Zaklad v nebesih
Znana in razširjena je misel Immanuela Kanta, da ga dve stvari napolnjujeta z občudovanjem: zvezdnato nebo nad njim in moralni zakon v njem. Če mu prvi pogled odpira nešteto svetov ter se tako sooča s svojo nepomembnostjo, mu drugi pogled omogoča, da se zaveda svoje osebnosti, ki temelji na svobodi (Kant, AA V, 161-162).
V religiozni perspektivi lahko dodamo še tretjo dimenzijo: nebesa. Toda kako razumeti »nebesa?« Teološki jezik ponuja odgovor: to ni »kraj« onkraj zemeljske realnosti, ampak »stanje« povezanosti z Bogom. Ali takšna definicija modernemu človeku izpolnjuje njegova pričakovanja, je povsem drugo vprašanje. Vendar se temu izrazu ne moremo izogniti, ker nas vseskozi spremlja ob branju evangeljskih tekstov. Še več, gre za eno od temeljnih kategorij Jezusovega oznanila, ki stoji na samem začetku njegovega delovanja: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« [gr. basileia ton ouranon] (Mt 4,17).
V tem smislu je beseda ouranos ali nebesa neločljivo povezana z evangeljsko vsebino. Poleg tega so evangelisti uporabljali simbolni jezik. Se pravi, da so vrednosti iz človekovega vsakdanjega življenja, kot je npr. »ribiška mreža« ali »zaklad« prenašali na raven božje dimenzije bivanja.
Tako v današnjem Lukovem evangeliju naletimo na Jezusovo svarilo, ko pravi: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).
Te besede lahko strnemo v eno samo misel, namreč naj človek svoje »srce« usmeri oz. naveže na »zaklad v nebesih.« Toda če srce ali kardia izraža bistvo človeka, ne le njegovo mišljenje in značaj, ampak vse razsežnosti njegovega duha, vključno s tistimi, ki določajo (ne)razmerje do Boga, pa je besedna zveza »zaklad (gr. thesauros) v nebesih« svojevrstna uganka.
Najprej moramo priznati, da je zaklad ali thesauros mišljen kot simbol: kakor v zakladnici shranjujemo dragocene predmete, nekaj podobnega velja tudi za življenje iz vere, kjer naj bi človek zbiral in shranjeval zaklade svojega duha. Vendar ta prispodoba odpira nova vprašanja: kakšni so ti zakladi – ali je to morda spoznanje ali modrost ali pravičnost ali darežljivost itd.? Kje so le-ti shranjeni: na posebnem »kraju« ali v spominu ali v božjem duhu itd.?
Matej takšen zaklad določi v nasprotju z »zemeljskim,« kjer beremo: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja, in kjer tatovi kopljejo in kradejo. Nabirajte si marveč zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo« (Mt 6,19-20).
Če bi človek sledil temu navodilu, bi zaklad v nebesih predstavljal neke vrste »odtujitev.« Kajti posameznik bi zbiral »dragocenosti,« ki jih v svojem življenju ne bi mogel uporabiti. Čeprav ostaja lastnik tega zaklada, bo njegova »vrednost« unovčena šele v »drugem« življenju. Zato je v tem smislu zaklad »odtujen.«
Takšno in podobno razumevanje »zaklada« nas pripelje v slepo ulico in tudi pri Luku opazimo drugačen poudarek. V ospredju stoji misel, naj človek proda svoje premoženje, in to podari v miloščino, za kar v tekstu stoji izraz eleemosune, ki ima svoj koren v besedi eleos in pomeni sočutje. Spominja na Samarijana, ki je s konkretnim dejanjem pomagal ranjenemu človeku in tako izrazil enost ljubezni do Boga in sočloveka.
Prav tako je pojem »prodati« (gr. poleo) potrebno razumeti v trgovskem smislu – ko se človek pogaja za ceno in skuša iztržiti čim več. Gre za neke vrste »menjavo,« ki v območju življenja iz vere dobi nov pomen. To ni navodilo, niti zahteva, naj človek »proda« svoje imetje in ga »razdeli,« ampak se za tem skriva misel, naj posameznik v obliki svojega materialnega premoženja pokaže »sočutje« do tistih, ki so pomoči potrebni. Ko iz svojega imetja »podari« delež kot »miloščino,« s tem vstopi v svojevrstno trgovsko menjavo: postane »prodajalec,« ki v »zameno« za svojo materialno dobrino prejme največjo vrednost – zaklad nebeškega kraljestva.
Kakor Samarijan pokaže »sočutje,« ko ranjencu obveže rane, tako človek, ko deli svoje premoženje s tistim, ki so v materialni stiski, tudi izraža »sočutje« in udejanja enost največje zapovedi.
Edini pravi zaklad, ki naj ga človek skuša pridobiti, je »zaklad« nebeškega kraljestva. Kot beremo v priliki: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo« (Mt 13,44)
Na osnovi te prilike lahko sklepamo: nebeškega zaklada ni mogoče kupiti, kajti vsa »vrednost,« ki jo človek ustvari, se ne more primerjati z »dragocenostjo,« ki jo odkrije v božjem kraljestvu. Iz tega zornega kota vse človekove »dobrine« (bogastvo, družbeni privilegiji, osebna kariera itd.) postanejo relativne – v primerjavi z zakladom božjega kraljestva so drugotnega pomena.
Prav tako mora resnični zaklad biti več kot le »duhovna« vrednota ali »značajska« poteza ali »moralno« dejanje. Kajti življenja iz vere ni mogoče zreducirati na človekov vrednostni sistem in kot merilo postaviti zahtevo, naj bo posameznik »duhoven« in »moralen.« Vse te lastnosti si človek lahko pridobi tudi brez usmerjenosti v Boga.
Zato je tudi delitev na »materialne« in »duhovne« zaklade za življenje iz vere nesmiselna. Če pritrdimo tezi, da obstaja le najvišji zaklad – nebeško kraljestvo – potem človek v tem prepozna odrešenje oz. polnost svojega bivanja. Gledano skozi to perspektivo vse »dragocenosti« religije, morale, kulture in ekonomije postanejo relativne.
Paradoksno človek nebeški zaklad pridobi tudi tako, da »dragocenost« ali »vrednost,« ki pripada njemu oz. je njegova neodtujljiva lastnina v obliki »miloščine« podari drugemu in tako izrazi »sočutje« do so-človeka.
V primeru, da svoje premoženje kopiči le za sebe, ga izpostavlja trojni nevarnosti: zaradi staranja postane neuporabno, ali mu ga ukradejo ali razpade oz. izgubi svojo vrednost. Tista »vrednost,« ki jo v zameno za »miloščino« prejme kot zaklad, pa ima v sebi »obstoj.« Kajti božje kraljestvo je enkratna dobrina, ki človeku omogoča svobodo in individualnost – ti dve lastnosti ne »razpadeta« oz. ju ni mogoče »ukrasti.« Še več, ko svojo s trudom pridobljeno lastnino »deli« z nekom, ki mu sočutja ne bo mogel povrniti, vzpostavlja individualnost in osebno svobodo.
Kdor se pusti preoblikovati miselnosti nebeškega kraljestva, se osvobaja »navezanosti« na zaklade, ki jih zbira v svojem življenju, zato jih lahko deli z drugimi – s tistimi, ki so jim zaradi različnih vzrokov prikrajšani.