Vrata
Za moderno družbo je značilno, da svoje raznovrstne podsisteme institucionalizira ter jih neprestano razvija in izpopolnjuje. Eno od takšnih področij je sistem »reševanja,« s čimer označujemo različne službe, ki se aktivirajo, ko je ogroženo človekovo življenje. Bodisi da gre za nujno medicinsko pomoč ali reševanje iz različnih nesreč. Cilj vseh prizadevanj je en sam: rešiti življenje in zagotoviti varnost. Za tem se skriva misel, da ima vrednostni sistem skupnosti pred očmi dobrobit človeka.
Tudi v evangeliju je ena od temeljnih kategorij, ki pojasnjujejo cilj Jezusovega delovanje prav »reševanje,« ko pri Janezu beremo, da Jezus ni prišel, »da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil« (Jn 12,47).
Še iz drugega zornega kota je mogoče osvetliti pomen »rešitve« za človeka. Gre za eno od temeljnih teoloških misli, ki jo najdemo v Janezovem evangeliju: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Zdi se, da za modernega človek to vprašanje ni več v središču njegove osebne refleksije. V ospredje je stopilo »reševanje« in »spreminjanje« družbe in sveta na boljše: socialno-ekonomska in okoljska vprašanja so nadomestila »odrešenje.«
V tem smislu današnji evangelij usmeri našo pozornost k temeljnemu religioznemu vprašanju, ko beremo, kako je eden od spremljevalcev vprašal Jezusa: »›Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?‹ On pa jim je dejal: ›Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata‹« (Lk 13,23-24).
Zdi se, da je antični človek svoj najvišji cilj videl v osebni »rešitvi,« za kar evangelist uporabi besedo sozo, ki v sebi skriva različne pomenske odtenke: najbolj splošno ta izraz prevajamo kot rešiti iz nevarnosti oz. spraviti na varno, in sicer v smislu osvoboditi ali postati cel.
Iz gornjega dialoga je mogoče razbrati, da je človekovo življenje »ogroženo.« S tem ni mišljena stiska ali grožnja, ki nastane ob naravnih nesrečah. Nasprotno, grozi mu eksistencialna nevarnost. Zato Jezus svetuje, naj človek svoje bivanje ureja tako, da bo pot njegovega življenja vodila skozi »ozka vrata.«
Kot alternativa se namreč posamezniku ponujata široka vrata in prostorna pot, »ki vodi v pogubo« (Mt 7,13), za kar v tekstu najdemo izraz apoleia ter izhaja iz glagola apollymi, kar dobesedno pomeni uničiti in kar največkrat prevajamo kot izgubiti.
Prispodoba »vrat« v tem primeru odigra odločilno vlogo – skozi njih človek vstopi v od-rešitev oz. polnost bivanja. Če za način svojega bivanje izbere »široka vrata,« se pravi, da se prilagodi prevladujoči družbeni miselnosti, se povsem podredi sistemu – bodisi družbenemu ali religioznemu – in sprejme njegove ugodnosti, bo svojo eksistenco pokvaril oz. uničil. Ko pa vstopa skozi »ozka vrata,« so le-ta »ozka« v tem smislu, da skozi njih vstopa le človek, vsa prtljaga – od privilegijev od do užitkov – pa ostane pred »vrati.« Kajti v njih prepozna Jezusa, ki o sebi pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil« (Jn 10,9).
Prav tako iz Jezusovega odgovora lahko razberemo, da »število« (koliko se jih bo »rešilo«) ni relevantno, ampak izpostavlja »način« (kako se »rešiti«), namreč tako, da si človek za to osebno »prizadeva.«
Jezusova trditev je povsem v nasprotju s Pavlovim mišljenjem, ki ga najdemo v pismu Rimljanom, kjer je zapisal: »Tiste, ki jih je vnaprej poznal, je namreč tudi vnaprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in katere je poklical, jih je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal« (Rim 8,29-30).
Na tej miselni predpostavki je reformator iz Ženeve Jean Calvin (1509-1564) oblikoval teološko misel, ki jo danes imenujemo kalvinizem in temelji na konceptu predestinacije. Gre za idejo, da je Bog vnaprej določil usodo človeka – ali se bo »rešil« ali pa bo »pogubljen.« Ker mu je taka usoda »določena« od samega začetka, je ne more več spremeniti niti, mu ni dano, da bi jo poznal. Le na osnovi svoje ekonomske uspešnosti lahko ugotovi, ali spada med »izvoljene.« Takšni in podobni teološki pogledi so v zahodnem krščanstvu na široko odprli vrata ateizmu.
Vrnimo se k vprašanju, kako se »rešitev« odvija – namreč tako, da človek vstopa skozi »ozka« vrata. Pri tem je pomembno, naj bi si za takšen način bivanja »prizadeval,« za kar evangelist uporablja izraz agonizomai, ki ima koren v besedi agon in pomeni boj. S tem je mišljen »boj v sebi« in se odvija na ravni mišljenja oz. razumevanja.
Človeka je mogoče razumeti le kot »celoto.« To pomeni, naj bi posameznik poleg zavesti o samem sebi oz. svoji človeškosti upošteval tudi dimenzija Boga. V tem kontekstu se v človeku pojavita dve nasprotujoči si duhovni tendenci. Skušajmo ju ponazoriti.
Ko človek presodi, da Bog ne obstaja, ga mora posledično »odmisliti.« Kljub takšnemu prepričanju se mu še vedno lahko pojavljajo dvomi o pravilnosti njegove odločitev. Kajti nima prave gotovosti spoznanja. Zato proces zanikanja Boga sproža v človeku nasprotno reakcijo: v dvomu, da Bog morda vseeno obstaja, se poraja človekova »vera.«
Če priznava obstoj Boga, se sooča z različnimi predstavami o njem: da je človekov konkurent, njegov zakonodajalec ali tisti, ki omejuje svobodo. Zato se pojavljajo dvomi, ali je smiselno »verovati« v takšnega Boga, kar se izkaže kot notranji konflikt, ki človeka lahko odvrne od Boga.
Zato je za človekovo »rešitev« odločilno, da ima spoznanje o Jezusu. Nazorno je to mogoče prepoznati v priliki o hišnem gospodarju, ki je zaprl vrata in nihče ni mogel vstopiti (Lk 13,25-27). V tem dialogu je pomenljivo, kako tisti, ki trkajo in prosijo, naj jim gospodar odpre vrata, da bi lahko vstopili, dvakrat slišijo isti odgovor: »Ne vem, od kod ste« (Lk 13,25.27). Za to obliko »vedenja« evangelist navaja glagol eido oz. oida, ki izraža notranji uvid oz. razumevanje in gre za oblika »vednosti,« na osnovi katere Jezus »pozna« Očeta.
Nasprotno se postavi vprašanje, kako naj človek spoznava Boga? V priliki sta navedena dva argumenta, s katerima so pred vrati stoječi utemeljevali, da poznajo »gospodarja« hiše, se pravi Jezusa: »S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil« (Lk 13,26). Če »hrana in pijača« predstavljata raven posameznikovega fizičnega življenja, skratka njegovo preživetje, »učenje« (gr. didasko) odpira človeku pogled v svet znanosti, kar prinaša razvoj in dvig osebnega in družbenega standarda.
Paradoksno ne ena ne druga oblika ne omogoča spoznanja Boga. Ko namreč človek spoznava Boga le na »zunaj,« se pravi v okviru svoje psiho-fizične determiniranosti, ga to vodi v »ne-poznanje.« Ko Bog postane »del« družbene in znanstvene paradigme (četudi ga imenujemo »Vsemogočni«), ga postavimo v okvir, kjer človek ostane »gospodar« življenja in skuša tudi Bogu »določiti« bivanje, kjer je vse bolj ali manj predvidljivo. Ko je aktiven, so vidni tudi rezultati; če je bolan, ima zdravnika, ki mu postavi diagnozo; če hoče vstopiti v svet »presežnega,« pa se obrne na Boga in od njega pričakuje, da mu izpolni prošnje.
V tem smislu je Boga mogoče zreducirati na enega od vzvodov človekove moči. Ali kot je zapisal Françoisa Jullien, človek lahko postavi Boga v sistem, kjer vse »sovpada,« se vse »ujema« in vse »deluje,« in tako tudi Bog postane »del« takega sistema.
V življenju iz vere imamo opravka s svojevrstnim paradoksom: čeprav je človek lahko prepričan, da »pozna« Boga – ker se je z njim »družil« in »študiral« njegove ideje, se ob pravem »srečanju« z njim izkaže, da sta si med seboj »tujca.« Ne pozna ga »notranje,« zato tudi ne more razumeti njegovega dejanskega mišljenja.
Zato sporočilo evangelija lahko strnemo v enem stavku: šele ko ima človek spoznanje oz. razumevanje o Jezusu, lahko vstopi skozi »ozka vrata« – v odrešenost.