Boj za dediščino
Pri dedovanju se pogosto razkrijejo prikrite družinske razmere: značajske poteze posameznikov ter odnosi med njimi – medsebojna naklonjenost, občutki prikrajšanosti, zamere, pričakovanja in predstave o tem, kaj komu pripada. Dediščina torej ni le premoženje, ki preide na naslednike; je tudi ogledalo družinskih vzorcev. Ob delitvi zapuščine se lahko odprejo nerazrešena vprašanja: kdo je menil, da mu je kdo kaj dolžan, kdo je bil bolj ljubljen in kdo se je vse življenje počutil prikrajšanega. V tem smislu je zapuščina tudi usedlina družinske zgodovine: ljudje ne podedujejo le materialnega premoženja, temveč tudi kulturno-duhovno dediščino družine, ki jih lahko močno zaznamuje ali celo obremenjuje. Zato dednopravni spori pogosto presegajo vprašanje samega premoženja.
Pomenljivo je, da tudi v evangelijih najdemo izraz dediščina, kar označuje grška beseda kleronomia. Gre za sestavljenko iz kleros ali žreb in nemo ali deliti in dobesedno pomeni z žrebom dodeljen delež. Tako je iz Jezusovega javnega delovanja znan dogodek, ko se je nanj obrnil človek iz množice in ga prosil: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj« (Lk 12,13). Vendar v evangelijih ni v prvi vrsti mišljeno, da človek podeduje materialno premoženje ali katere druge ugodnosti, ki so mu v korist. Nasprotno, podedoval naj bi »večno življenje« (gr. zoe aionios – Mr 10,17) in »kraljestvo« (gr. basileia – Mt 25,34).
Z vprašanjem dediščine se srečamo tudi v priliki o vinogradu in viničarjih. Postaviti jo je potrebno v kontekst Jezusovega dialoga z velikimi duhovniki in starešinami ljudstva, ki so hoteli vedeti, odkod njemu »oblast« (gr. exousia – Mt 21,23). V tem smislu gre za nadaljevanje prilike o »dveh sinovih« (Mt 21,28-32). Razlika je v tem, da v ospredje stopi »sin« lastnika vinograda, ki je tudi njegov »dedič.« Na drugi strani pa imamo viničarje, ki v vinogradu delajo kot najemniki. Ker Jezus to priliko pripoveduje velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, se lahko upravičeno nagibamo k temu, da je mogoče v prispodobi »viničarjev« prepoznati versko-civilne voditelje, ki so z umorom hoteli postati lastniki vinograda. Zato ne gre več za vprašanje »volje,« ampak je poudarek na lastništvu. Ker jim vinograd ne pripada, si ga hočejo prilastiti tako, da odstranijo »dediča.« V tem kontekstu ta prispodoba skuša odgovoriti na vprašanje, ali si je mogoče z nasiljem prilastiti božjo resničnost in si prisvojiti pravico do njenega obvladovanja?
Prilika o »vinogradu in viničarjih« (Mt 21,33-43) je vsebinsko zelo zgoščena in odpira različne perspektive branja in razumevanja. Toda v svojem jedru se dotika prav vprašanja »dedovanja« in s tem povezanim hudodelstvom, saj so najemniki vinograda umorili njegovega zakonitega »dediča.«
Ponovno se srečamo s podobo »vinograda.« Opis v Matejevem evangeliju spominja na preroka Izaija in njegovo »pesem o vinogradu« (Iz 5,1-7), kjer zasledimo misel o privilegiranem odnosu med Bogom in »izvoljenim ljudstvom.« Ker ni prinašal sadov, bo takšen vinograd spremenjen v pustinjo.
Toda v evangeliju gre za povsem drugačno misel: ni mogoče razbrati kritike na račun vinograda, kakor je to razvidno pri Izaiju, ampak se v središču znajdejo »viničarji,« ki nimajo imena, vendar lahko sklepamo, da so mišljeni posamezniki. Zato v evangeliju vinograda ni mogoče več poistovetiti zgolj s kolektivnim ljudstvom, ampak stopijo v ospredje individualne osebe.
Vinograd tako po eni strani simbolizira človekovo življenje: tisto, za kar si posameznik prizadeva in poskuša uresničiti, kar ga napolni s srečo in osmisli v bivanju. Po drugi strani je iz današnje prilike razvidno, da je vinograd tudi metafora za božje kraljestvo. S tem označujemo območje duha, pravičnosti, svobode, milosti. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj oziroma kdo lahko poveže ti dve dimenziji ter vzpostavi temelj, na katerem se lahko medsebojno prepletata. Odgovor lahko ponazorimo z metaforo »vogelnega kamna« (Mt 21,42). Vendar nas ta izraz lahko zavede. Tako v grškem prevodu psalma (Ps 118,22 – LXX Ps 117,22.) kot v evangeliju najdemo besedno zvezo kephale gonias, kar dobesedno pomeni glava vogala, k čemur se bomo vrnili kasneje.
Poglejmo najprej razmerja med osebami, ki določajo dinamiko dogajanja v priliki. Na eni strani imamo lastnika vinograda, na drugi strani so viničarji, ki ga imajo v najemu. Lastninsko razmerje je tako natančno določeno. Povedano v sodobnem jeziku: ob svojem času lastnik hoče imeti plačano najemnino. V ta namen pošlje svoje posrednike, ki pa jih najemniki vse po vrsti zavrnejo: ali jih pretepejo ali ubijejo ali kamnajo.
Taka dejanja že nakazujejo, da si najemniki ta vinograd skušajo prilastiti. Končno morajo za dosego svojega cilja ubiti še »dediča.« Znan je tudi motiv uboja: pohlep. Logika je preprosta: stari lastnik bo ostal brez naslednika, nekdanji najemniki bodo tako postali novi lastniki vinograda. Vendar se račun ne izide. Ko so se znebili »dediča,« s tem še niso postali novi lastniki. Niso predvideli, da jim bo zakoniti gospodar vinograd oz. kraljestvo, ki jim je bilo najprej dano v najem, zaradi njihove grabežljivosti odvzel.
S tem so pokazali, da ne razumejo, v čem se kaže božja »dediščina.« Z njo namreč ni mogoče ravnati tako kot z materialnimi dobrinami. Z božjim »duhom« človek ne more razpolagati samovoljno, kakor to lahko stori z zasebno lastnino. Čeprav je »duha« deležen, ga ni mogoče podrediti osebnim interesom, ali ga vstaviti v okvir lastnih predstav ali manipulirati njegovo vsebino. »Božje kraljestvo« je najvišja oblika »duha,« ki presega vse človeške predstave in sposobnosti.
Človek si božjega kraljestva ne more prisvojiti, ker se božji duh izmika vsakemu nadzoru. Če v tem kraljestvu odkrijemo Boga samega, potem človek nima oblasti oz. moči nad njim, ampak je božjega duha lahko le deležen. Kdor pa si hoče prilasti božjo resničnost, mora najprej ubiti Jezusa.
Zato se pravi pomen boja za dediščino razodeva v tem, da človek hoče obvladati in določiti ne samo človeško ampak tudi božjo resničnost. V tem se kaže njegova totalitarna narava, ko si prizadeva podrediti tudi Boga. To najprej velja za velike duhovnike in starešine ljudstva – s čimer so mišljene versko-politične avtoritete. Če hočejo obdržati svoj monopol nad verskim in družbenim življenjem, morajo – rečeno v prispodobi – »odstraniti« Jezusa in sebe razglasiti za suvereno oblast. Takšen prenos »dediščine« navadno spremlja nasilno dejanje.
Vendar se mora vsak posameznik soočiti z vprašanjem, na čem oblikuje svojo bivanjsko resničnost, pri čemer metafora »vogala« pomaga pojasniti vso zadevo. Vogal namreč ni samo del zidu, ampak se na njem srečata dve smeri, ki ju vogal poveže in določi njun odnos. Ko torej prispodobo glava vogala ali kephale gonias kot biblično metaforo prenesemo na človekov duhovni svet, to lahko razumemo kot njegovo notranje središče, iz katerega lahko uskladi različne smeri svojega življenja: telo in duh, razum in čustva, človeško in božjo misel. »Glava vogala« je tisto, kar omogoči, da različne silnice, ki si po naravi nasprotujejo, vzpostavijo medsebojno urejen odnos, s čimer dobijo skupno orientacijo. V tem smislu ima vsak človek svoj glavni princip, to je tisto, na čemer se oblikuje njegovo mišljenje in delovanje. Kdor sprejme Jezusa kot glavo vogala, se v tem središču nasprotujoče se silnice duha uravnotežijo.
Jezus s priliko o vinogradu in viničarjih pokaže, kaj pomeni »oblast« (gr. exousia) v območju božje resničnosti. Ni več odločilno, kdo si oblast lasti oz. kdo je njen formalni upravičenec. Zato tudi zavest pripadnosti religiozni »dediščini« ne določa več človekovega razmerja do Boga. Kot edino merilo velja ali tisti, ki mu je vinograd zaupan, prinaša sadove (gr. karpos), ki ustrezajo njegovemu namenu. Pri tem opazimo pomenljivo razliko. Najprej so mišljeni tisti, ki »bodo ob svojem času dajali pridelek« (gr. – apodosousin auto tous karpous en tois kairois auton – Mt 21,41), nato pa je mišljen narod oz. ljudstvo (gr. ethnos), »ki bo obrodilo njegove sadove« (gr. poiounti tous karpous autes – Mt 21,43). Če želimo razumeti pomen, ki ga imajo »sadovi« za božje kraljestvo, je potrebno bolj natančno določiti oba glagola, ki ju najdemo v tekstu: apodidomi (v. 41) in poieo (v. 43).
V tem kontekstu apodidomi ne pomeni zgolj dati, ampak je poudarek na oddati oz. nazaj dati. Izpostavljena je misel, da viničarji izročijo gospodarju sad vinograda. Zato vprašanje ni samo, ali človek »obrodi sad,« ampak tudi, kaj daje od sebe in kaj vrača tistemu, ki mu je vinograd zaupal. Ravnanje viničarjev razkrije logiko oblasti: vinograd si hočejo prilastiti. To je »sad,« ki ga vračajo: prejeli so »dobro,« vračajo pa »hudo.« Ko ravnanja posameznika vodijo v nasilje in odstranjevanje drugih z namenom utrditi svojo oblast, s tem prevzame mišljenje, ki je značilno za vsak sistem. V takem primeru njegova dejanja niso več izraz logike božjega kraljestva, zato izgubi verodostojnost in ni več upravičen zastopati božjega kraljestva.
Prav tako je z izrazom poieo poudarjena ustvarjalnost božjega kraljestva, pri čemer grški sedanjik ne poudarja zgolj enkratnega dejanja. Gre za to, o čemer je govoril že Janez Krstnik, namreč, da človek ustvari »sad, vreden spreobrnjenja« (gr. karpon axion tes metanoias – Mt 3,8), s tem zapusti logiko prilaščanja in nasilja in postane dovzeten za logiko ljubezni do Boga in bližnjega. Pri tem je merilo Jezus, ki ga je sistem zavrgel oz. odstranil. Jezus ni postal »glava vogala« šele s tem, da je bil zavržen; to je že po svoji naravi. Kot večna Beseda se je učlovečil, vendar tema ni doumela luči, ki je prišla na svet (Jn 1,5). V njem se stikata in združujeta božje in človeško – tisto, kar je bilo od začetka pri Bogu, je v učlovečenju postalo vidno in otipljivo.