Voda in vino
Geografija ima v evangelijih lahko tudi teološko sporočilo. Takšen vidik je mogoče prepoznati v drugem poglavju Janezovega evangelija, kjer beremo, kako je Jezus na svatbi v galilejskem mestu Kana vodo spremenil v vino. Če lokacije Kane ni mogoče natančno določiti, pa ima pokrajina Galileja v okviru bibličnih tekstov poseben pomen. Tako evangelist Matej povzema besede preroka Izaija, ki je Galilejo označil kot pokrajino narodov (gr. ethnos), kjer vlada »temà,« vendar je z Jezusovim prihodom v njej zasvetila »luč« (Mt 4,15-16).
V tem smislu se Galileja navezuje na temeljne teološke vsebine, ki jih najdemo v Prologu Janezovega evangelija, in sicer v tem smislu, da se v tej geografski pokrajini začenjajo udejanjati. V Prologu namreč avtor besedila predstavi Jezusa kot Besedo, ki je bila v začetku, kot življenje, ki je bilo luč ljudi, da ta luč sveti v temi, a je tema ni sprejela (Jn 1,1.4-5). Ker je prevzel človeško naravo, v njem lahko vidimo veličastvo, ki ga ima od Boga (Jn 1,14).
Zunanji okvir evangeljskega teksta predstavlja poročno slavje. Iz besedila je mogoče razbrati, kdo so bili povabljeni (Jezus, njegova mati in učenci), da je nad celotnim potekom bdel starešina, da je ženin omenjen le enkrat (in še to brez imena) in da je zmanjkalo vina. Zato je po posredovanju svoje matere vstopil Jezus, ki je strežnikom naročil, naj šest kamnitih vrčev napolnijo z vodo in ta voda »je postala vino« (Jn 2,9).
V Prologu najdemo zelo abstraktne principe – kot so Beseda, začetek, luč, tema, veličastvo. Vsi ti izrazi v galilejski Kani začenjajo postajati konkretni in se uresničevati v realnosti človekovega bivanja. Glavno sporočilo tega dogodka je namreč v tem, da je Jezus »naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo« (Jn 2,11).
Ko evangelist omenja »veličastvo,« je s tem je mišljena »slava« (gr. doxa) Boga. Le-ta se je najprej razodela, ko so novorojenega Jezusa počastili modri z vzhoda (Mt 2,1-12), nato še pri krstu v Jordanu (Mt 3,13-17). Od sedaj naprej se bo odražala v Jezusovih dejanjih; v vsej polnosti pa se bo razodela, ko bodo Jezusa na križu umorili in bo vstal od mrtvih.
»Znamenje« v Kani označujemo kot »prvo,« ker v Janezovem evangeliju odkrijemo še druge – npr. kako je Jezus ozdravil uradnikovega sina (Jn 4,46-54) ali kako je nahranil pet tisoč mož (Jn 6, 5-14) ali kako je obudil Lazarja (Jn 11,1-45). Pri tem je pomenljivo, da v grškem originalu najdemo besedno zvezo »archen ton semeion« in jo lahko prevedemo kot začetek znamenj. Tako se izraz navezuje na Prolog, kjer beremo, da je bila v začetku Beseda pri Bogu, v Galileji pa ta začetek postane viden in se pokaže v »znamenju,« za kar v grškem tekstu stoji izraz semeion. Ne moremo ga označiti kot »čudež« (gr. teras), čeprav se lahko pojavljata v isti besedni zvezi (Jn 4,48).
Navadno »čudež« imenujemo dogodek, ki ga ni mogoče razložiti s pomočjo naravnih zakonitosti. Tako zakon narave ne pozna reakcije, ki bi vodo »spremenila« v vino. Vendar Jezus ni »naredil« (gr. poieo) čudeža – kot da bi bil neke vrste čudodelnik. Beremo le, da je »naredil« znamenje – in sicer v tem smislu, da je naročil strežnikom, kaj naj naredijo: namreč naj vlijejo vodo v vrče.
V našem primeru je poudarek na znamenju, čigar funkcija je v tem, da opazovalca opozori na nekaj drugega, kar vsebuje. V tem smislu različna znamenja v evangeliju kažejo na Jezusa, ki je sam postal znamenje (Lk 2,12.34).
Ko beremo, da je voda »postala« vino, evangelist uporabi izraz ginomai, kar spominja na Besedo, po kateri je vse prešlo v bivanje (Jn 1,3). Kakor je bila v začetku Beseda in je po njej vse nastalo, tako se v Galileji ta začetek udejanji, in sicer v znamenju, ko »voda« preide v novo stanje, tako da postane »vino.«
Toda pravi smisel začetka se pokaže v njegovem cilju oz. izpolnitvi (gr. telos). Zato je na začetku znamenj mogoče prepoznati isto veličastvo oz. slavo Boga, ki bo »dopolnjena« z Jezusovim križanjem. Ko se je voda »spremenila« v vino, se je to zgodilo »tretji dan;« prav tako je »tretji dan« vstal od mrtvih. Zato za Jezusa veljajo besede, da je »začetek in konec« [gr. arche kai to telos] (Raz 21,6). Kdor veruje vanj, vidi na začetku isto božjo »slavo« (gr. doxa), ki se razodene na cilju (gr. telos) – se pravi, ko Jezusa izdajo, obsodijo, križajo in nato vstane od mrtvih.
Zakaj se ob začetku znamenj pojavita ravno »voda« in »vino?« Če izhajamo iz tega, kako obe stvari delujeta na posameznika, na njegovo psiho-fizično stanje, potem ugotovimo, da simbolizirata človekovo transformacijo – iz »odvisnosti« v »svobodo.«
Gre za dve različni pijači – prva je brezalkoholna, druga pa alkoholna. Gledano iz te perspektive, je vino prispodoba za vse tisto, kar človeku prinaša opoj in ugodje, zato je sestavni del vsakega praznovanja. Glavna pomanjkljivost opoja in ugodja, ki ju povzroči vino, je v tem, da ne trajata dolgo. Zato je za doseganje opoja in ugodja potrebno vedno več vina.
Zagotavljanje vedno novega vina za doseganje opoja in ugodja pomeni človekovo podreditev ugodju. Le-to ne služi človeku. Ravno nasprotno, posameznik postane žrtev ugodja, ko se podredi čutnim potrebam. Takšna podrejenost pomeni izgubo svobode in vodi v suženjstvo.
Rešitev iz tega začaranega kroga vina in opoja se zdi navidez enostavna, namreč voda, ki prinaša streznitev – odsotnost opoja. Verjetno so bili prav tega potrebni gostje na svatbi, saj glede na to, da je zmanjkalo vina, lahko upravičeno sklepamo, da so krepko pretiravali v pitju.
Zato moramo opis dogodka – da je voda postala vino – interpretirati iz obratne perspektive. Glavno sporočilo Jezusovega znamenja na svatbi deluje kot opozorilo, da voda lahko povzroči enak opoj kot vino – »postane« vino. Zato je potrebno znamenje vode in vina postaviti v kontekst Jezusove smrti na križu in njegovega vstajenja.
Gledano iz te perspektive resnična pijača ni vino, ampak Jezusova »kri« (Jn 6,55). Označujemo jo tudi kot »kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (Mt 26,28). V zakramentu evharistije »vino« postane znamenje Jezusove »krvi.«
Ko torej evangelist govori o kamnitih vrčih, iz katerih so gostje pili »najboljše« vino, se navezuje na »vrče,« ki so služili za judovsko »očiščevanje.« Pri tem ne gre za telesno higieno, ampak je s tem mišljeno takšno stanje človekovega duha, ki mu omogoča, da se približa Bogu.
Tako lahko prepoznamo bistveno novost, ki jo je prinesel Jezus. Namesto z »vodo« se bo človek očiščeval z njegovo »krvjo,« ki jo simbolizira vino in se navezuje na zakrament evharistije. Prav tako ne smemo spregledati števila »šest.« Kot poudarja Avguštin, to število pomeni polnost, vendar dobi svojo »vrednost« šele takrat, ko voda »postane« vino, se pravi Jezusova »kri,« ki na najgloblji način izraža duha evangelija.
Če se torej človek hoče osvoboditi sveta iluzij, ki ga »opija« in zasužnjuje in začeti proces »transformacije« svojega miselno-duhovnega horizonta, mora prenehati s pitjem vode, ki simbolizira »duha sveta,« in začeti s pitjem Jezusove pijače, ki je njegova »kri« in omogoča resnično življenje.
Pomen simbola krvi v modernem času poudarja tudi Nietzsche, ko pravi: »Od vsega, kar je zapisano, ljubim le tisto, kar je kdo napisal s svojo krvjo. Piši s krvjo in spoznal boš: kri je duh« (eKGWB/Za-I-Lesen).
Zato kot začetek znamenj evangelist predstavi Jezusa, ki človeku omogoči »streznitev,« se pravi, da mu ponudi svojega »duha,« ki ga iz njegove socialne votline, kjer vlada temà – opojni duh laži in prevar – lahko vodi k luči, k resnični svobodi.