Vihar na morju
Morje je nepredvidljivo. V valovih in tokovih so akumulirane velike energije. Človeku ne vzbuja le občudovanje, ampak ga hkrati navdaja z občutkom nemoči, še posebej takrat, ko ga v plovbi po morju zajamejo veter, nevihta in visoki valovi. V takih trenutkih se v njem prebudita strah in negotovost, ki lahko povsem prevzameta nadzor nad njegovim »duhom.«
Tudi v današnjem evangeliju se srečamo z motivom »razburkanega morja.« Opisuje prizor iz življenja Jezusovih učencev, ki se je zgodil na »vodi.« Ob koncu dneva, ko se je že zvečerilo, je Jezus vstopil v čoln in skupaj s svojimi učenci odplul na drugo stran jezera. Vendar plovba ni potekala mirno.
Evangelist poroča, da je nastal »velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,37-41).
Zelo nazorno si je z besedami opisan prizor mogoče vizualno predstaviti ob Rembrandtovi sliki Nevihta na Galilejskem morju. Holandski mojster iz časa baroka je v njemu lastnem stilu »gibanja« upodobil moč narave, ki si ji tudi izkušeni mornarji ne morejo zoperstaviti.
Na prvi pogled se zdi, da evangelist želi predstaviti nov vidik Jezusovega delovanja. Če smo mislili, da »ozdravlja« bolne in »izganja« hude duhove, potem še ne vemo vsega o njem. Poleg tega je tudi »gospodar« naravnih sil, ker sta mu pokorna celo veter in morje. Iz tega bi lahko sklepali, da božja moč, ki deluje v Jezusu, ni omejena le na človekovo »duševnost,« ampak mu je podrejeno celotno območje »stvarstva.« Nastane vtis, kot da Jezus lahko vzpostavi »prevlado« nad materialnim svetom in se mu »podredijo« celo kozmične sile. Vendar takšni trditvi z vidika moderne naravoslovne znanosti ne bi mogli pritrditi.
Že v Jobovi knjigi naletimo na retorično vprašanje, ki ga postavi božji glas: »Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja; … ko sem nasipal proti njemu svojo mejo, mu postavil zapah in vrata ter rekel: ›Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!‹?«
Gornjo misel lahko razumemo v tem smislu, da imajo »naravne« sile veliko moč. Kljub temu jim je postavljena »meja,« kjer se njihovo področje delovanja ustavi in v tem se kaže njihova naravna »zakonitost.«
Podobo naravnih sil lahko prenesemo tudi na raven človekove religiozne izkušnje. Tako se v bibličnih tekstih na različnih mestih srečamo z nevarnostjo, ki jo povzročajo temà, morje, vihar in valovi in služijo kot prispodoba za opis človekovega »duhovnega« stanja. Tako beremo v psalmu: »Potapljam se, o Bog, ti me reši, saj mi voda sega že do grla. (…) Zašel sem v vodno globino in valovi me zagrinjajo« (Ps 69,2-3).
Kakor naravni elementi, kot so voda, veter, valovi, ogrožajo človekovo varnost in celo preživetje, tako se človek v območju svojega »duha« sooča z destruktivnimi silnicami, ki ga kot visoki »valovi« lahko potegnejo v globoko »brezno« nemoči in obupa.
V krščanski tradiciji je poznana Avguštinova interpretacija pomiritve viharja na morju: evangeljski dogodek primerja z vzgibi v človekovi »duševnosti,« kjer ima Kristusovo »spanje« simbolni pomen. Utrip človekovega življenje namreč primerja s plovbo v čolnu: do brodoloma pride takrat, ko posameznika prevzamejo »slabe« misli. Npr. kdor je razžaljen, se hoče maščevati ali pa se jezi. Avguštin takšne vzgibe primerja vetru in valovom, ki človeka »premetavajo:« če v sebi dopusti zlo, doživi »brodolom.« Kot razlog Avguštin navede, da Kristus v takem človeku »spi,« da je le-ta nanj »pozabil.« Zato naj ga »prebudi,« se z njim pogovarja in o njem razmišlja. Tako bo Kristus ostal »buden« v človeku (Sermo, XIII [LXIII]).
Vprašajmo se: na kakšen način je Jezus »meja,« ki loči »svet« duha od destruktivnih silnic, ki človeka lahko pokopljejo? V čem se kaže njegova »moč,« ki pomirja tudi najbolj uničujoče »viharje?«
Ko zgoraj omenjene prispodobe prenesemo na raven človekovega »duha,« lahko rečemo, da se vsak posameznik v »čolnu« svojega življenja na različne načine spopada z neobvladljivimi »viharji« in »valovi.« Kakšen naj bo človekov odgovor na »razburkano« situacijo, ko se počuti ogroženega ali je v nevarnosti celo njegovo preživetje?
Verjetno je prvi korak »zavedanje« nastalega položaja. Le-to v človeku lahko zbudi duha »vere,« ki se izraža v obliki »molitve.« Če se vrnemo k psalmu 69 in evangeljskemu prizoru, tudi ugotovimo, da izpostavita pomen »dialoga.«
Neprestano je potrebno poudarjati, da je človek »dialoško« bitje in da je prav ta značilnost bistvena za njegovo razmerje do Boga. Četudi se predpostavlja »milost,« ki je pogoj »vere,« in se konkretizira v »molitvi,« je nujno potreben »dialog« med človekom in Bogom. Kajti le tako človek lahko izmenja svoja »mnenja« in »poglede« z božjimi. Če jim »prisluhne,« lahko Jezus pomiri »viharje« in »valove,« se pravi, da v človeku vzpostavi duhovno »ravnotežje,« ki so ga ga porušile osebne težave in vsakodnevne nadloge. Lahko jih imenujemo tudi »stiske,« ki nastajajo v človekovem »duhu« in jih povzroča nepredvidljivo »morje« življenjskih izzivov.
Kakšne elemente dialoga prepoznamo v navedenih besedilih? Najprej gre za opis stanja, za ugotavljanje dejstev, ki si jih posameznik mora »priznati« – vse to omogoča samorefleksija. Iz tega se razvije »pogovor« v obliki prošnje, ki jo človek naslovi na Boga. Takšen odziv ni le »prošnja« za pomoč – gre za »molitev,« ki je konkreten izraz »vere« in sloni na »milosti.«
Če rečemo, da sta Jezusu pokorna veter in morje, potem je s tako »pokorščino,« ko grški tekst uporablja izraz »hypakouo,« mišljeno, da človek »posluša« tistega, ki ima avtoriteto. To je pomembno v tistem trenutku, ko se posameznik znajde v stiski. Lahko »prisluhne« Jezusovi »besedi,« ali pa so vse njegove misli usmerjene v notranji »vihar,« zato na Jezusovega »duha« niti ne pomisli. Povedano v simboličnem jeziku: Jezus »spi« v njem, zato naj ga »prebudi« in z njim vzpostavi »dialog.«
Ko se človek znajde v osebni krizi, se mora, tako kot učenci, soočiti z dvema Jezusovima vprašanjema: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
Če je pri prvem mišljen »strah pred izgubo« (gr. deilos), pri drugem stopi v ospredje razmerje med »vero« in »strahom.« Čeprav posameznik »veruje,« ga navdaja strah, da bo »izgubil« to, kar mu največ pomeni. Pomislimo na usodo posameznika, ki je kljub »veri« deležen najtežjih življenjskih udarcev, tako da »barka« njegovega življenja doživi »brodolom.« Zgolj »vera« ga ne reši »strahov.«
Toda v tem je paradoks. »Strah pred izgubo« najbolj obremenjuje človekovega »duha« in mu preprečuje, da bi bil svoboden.
Ko se posameznik v samorefleksiji sooči z obema Jezusovima vprašanjema in najde pravilen odgovor, se spremeni njegova bivanjska realnost. Zanj tako veljajo besede: »v svojem življenju se ni nikogar bal in nihče ni imel oblasti nad njegovim duhom« (Sir 48,12).