Življenje v Jezusu
Sodobni človek skuša podaljševati svoje življenje. Gledano iz eksistencialne perspektive, je razlog verjetno v tem, da ga neprestano spremlja strah pred smrtjo. Lahko pa se v taki težnji kaže njegovo hrepenenje po neumrljivosti oz. večnosti.
Ne smemo prezreti filozofske in pesniške tradicije, ki obe poudarjata notranjo povezanost med »večnostjo« in »ljubeznijo.« Le-ta se kaže v tem, da človekova želja po večnosti izhaja iz same narave ljubezni, kajti ljubezen se nanaša na nekaj, kar presega prostor in čas. Tako je že Platon trdil, da je cilj ljubezni trajno posedovanje dobrega (206a).
»Večno življenje« obljublja tudi Jezus. Zase trdi, da je »kruh, ki je prišel iz nebes« (Jn 6,41). Svojo trditev v dialogu z Judi še bolj radikalizira, ko v današnjem evangeliju trdi: »Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso« (Jn 6,51).
Njegovo misel lahko povzamemo takole: kdor hoče živeti »večno« (gr. aion), bo takšno »življenje« (gr. zoe) našel v Jezusu. Vendar mora posameznik najprej izpolniti temeljni pogoj: »jesti« mora »kruh,« ki je Jezus sam. In ta kruh, zaradi katerega so se Judje med seboj »prepirali,« je njegovo »meso« (gr. sarx). Še več, to »meso« je »resnična jed,« ki človeku omogoča večno življenje.
Beseda »meso« na bralca lahko deluje nenavadno ali celo odklonilno. Zato jo je potrebno postaviti v širši okvir. Ta izraz najdemo že v uvodu Janezovega evangelija, ko beremo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Mišljen je »logos,« ki se je »učlovečil« in prevzel nase življenje človeka v vseh njegovih razsežnostih, vključno s smrtjo. V tem smislu »meso« ali »sarx« predstavlja realnost človekovega obstoja v prostoru in času.
Ne motimo se, če rečemo, da je »meso« Jezusova »človeškost.« Vendar s tem niso mišljene le moralne kvalitete, ampak tudi vse tiste dimenzije, ki so zaznamovale njegovo zemeljsko bivanje: od psiho-fizičnih do socialno-ekonomskih, se pravi od miselnih predstav do materialnih potreb.
Gledano iz drugega zornega kota, lahko trdimo, da »meso« (sarx) vključuje dve obliki življenja, ki ju evangelij poimenuje kot »bios« in »psyche.« Prva se nanaša na fizično življenje, ki je pogojeno s časom in gibanjem, druga pa želi poudariti človekovo istovetnost, njegov »jaz« – se pravi njegovo značajske poteze in moralne kvalitete.
Ko je Jezus kot »beseda« ali »logos« prevzel človekovo naravo, njegov »sarx« je s tem prevzel tudi tiste dimenzije življenja, ki ga določata »bios« in »psyche.« V tem smislu ima svojo biografijo – npr. kraj rojstva (Betlehem) ter smrti (Golgota pri Jeruzalemu) ter določene značajske poteze s čustvi vred. V evangeliju npr. beremo, da se je »razveselil« ali »užalostil« ali »razjezil.« Tako je človeku, zaznamovanemu z »bios« in »psyche,« omogočil, da vstopi v območje božjega življenja, ki je »zoe« in je večno.
Vendar ne smemo spregledati, da je Jezusov »sarx« ali »meso« drugačno od človekovega: ne pozna »greha,« se pravi tiste ločenosti od Boga, s katero je zaznamovan vsak posameznik.
Prav tako je Jezusov »sarx« več kot le njegovo njegovo mišljenje, ampak vključuje vse dogodke njegovega življenja. S tem izrazom je mišljen Jezus sam, vse tisto, kar ga je zaznamovalo v njegovem delovanju in življenjski usodi. Kdor torej uživa njegovo »meso,« svojega duha hrani z Jezusovim načinom življenja. Npr. kakšen odnos je imel do ljudi, predvsem bolnih in javno ožigosanih, kako je ravnal v kriznih situacijah in kako se je odzival na zlo, ki so mu ga povzročali njegovi sodobniki. Vključno s preganjanjem, izdajstvom, trpljenjem in smrtjo na križu. V tem smislu lahko interpretiramo Jezusove besede, da mora posameznik »piti njegovo kri.« Kajti nanašajo se na dogodek, ko je visel na križu in je »vojak s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri« (Jn 19,34).
Vse to je Jezusovo »meso,« ki posamezniku pomaga, da njegovo življenje razume od znotraj, ga uskladi s svojim. Kot da se »realnost« človekove biografije in osebnostnih kvalitet konča na »križu,« se pravi v smrti, da lahko postane deležen »zoe« ali večnega življenja.
V našem času prevladuje mnenje, da je Jezus le eden izmed vzornikov, ob katerem človek najde navdih za svoje bivanje. Evangelij takšno miselno predstavo izpodbija, zato se se postavlja vprašanje, zakaj je pravo »življenje« mogoče najti v le Jezusu? Zakaj je ravno on edinstven? Najbolj prepričljiv odgovor najdemo na koncu današnjega odlomka, ko Jezus pravi: »Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni« (Jn 6,57).
Kaj je mogoče razbrati iz gornjih besed? Zdi se, da odkrivajo bistveno sporočilo evangelija: isto »življenje« (gr. zoe), ki je v Bogu, je tudi v Jezusu. V tem smislu »življenje« opredeli Boga. Vse druge trditve, npr. »Bog je ljubezen« ali »Bog je dobrota« ali »Bog je stvarnik,« imajo svoj smisel in pomen šele takrat, ko priznamo, da »življenje« izhaja iz Boga. Hkrati je razmerje, ki ga ima Jezus od svojega Očeta, vzor človeku, kako vzpostaviti razmerje do Jezusa. Namreč kakor Jezus »živi po Očetu,« tako posameznik, ki se »hrani« z Jezusom, »živi po njem.«
Seveda vsak posameznik »živi« svoj »bios« in »psyche« in v tem smislu ne potrebuje Boga. Ne more pa biti deležen »zoe,« ki ga lahko najde le v Jezusu. Še več, Jezus celo trdi, da tisti, ki jé njegovo meso in pije njegovo kri, »ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56).
Kot že na drugem mestu (npr. Jn 15,5) se tudi tu pojavi besedna zveza »ostati v Jezusu.« Ponazarja »povezanost« med posameznikom in božjim Sinom. Pri tem je pomemben glagol »meno,« ki ga navadno prevajamo kot ostati. Tako poudarimo, da človek »ostane« v območju božjega in Bog »stanuje« pri človeku, ker je njegova vsakodnevna hrana Jezus sam.
Kakšen argument lahko navedemo, da je Jezusovo meso resnična jed in njegova kri resnična pijača (Jn 6,55)? O tem ni mogoče nikogar prepričati z logičnim sklepanjem. Biti dojemljiv za življenje kot »zoe« in ga je mogoče najti v Jezusu, je stvar modrosti, o kateri beremo v knjigi Pregovorov. Takšna »modrost« je sposobna razločevati med »resničnim« mesom in njegovim »ponaredkom.« Prava modrost temelji na spoznanju in okušanju. Pri psalmistu namreč beremo: »Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa« (34,9).
Kakor je po eni strani potrebno »spoznanje,« je po drugi strani pomembno tudi »okušanje,« pri čemer Septuaginta uporablja izraz »geuomai« in ga uporabljamo, ko hočemo presoditi, kakšen okus ima hrana, ki nam je postrežena.
Življenje v Jezusu ne more biti le abstraktni princip, ampak se mora posameznika »dotakniti.« Kakor človek presoja hrano na osnovi »okusa« in če je le-ta dober, v njej »uživa« tako naj bi tudi Jezusov »sarx« v človeku ustvaril dober »okus« – Jezusova »hrana« mu ne more »škodovati,« ampak je zanj vir življenjskega navdiha.