Ko obleka postane znamenje
Trditev, da obleka naredi človeka, izvira iz latinskega pregovora vestis virum facit. To misel je v svojem delu Pregovori (lat. Adagia) zapisal nizozemski renesančni humanist Erazem Rotterdamski (1466-1536). Tako je potrdil staro modrost: človeka ne presojamo samo po njegovem obrazu, besedah in dejanjih, temveč tudi po tem, kako je oblečen. Obleka je skozi zgodovino presegala svojo osnovno funkcijo (zaščititi telo in zagotoviti individualnost) in postala vidno znamenje človekovega družbenega položaja, premoženja, oblasti in pripadnosti. V antiki je označevala državljanstvo in oblast, v srednjem veku stan, v poznejših obdobjih pa vse bolj tudi bogastvo, družbeni status in poklic. V tem smislu obleka vsebuje znakovni sistem, ki razkriva odnose v družbi.
Če oblačilo razumemo kot znak, lahko vzporednico odkrijemo tudi v evangeljski priliki o svatbi, ki jo »kralj« (gr. basileus) priprava za svojega sina: z »obleko« pogojuje, kdo ima pravico biti navzoč v svatovski dvorani. Prilika o »poročni gostiji« je večplastna. V kontekstu Matejevega evangelija se navezuje na predhodni dve priliki – o dveh sinovih ter o vinogradu in viničarjih (Mt 21,28–46) -, pri čemer se z njo zaključi tematski sklop o vprašanju »oblasti« (gr. exousia), ki se iz začetnega vprašanja preseli v podobo kralja (Mt 21,23; 22,2).
Zdi se, da je po eni strani rdeča nit motiv »vabila,« pri čemer v tekstu najdemo glagol kaleo, ki dobesedno pomeni klicati, v prenesenem pomenu pa biti povabljen in se v priliki pojavi petkrat. Po drugi strani je v središču »obleka,« ki naj bi jo povabljeni nosili na svatbi. Oblačilo tu očitno presega svojo materialno funkcijo in postaja znamenje, ki razkriva nekaj bistvenega o človeku.
Najprej so pomenljive reakcije tistih, ki so bili »povabljeni« (Mt 22,3-6). Če njihov odziv presojamo iz moderne perspektive, lahko prepoznamo univerzalne vzorce človeškega odzivanja na »klic« k spremembi in drugačnemu načinu mišljenja. Iz besedila je mogoče razbrati, da obstajajo trije načini.
Prvi se kaže v pasivni obliki, kot ignoranca: človek zavrne spremembo in vztraja v svojem stanju in o novi možnosti sploh ni pripravljen razmisliti. Drugi je pragmatičen, ki se kaže v zunanji aktivnosti. Človek se zateče k delu, opravkom in skrbi za materialne dobrine. Ker je neprestano zaposlen, se izogne osebni refleksiji in soočenju z vprašanjem, čemu služi vse njegovo početje. Tretji je agresija in destrukcija. Ko dejstvo ali dobronameren opomin zamajeta človekov pogled na svet, se ne sooči z lastnimi iluzijami, ampak postane agresiven in odstrani prinašalca sporočila.
Nato evangelist izpostavi tudi »kraljevo« reakcijo: svojim odposlancem naroči, naj povabijo ljudi, ki so na »razpotjih« (gr. diexodous ton hodon). Pomen ni geografski, ampak ga je potrebno razumeti na simbolni ravni. S tem izrazom evangelist presega koncept tako imenovanega »izvoljenega ljudstva« in poudarja univerzalno božjo ponudbo. Zato ne smemo spregledati, da so se odzvali »hudobni in dobri« (gr. ponerous te kai agathous – Mt 22,10). Ko je »kralj« ugotovil, da eden od svatov nima primerne obleke, ga vpraša: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?« (Mt 22,12).
Pri tem izvemo, kakšno bi moralo biti to »oblačilo:« v besedilu najdemo pridevnik »svatovsko« (gr. endyma gamou). V tej besedni zvezi ga med evangelisti uporabi le Matej, in še to zgolj dvakrat. Na splošno lahko rečemo, da gre za oblačilo, primerno za svatbo.
Najprej gre za »svatbo,« ki v bibličnem jeziku lahko simbolizira »poročno gostijo« kot znamenje povezanosti med Bogom in človekom. V evangeljskih odlomkih, ki govorijo o »svatbi,« najdemo različne elemente, ki zaznamujejo takšen slavnostni dogodek: tako je na svatbi v Kani poudarek na »vinu« (Jn 2,1–11). V današnji priliki beremo, da je bila kot jed pripravljena »govedina in teletina.« Sin v dogajanju neposredno ne nastopa, vendar njegova odsotnost ne pomeni, da je nepomemben. Celotna gostija je pripravljena zaradi njega.
Vendar je sama »gostija« nenavadna: brez »svatovskega oblačila« ni mogoče ostati med izbranimi. Če motiv oblačila razširimo na širši biblični kontekst, postane povezava še zanimivejša. Že prerok Izaija se veseli, da ga je Bog odel z »oblačilom odrešenja« in nadaljuje: »ovil me je z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadéne venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom« (Iz 61,10).
Povezanost podob »oblačila« in »svatbe« nas usmerja k svetopisemskemu odlomku, v katerem sta oba motiva povezana. Takšno povezavo najdemo v knjigi Razodetja, kjer beremo, da je prišla »›Jagnjetova svatba in njegova nevesta se je pripravila. Dana ji je bila obleka iz čiste in bleščeče tančice.‹ Tančica so namreč pravična dela svetih. In rekel mi je: ›Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!‹« (Raz 19,7-9).
Ta odlomek ponuja pomembno izhodišče za razumevanje simbolike svatovskega oblačila v Matejevi priliki. V knjigi Razodetja je fina lanena tkanina opisana kot čista in bleščeča (gr. byssinon lampron katharon), njen pomen pa je izrecno pojasnjen: predstavlja pravična dela svetih (gr. dikaiomata ton hagion). Oblačilo torej ni zgolj fizični predmet, temveč simbolno izraža pravičnost, ki se kaže v ravnanju svetih.
Na podlagi te vzporednice bi lahko svatovsko oblačilo v Matejevi priliki razumeli kot simbol človekove pravičnosti, ki se udejanja v njegovem ravnanju. Pri tem je potrebno poudariti, da Matej – z razliko od knjige Razodetja – pomena oblačila izrecno ne pojasni. Povezava med odlomkoma zato ponuja interpretativno možnost za razumevanje simbolike oblačila kot ponazoritve človekovega odgovora na božje vabilo.
Na tej osnovi lahko sklepamo, da je »prijatelj v dvorani« sicer sprejel vabilo – povedano v prenesenem pomenu –, vendar se le-to njegovega življenja ni dotaknilo. V tem smislu ni nosil primernega »oblačila,« se pravi, da njegovo življenje ni zaznamovala »pravičnost.« Ob tem je potrebno poudariti, da s tem izrazom ni mišljena moralna kategorija, ki odlikuje človekov značaj – kajti na osnovi besedila lahko sklepamo, da so bili v dvorani navzoči »dobri in hudobni,« kar presega moralne kriterije. Nasprotno, »pravičnost« je potrebno razumeti v kontekstu prilike o dveh sinovih, kjer se srečamo z vprašanjem, kdo je »izpolnil očetovo voljo« (Mt 21,30). To pomeni, da je v središču ponovno človekova »vera,« ki v tem kontekstu odpira novo dimenzijo razmerja med človekom in Bogom.
To nam pomaga osvetliti še eno podrobnost iz knjige Razodetja. Ko je prišla Jagnjetova svatba, se je njegova nevesta »pripravila« (gr. he gyne autou hetoimasen heauten – Raz 19,7), zato ji je bila dana obleka. Prav v tej »pripravljenosti« se kaže razlika s »prijateljem v dvorani,« ki na svatbo ni bil pripravljen.
Tudi Matej izpostavlja, da božje vabilo zahteva človekov odziv. Kralj namreč zatrdi, da je »vse pripravljeno« (gr. panta hetoima – Mt 22,4). S tem je poudarjena pripravljenost na kraljevi strani, medtem ko je sprejem vabila odvisen od človekovega odgovora. Poskušajmo to misel osvetliti s pomočjo prilike o desetih devicah: pet je »bilo nespametnih in pet preudarnih« (Mt 25,2). V čem se ta razlika najbolj jasno pokaže? Pet od njih je poleg svetilke imelo s seboj tudi olje, pet od njih pa olja ni imelo. Ravno v času, ko so šle kupovat olje, je prišel ženin. Tiste, »ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla« (Mt 25,10). V tem kontekstu evangelist uporabi pridevnik hetoimos, s katerim poudari pripravljenost: človek je pripravljen, ko ga dogodek ne preseneti, temveč se lahko nanj ustrezno odzove.
Ko primerjamo obe besedili – iz Matejevega evangelija in knjige Razodetja –, se pokaže svojevrsten paradoks. Nevesta se je na svatbo »pripravila,« vendar ji je bila obleka pravičnosti hkrati »dana.« Obleke torej ni stkala sama in je ni prejela kot nagrado za svojo pravičnost. Njena »pripravljenost« pomeni njeno aktivno sodelovanje, vendar »obleka« ostaja dar.
Ko elemente omenjene prilike prevedemo v moderni jezik, lahko rečemo, da je vsem ljudem ponujena možnost za polnost bivanja, ki se kot znamenje »povezanosti« Boga in človeka izraža v obliki »poročne gostije.« Povedano v bibličnem jeziku: ko je kralj pripravil svatbo in zatrdil, da je »vse je pripravljeno,« mora povabljeni gost na to ponudbo odgovoriti. In sicer tako, da se skozi vidno znamenje pokaže, ali je pripravljen za svatbo. Kajti človekova »pripravljenost« se kaže v praksi njegovega življenja. Zato je bistveno vprašanje, kaj naredi s povabilom, ki ga je prejel.
Prav v tem se kaže dinamika med božjo ponudbo in človekovim odgovorom: Bog pripravi svatbo, človek pa na to odgovori s svojo vero. Obleka kot znamenje pravičnosti zato ni moralna zasluga, ampak vidni izraz življenja iz vere, ki se kaže v človekovem odgovoru na prejeto vabilo, da se sooči z božjim mišljenjem, ki se je razodelo v Jezusu.