Žito in pleve
Sodobne družbe poznajo izraz »odnosi z javnostmi« (angl. public relations). Gre za posebno obliko komunikacije z javnostjo. Pri tem je glavni namen ustvariti pozitivno podobo določene institucije, zagovarjati njene interese in pojasniti stališča, ki oblikujejo javno mnenje.
Že v evangeliju najdemo zametke stikov z javnostjo, le da za to uporabljajo besedo glasnik ali angelos (Mr 1,2). Ta izraz prevajamo tudi kot angel, ki ima nenadomestljivo vlogo pri sporazumevanju med Bogom in človekom (Mt 1,24).
V današnjem evangeliju zavzema osrednje mesto »glasnik« Janez Krstnik. Evangelist ga predstavi kot »glas vpijočega v puščavi,« ki prinaša sporočilo, naj ljudje pripravijo Gospodovo pot in zravnajo njegove steze (Mt 3,3). Krstnik tako napoveduje Jezusov prihod in poda glavne obrise njegovega delovanja. S pomočjo metafor nakaže, kaj bo bistvo njegovega evangelija in kakšno spremembo oz. novost bo to prineslo v človekov duhovni svet.
Najprej se Krstnikovo sporočilo odraža v njegovi »obleki.« Nosil je obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Takšen opis spominja na Elija, ki je tudi »nosil obleko iz dlake in bil opasan z usnjenim pasom okoli ledij« (2 Kr 1,8). To je obleka »preroka.« S tem zunanjim znamenjem napoveduje, da bodo ljudje tudi v Jezusu prepoznali »preroka« (Lk 7,16; 24,19).
Na eni strani imamo »trdo« oz. »grobo« obleko, nasproti ji stoji »mehka« (gr. malakos), s katero se oblačijo v »kraljevskih hišah« in je povezana z udobjem (Mt 11,8). Gre za temeljno razliko med »božjim« in »človeškim« načinom mišljenja in delovanja, ki jo poosebljata na eni strani »prerok« in na drugi strani »kraljevska hiša« (gr. oikois ton basileon). Tako s svojo »obleko« Krstnik napoveduje konflikt, kateremu bo podvržen Jezus v času javnega delovanja. V čem se bo le-ta kazal?
V vsakem sistemu je pomembno, kdo oblikuje in nadzira »pripoved« (angl. narrative), ki zaznamuje določeno družbo in ji daje smisel. Ker ima »kraljevska hiša« moč, lahko oblikuje in razširja svojo »pripoved« in jo nadzira. Tako skuša preprečiti kritiko, ker to vodi v soočenje z realnostjo in v zadnji fazi zahteva prenovo sistema.
V tem smislu »obleka« simbolizira pogum, ker se prerok postavi nasproti tistim, ki imajo moč. V preroški drži govori brez dlake na jeziku. Prerok se ne podredi, ni ga mogoče kupiti ali ga manipulirati. V svojem govoru ostaja neodvisen in predstavlja alternativo vladajočim strukturam, tako civilnim kot religioznim.
Preseneti nas tudi Krstnikova trditev, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. V tej trditvi lahko prepoznamo metaforo, ki se navezuje na preroka Ezekiela, ki je zapisal: »Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). To se nanaša na notranji duhovni svet, na tisto območje človekovega duha, ki ga biblični teksti označujejo kot srce ali kardia in odraža človekovo bistvo.
Takšno izrazoslovje omogoča primerjavo: kakor se človekovo biološko življenje izteče, ko odpove srce, tako je nekaj podobnega mogoče trditi za duhovno življenje. Tudi na tej ravni je »srce« izvor življenja, in sicer kot zoe (Prg 4,23). Gre za obliko življenje, ki ga živi Bog in naj bi ga bil deležen tudi človek. Vrata za takšno življenje odpira Jezusov prihod. Evangeliji zato neprestano poudarjajo, da resnično življenje ali zoe izhaja iz Boga. Izrazito na to opozarja Janezov evangelij, ki Jezusovo življenjsko tragičnost – da bo zasramovan, zavržen in umorjen – povezuje z usodo človeka, »da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje« (Jn 3,15).
Pri tem je glavna ovira posameznikova »trdota« in »brezčutnost« za to dimenzijo življenja. Nobena stvar ne more bolj nazorno pokazati zakrknjene notranje drže, kot je to prispodoba kamna. Pri čemer je potrebno upoštevati delitev. Na eni strani imamo »notranjost,« napolnjeno z »duhom,« na drugi strani je »notranjost,« ki jo predstavlja »kamen:« trdota, brezčutnost, brutalnost. Napoved Jezusovega prihoda zato odpira novo perspektivo. Človek se ob srečanju z »milostjo« lahko sooči s svojo duhovno »trdoto,« ki preprečuje, da bi se ga Bog lahko dotaknil.
Zadnja Krstnikova napoved deluje kot uganka. Govori o tem, da bo za njim prišel »močnejši« od njega, ki bo imel velnico »v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne« (Mt 3,12).
V preteklosti je spravilo žita potekalo v različnih kulturah na podoben način. Tako so npr. pšenico najprej ročno mlatili, da so omehčali zrnato lupino, nato pa so jo dali na rešeto, da so odstranili pleve. V antičnem času pa so žito z velnico metali v zrak, da je veter odpihnil pleve, ki so kot neužitna lupina obdajale zrno. Tako so ločili zrno (gr. sitos) od plev (gr. achyron).
Ob tem se postavi vprašanje: če so v antiki ločevali zrna od plev tako, da so jih metali v zrak, kako je mogoče ta proces »ločevanja« dragocenih zrn od neuporabnih plev prenesti na človeka: kaj je »zrno« in kaj so »pleve« na ravni duha?
Najprej so nam lahko v pomoč besede psalmista, ki je uporabil prav to podobo, da je opisal krivične oz. hudobne (gr. asebes), ki »so kakor pleve, ki jih veter raznaša« (Ps 1,4).
Ko gre za »zrno,« je mišljeno »pšenično zrno,« ki je metafora za božje kraljestvo (Mr 4,26-28). Vse tiste dimenzije duha, ki jih pooseblja Jezus – svoboda, resnicoljubnost, pravičnost – lahko v polnosti pridejo do izraza šele takrat, ko se človek »loči« od svojih destruktivnih silnic. Le-te preprečujejo srečanje z Bogom in ga držijo ukleščenega v votlini.
Zato so človekove negativne poteze podobne »plevam,« zaradi katerih posameznik ne more postati osebnost. Ostaja neodrasel, ker ga »razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju« (Ef 4,14).
Na prvi pogled se zdi, da človekovo notranjost obdaja trojna lupina: kybeia (zvijača oz. goljufija), panourgia (pretkanost oz. lopovščina) in plane (blodnja oz. zmota). Vendar moramo ugotoviti, da v prvi vrsti niso mišljena nemoralna dejanja ali negativen značajske poteze. Vse naštete lastnosti imajo skupni imenovalec: »preslepiti« drugega. Iz tega je mogoče sklepati, da »pleve« simbolizirajo varljivo človekovo naravo, ko se posameznik ni pripravljen odpovedati »dvojni« igri, kar je največja ovira, da se Bog lahko koga dotakne. V tem se razodeva vsa problematika človekove religiozne naravnanosti: le na »zunaj« pokaže, da je dojemljiv za božjega duha, v svojem bistvu pa ostaja trd kot »kamen.«
V eksistenco vsakega človeka je položena »dragocenost.« Kakor ima na polju vsajeno »zrno« svoje zakonitosti rasti in zorenja, nekaj podobnega velja tudi za Duha, ki se poraja na njivi božjega kraljestva. Vendar ne smemo spregledati moči, ki jo v sebi nosijo »pleve.« Zato ima človek ob srečanju z Jezusom priložnost, da jih vrže v »ogenj« božje ljubezni.
Ko se namreč sreča z božjo realnostjo, ki se manifestira kot logos, se pravi kot misel ali beseda, je to zanj priložnost, da na eksistencialni ravni začne zbirati svoje »žito.« S čimer je mišljeno »zrno« božjega Duha.
V tem smislu Krstnik napoveduje Jezusov prihod in se ne čuti vrednega, »da bi mu prinesel sandale« (Mt 3,11). Le-te simbolizirajo svobodo. Kdor pa je hodil bos, je bil suženj (Iz 20,2-4). Zato lahko rečemo, da Jezusovo delovanje temelji na svobodi in njegovo krščevanje »s Svetim Duhom in ognjem« ni avtomatizem, še manj vsiljeno dejanje. Nasprotno, prihaja kot ponudba, ki upošteva voljo posameznika, da se sam odloči, ali je pripravljen stopiti v dialog z Jezusom.