce, jih zaposlil ter se z njimi pogodil za določeno plačilo: »en denarij.« Ker so prihajali na delo ob različnih časovnih terminih, so bili tudi pogoji in učinki dela različni. Zato so nekateri upravičeno pričakovali, da bo tudi vrednost dela različna. Na veliko začudenje so pri izplačilu ugotovili, da so tako tisti, ki so začeli z delom »zgodaj zjutraj,« kot tisti, ki so prišli šele okrog »enajste ure,« prejeli enako plačilo (Mt 20,12).
Lastnik vinograda je zavrnil vse očitke o krivičnosti do delavcev in se pri tem skliceval na pogodbo. Tako beremo v evangeliju: »Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi.« (Mt 20,13-14).
Pri tem naletimo na paradoks: čeprav se za primerjavo božjega kraljestva uporablja pogodbena logika, je za njegovo razumevanje nujno vstopiti v božje mišljenje, ki presega koncept človeške pravičnosti. V tem smislu pogodba služi kot prispodoba, s pomočjo katere je mogoče odkriti globljo resničnost, ki običajni človeški logiki zveni tuje.
Skozi zgodovino so to priliko osvetljevali iz raznih zornih kotov. Vsem je skupna ena tema: »odrešenje« človeka, kar v modernem mišljenju lahko razumemo kot polnost bivanja oz. človekova uresničitev. Pri tem izstopa »dogovor,« ki ga lastnik vinograda sklene z delavci. Nastane vtis, da je božje kraljestvo mogoče ponazoriti z delovnim razmerjem, ki ga določa pogodba med delodajalcem in delojemalcem, pri čemer je ključni element »plačilo« za opravljeno delo. Toda prilika se prav v tej točki oddalji od splošno sprejetih načel, kaj je pravično plačilo. Božjega plačila namreč ni mogoče okviriti znotraj človeških principov.
Priliko lahko interpretiramo tako, da izhodišče predstavlja misel, da se človek znajde na »trgu« življenja, ki ga pogojuje določena družbena ureditev in kulturno-religiozni okvir. Na tem trgu lahko izbira med različnimi ponudbami o smislu bivanja. Pri tem božjo ponudbo v najširšem pomenu besede označimo kot »odrešenje.« Gre za vabilo, naj človek vstopi v dialog z Bogom in to razmerje lahko primerjamo »pogodbi,« ki vključuje tudi »plačilo.«
Kaj bo človek prejel, ko bo »sklenil pogodbo?« Odgovor, ki ga pogosto srečamo v patristični eksegezi in ki je zaznamoval teološko tradicijo, lahko strnemo v kratek stavek: prejel bo dar Svetega Duha, ki ga evangelist sicer imenuje »plačilo« (gr. apodidomi), vendar je to potrebno razumeti kot prispodobo: plačilo pomeni milost. To omogoča spoznanje Boga in vodi v odrešenje in večno življenje. Vendar se za tem skrivajo bistvene podrobnosti, ki takšno razumevanje postavijo v povsem drugačno luč. Predvsem je treba pojasniti, za kakšno »pogodbo« gre – ali sploh lahko govorimo o pogodbi v pravem pomenu. Kajti pobuda prihaja od Boga, človek pa na to vabilo svobodno odgovori. V ospredju ni pravna obveza ene ali druge strani, ampak božja naklonjenost človekovim prizadevanjem, da v polnosti uresniči svoje bivanje.
Omenjena prilika za pogodbo uporablja glagol symphoneo, kar lahko prevedemo kot izraziti isto mnenje. Kot da gre za soglasje med Bogom in človekom. V ospredju ni pravna obveza ene ali druge strani, ampak božja ponudba »odrešenja« in človekova svoboda, da to ponudbo sprejme.
V tem smislu gre za individualno pogodbo: vsebina je za vse enaka – polnost bivanja – pot do tega pa je prilagojena vsakemu posamezniku posebej.
Bog ostaja zvest svoji besedi, na drugi strani pa človek lahko odstopi od dogovora. Kar pomeni, da Bog omogoča maksimalno svobodo človeku, ko izbira svojo usmeritev. Možne negativne posledice v takem primeru nosi zgolj človek, ki odgovornosti ne more prenašati na drugega. Prav tako Bog svoje suverenosti ne vsiljuje niti je ne uporablja za obvladovanje človeka. Bog nad nikomer ne izvaja oblasti; v nobenem trenutku ne ogroža človekove svobode.
Priznati moramo, da se takšna oblika pogodbe oddaljuje od splošno sprejete ideje pravičnosti, ki temelji na sorazmerju. To pomeni, da vsak prejme tisto, kar mu pripada, in sicer na podlagi določenega merila – kot je zasluga, prispevek, čas ipd. Že Platon je opozoril, da enakost brez upoštevanja razlik vodi v nepravičnost (757a). Zato lahko rečemo: ko lastnik vinograda vsem delavcem nameni »enako« plačilo, tega ne moremo več imenovati »pravičnost« v človeškem pomenu, ampak izraz božje naklonjenosti do vsakega človeka in znamenje dobrote, ki izhaja iz Boga.
Ob tem ne smemo prezreti podrobnosti, ki se pojavi v tekstu. Lastnik vinograda je z delavci, ki so prišli zjutraj, sklenil »pogodbo« in določil plačilo (en denarij). Nato je okrog »tretje ure« prišla druga skupina: z njimi ni sklenil dogovora, ampak jim je bilo obljubljeno, da jim bo dal, kar je prav (Mt 20,3-4). Evangelist uporabi pojem dikaios, s čimer poudari, da bo vsak dobil to, kar je pravično. Pomenljivo je, da znesek ni vnaprej določen. Takšna pravičnost ni ekonomsko-pravna kategorija, ampak zadeva človekovo celotno bivanje – njegov odnos do Boga in do sočloveka. Na tej ravni posameznik vzpostavlja dialog z Bogom.
Evangelist navede tudi dva med seboj povezana argumenta, zakaj lastnik vinograda plačuje po kriterijih, ki jih prva skupina delavcev ocenjuje kot nepravične: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15). Prvi argument izhaja iz lastninske pravice oz. iz svobode razpolaganja s premoženjem, zato drug nima pravice posegati vanjo. Drugi je ontološki in je izpeljan iz trditve: »jaz sem dober« (gr. ego agathos eimi). Gre za nasprotje med agathos in poneros, med dobrim in hudobnim, pri čemer se dobro navezuje na Boga, hudobija pa na človeka.
Nagrada, ki jo »izplača« Bog – bodisi na osnovi pogodbene obveznosti bodisi na osnovi tega, kar misli, da je pravično – je utemeljena na »dobroti.« Povsem drugače je v medčloveških razmerjih: določa jih »hudobno oko.« Razmerje med Bogom in človekom izhaja iz dobrega, kajti Bog je »dober« (Mr 10,18). Socialna razmerja pa poleg medsebojne naklonjenosti zaznamuje tudi škodoželjnost. Takšno nagnjenje v človeku povzema besedna zveza »hudobno oko« (gr. ophthalmos poneros) in simbolizira nevoščljivost, pohlep in skopost. Še več, če je oko hudobno, bo v temi tudi človekovo telo (gr. soma – Mt 6,23).
Božje kraljestvo prinaša nekaj, kar presega pogodbeno logiko, ki temelji na plačilu oz. nagradi in je značilna za vse sisteme. Z delom v vinogradu – to je človekova dejavnost v območju božjega Duha – ni mogoče zaslužiti plačila, ker vsak prejme isti dar. Za božje kraljestvo je bistvena logika milosti, ki je ni mogoče obvladati, manipulirati ali prilagoditi svojim interesom. Bog namreč nagovarja človeka podobno kot je angel pozdravil Marijo: s teboj je milost (Lk 1,28). Razmerja med Bogom in človekom ni mogoče vrednotiti na pogodbeni osnovi, ampak gre za milostni odnos.
Božja ponudba je enaka za vse: polnosti bivanja ni mogoče deliti proporcionalno. Vendar se človekova osvoboditev iz sistema, ki ga drži v verigah, ne uresniči kolektivno, ampak osebno. To pomeni, da mora vsak človek dati soglasje k taki pogodbi – z Bogom sklene »dogovor« posameznik. Vendar se milost ne deli, zato je tudi plačilo lahko samo eno oz. celo.