Vojno stanje
V fragmentih predsokratikov najdemo tudi misel Heraklita Efeškega (okrog 520-460 pr. Kr.), ki je trdil, da je vojna oče vsega in vsega kralj (Fr. 53). Vendar »vojne« ni razumel le kot oboroženega spopada med državami, ampak kot princip protislovja, na katerem temeljijo vse spremembe v vesolju.
Priznati moramo, da je prav vojna najbolj razširjen družbeni spopad, ki globoko zaznamuje zgodovino človeštva. Kot da so konflikti del človekove narave, ki vodijo k spremembam in razvoju. Tako je ameriški politični znanstvenik Quincy Wright skozi analizo moderne civilizacije ugotovil, da so bile evropske sile v obdobju med 1480 in 1940 vpletene v 2659 bitk. Pri tem je kot glavni kriterij pri opredelitvi bitke izpostavil skupno število žrtev: v kopenskem spopadu jih je bilo več kot tisoč, v pomorskem pa več kot petsto (A Study of War, 625-626).
Empirični podatki tako govorijo v prid tezi, da človeštvo neprestano živi v »vojnem« stanju. V tem smislu so oboroženi spopadi stalnica, ki krojijo usodo posameznikov in narodov, čeprav časovno niso enakomerno porazdeljeni (poznamo tudi obdobja miru) in niso povsod enako intenzivni. Zato je potrebno človekovo bivanje osvetliti tudi iz »vojne« perspektive, kar v najširšem pomenu besede lahko označimo kot »konfliktno« situacijo.
Odlomek iz Lukovega evangelija naš pogled usmerja v fenomen vojne, čeprav je izhodišče Jezusova napoved o uničenju templja. Učenci so namreč občudovali lepoto templja, zgrajenega iz kamnov, vendar od njega »ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6). Ko so hoteli izvedeti, kdaj se bo to zgodilo, jim je Jezus odgovoril: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9).
Kaj je mišljeno s trditvijo o vojnah in vstajah (gr. polemous kai akatastasias), postane bolj konkretno v naslednjem stavku. Bojeval se bo »narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu,« kar ne bo ostalo brez posledic za Jezusove učence. Zato jih opozarja, kako »bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike« (Lk 21,10.12).
Čeprav vojne razmere prizadenejo vse ljudi, pa evangelist posebno pozornost namenjena prav učencem. Glavni razlog je v tem, da se nasilje in preganjanje nad njimi izvaja zaradi Jezusovega »imena« (Lk 21,12). Zato naj bi se kristjan zavedal, da neprestano živi v obdobju »vojnega stanja« in razmišljal o tem, kako ohraniti svojo religioznost v razmerah, za katere so značilne različne oblike pritiska na človekovo svobodo.
Ob tem se pojavlja temeljno vprašanje: kaj skriva v sebi »Jezusovo ime,« da se njegovi učenci na eksistencialni ravni soočajo z »vojnimi« razmerami? Njegovo »ime« (gr. onoma) pomeni: v meni je rešitev. To predstavlja alternativo socialno-religiozni votlini, v kateri živi človek in jo kot »rešitev« ponuja svet.
Njegovi učenci delajo za mir (Mt 5,9), ljubijo svojega bližnjega, tudi sovražnike, in delajo dobro (Lk 6,35). Iz teh razlogov bi lahko upravičeno pričakovali, da bodo deležni družbene naklonjenosti in človeške hvaležnosti. Zgodi se ravno nasprotno: »vojno stanje« dobi poteze »državljanske vojne,« ko Jezus svojim učencem napove, kakšna usoda jih čaka: »Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena« (Lk 21,16-17).
Kot da gre v tekstu za stopnjevanje »vojnih razmer:« za prvo fazo je značilen konflikt med narodi in imperiji; to je neke vrste univerzalna perspektiva. V drugi fazi so Jezusovi učenci podvrženi zunanjemu pritisku, ki ga v določeni družbi izvajajo politične in religiozne institucije. V tretji fazi to postane »verska« vojna, ki je hkrati tudi »osebna:« začne se z »izdajstvom« in konča z »umorom.« Pri tem je bistveno, da nimamo več opravka s sovražniki – kot so npr. drugi narodi ali vplivne družbene skupine -, ampak s prijatelji, sorodniki, versko mislečimi, skratka s tistimi, s katerimi smo skupaj pomakali kruh v skledo (Jn 13,26). Le-ti postanejo izdajalci in morilci. Takšno ravnanje temelji na sovraštvu, ki v zadnji stopnji pripelje do uboja.
Skušajmo se poglobiti v fenomen samega sovraštva: odkod izvira oz. kako ga definirati? V svojem delu Retorika se je Aristotel posvetil tudi vprašanju sovraštva in pri tem uporabil dva izraza: echthra, kar lahko razumemo kot mržnja in miseo kot sovražiti. Zapisal je, da se sovraštvo poraja na osnovi treh dejavnikov: jeze (gr. orge), zasramovanja (gr. epereasmos) in obrekovanja (gr. diabole). Da bi bil bolj nazoren, sovraštvo primerja z jezo. Če velja, da je jezo mogoče ozdraviti, pa je sovraštvo neozdravljivo (gr. aniatos). Kajti kdor sovraži, stremi za zlom in si prizadeva za to, da osovraženi človek sploh ne bi bival (1382a1-15).
Ko njegovo misel prenesemo na usodo Jezusovih učencev, ki so osovraženi zaradi njegovega imena, lahko ugotovimo zanimive vzporednice. Jezusovi učenci najprej vzbujajo »jezo,« ker so njihova dela »pravična,« dela njihovega okolja pa »krivična.« Takšna dinamika duha nato preraste v mržnjo in na koncu pripelje do odstranitve posameznika. Tako v prvem Janezovem pismu najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je Kajn ubil svojega brata: »Ker so bila njegova dela hudobna, bratova pa pravična« (1 Jn 3,12).
Kako preživeti takšne na videz nevzdržne razmere oz. kako ohraniti svojo religiozno eksistenco nedotaknjeno? V tekstu najdemo tri temeljna navodila, ki človeka usmerjajo, kako naj se ravna v »vojnem« stanju.
Najprej evangelist skuša pojasniti, v čem je smisel takšnih pogojev bivanja. Na splošno rečeno, takšne razmere od človeka zahtevajo pričevanje (gr. martyrion) (Lk 21,13). Vendar ne gre za to, da posameznik javno razglaša, da je Jezusov učenec. Kajti veliko jih bo nastopilo kot Jezusovi pričevalci in bodo govorili v njegovem imenu: »›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodite za njimi!« (Lk 21,8). Nasprotno, s tem je mišljeno, da mora človek svoj »jaz« – svoj miselni svet, značajske poteze, kriterije presoje – umestiti v moralno-duhovni svet. Ne more se neprestano prilagajati in biti vsem všeč. Nemogoče je hkrati služiti Bogu in mamonu. Ko se človek opredeli, bo enega ljubil in drugega sovražil (Lk 16,13).
Drugič, potrebo se je zavedati, da ni mogoče vnaprej oblikovati strategije oz. izdelati načrta za obrambo. Ko se bo človek soočil s svojimi nasprotniki, Jezus obljublja, da mu bo »dal zgovornost in modrost« (gr. stoma kai sophian) (Lk 21,15). Na čem sloni realnost njegove trditve, da bo obtoženec z govorom na osnovi argumentov podal prepričljivo obrambo in opravičil svoja ravnanja (gr. apologeomai)?
Predpostavljamo spontanost duha, iz katerega se rojevajo ideje. Po eni strani človek s pomočjo svojega duha zaznava, razmišlja in reagira, hkrati pa njegov duh ostaja tudi čista spontanost, prost vsake dovzetnosti, ki prihaja od zunanjega sveta. Toda s pomočjo samorefleksije posameznik postane dovzeten za logične argumente, ki se porajajo v spontanosti, kjer ni mogoče natančno določiti meje med človeškim in božjim.
In tretjič, razvidno postane, kaj je cilj človekove vztrajnosti v času preganjanja: da si pridobi življenje (Lk 21,19). V čem je smisel takšne trditve? Kako naj si človek »pridobi« nekaj, kar že ima? V tekstu najdemo besedo ktaomai in izraža misel, da je potrebno neko stvar posedovati oz. kupiti, kar spominja na lastninska razmerja. Npr. primerjamo človekovo življenje s hišo. Ljudje lahko stanujejo v hiši, vendar jim ne pripada: so »najemniki,« ne pa njeni »lastniki.« Nekaj podobnega velja tudi za življenje ali psyche, ki označuje človekovo identiteto, skratka njegov »jaz.« V tem smislu naj bi posameznik postal »lastnik« samega sebe, če hoče biti osebnost, ki pripada samemu sebi, kar pomeni, da je svoboden.