Verodostojnost
Ena od značilnosti človekove narave je sposobnost ustvariti razkorak med besedami in dejanji. Tako lahko slišimo karakteristiko za določenega človeka: njegove besede so prepričljive, a dejanja jim nasprotujejo. Eno namreč govori, drugo pa dela. Ker ni več verodostojen, so ljudje izgubili zaupanje vanj.
Tudi v Matejevem evangeliju beremo, kako je Jezus kritiziral »dvojno« življenje razlagalcev religioznih načel – imenovali so jih »učitelj« oz. »rabi.« Jezus pa razkrinkava njihovo avtoriteto, ko pravi:
»Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹« (Mt 23,1-7).
Izhodišče njegove kritike so »pismouki« (teološki strokovnjaki) in »farizeji« (prizadevali so si za posvečenost vsakdanjega življenja). Le-ti so zasedli institucijo, imenovana »Mojzesova katedra,« ki simbolizira versko in pravno avtoriteto: predstavniki te ustanove so »prepričevali« poslušalce, kako oblikovati življenje v skladu z religioznimi in etičnimi pravili.
Vendar srž kritike ni uperjena proti vsebini »religioznih« načel, ampak proti etičnim principom razlagalcev: »verska« načela izgovarjajo le z »besedami,« vendar jih ne »prakticirajo.« Zato nastane razkorak med »besedami« in »dejanji,« ki se kaže v »dvojnosti« njihovega življenja, ko ljudem nalagajo na rame težka in neznosna bremena, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Če namreč zgolj »govorijo,« sami pa teh spoznanj ne »uresničujejo,« pomeni, da temu, kar govorijo, niti sami ne verjamejo. Njihova »dvojnost« razodeva, da opravljajo le »funkcijo« učitelja v versko-pravnem sistemu, namesto da bi bila to njihova »individualno-eksistencialna« drža. Zato se njihove »aktivnosti« ne skladajo z njihovimi »besedami.«
Vendar vprašanje »verodostojnosti« ne moremo in ne smemo omejiti zgolj na »religiozno« avtoriteto, čeprav je to področje za človeka najbolj občutljivo in so posledice lahko najbolj uničujoče.
Priznati moramo, da se vsi družbeni podsistemi soočajo s krizo »verodostojnosti.« Tako se postavlja pod vprašaj »avtoriteta« znanosti, ko se vpleta v dnevno-politična dogajanja. Pomislimo na izraz »lažni mediji,« ko se v principu medijem odreka »avtoriteta,« da ljudi korektno obveščajo o dogodkih. Pogosto se tudi ekonomski produkti, ki jih najdem na trgu, ne skladajo s tem, kar proizvajalci oglašujejo.
Kljub razlikam vse sisteme – od religioznega prek znanstvenega in medijskega do ekonomskega – povezuje vprašanje, kako »prepričati« človeka: naj oblikuje svoje življenje na religioznih osnovah; da so znanstvena spoznanja pravilna, zato prispevajo k izboljšanju človekovega življenja in celotne družbe; da mediji odkrivajo resnico o družbenem dogajanju; da bo kupec zadovoljen s produktom; skratka o tem kar je »resnično« in »pravično.«
S tem vprašanjem se je že v antičnem času ukvarjal Aristotel. Njegovo delo »Retorika« še danes predstavlja osnovo vedi, ki ji pravimo »govorništvo.«
Čeprav velja, da je človeka mogoče »prepričati« le s pomočjo argumenta, Aristotel v svojem delu navaja tri retorične sloge oz. načine, ki naj pomagajo doseči ta cilj: prvič, osebna avtentičnost oz. značaj ali »ethos,« ki je vezan na etične vrline govornika in pomeni način njegovega življenja; drugič, logično sklepanje ali »logos,« ko se za dokazovanje trditev uporabljajo argumenti; tretjič, čustvena plat poslušalcev ali »pathos.« Tako se je oblikoval govorniški »trikotnik:« ethos-logos-pathos kot tehnika prepričevanja, pri katerem se danes navdihujejo marketinški strategi.
Toda Aristotel je verodostojnost govornika in s tem tudi moč »prepričevanja« pogojeval z njegovo moralno integriteto in jo povezoval z intelektualno poštenostjo. Verodostojna osebnost združuje v sebi tako značajske poteze, npr. velikodušnost kot tudi logično mišljenje, ki navaja razloge, zakaj je določena trditev smiselna in za človeka dobra.
Na splošno velja, da »verodostojnost« temelji na zaupanju, ki vključuje dve »strani:« na eni je tisti, ki »prepričuje« bodisi s skladnostjo besed in dejanj bodisi z razkazovanjem samega sebe, skuša narediti »vtis,« ki bo pritegnil pozornost poslušalca. Tako postavi v ospredje lastne interese.
Na drugi strani je tisti, ki »verjame« oz. se pusti »prepričati.« To se navadno zgodi na tri načine: za poslušalca so prepričljivi bodisi »logični« argumenti ali »osebnostna« drža oz. oboje skupaj; lahko pa se poudarja »videz,« kar naj bi poslušalcu prebudilo čustveno navdušenje.
Za pismouke in farizeje lahko rečemo, da so se »razkazovali« z namenom, da bi naredili »vtis:« predstavljali so se kot ljudje molitve, na družabnih dogodkih so bili častni gostje, pri religioznih obredih so sedeli na prvih sedežih, iskali so pozornost v javnosti in pričakovali so, da jih imenujejo »rabi.«
Vendar ima Jezusova kritika »avtoritete katedre,« ki sloni na dvojnosti življenja in posledično na potrebi po razkazovanju, povsem novo dimenzijo. Upoštevati moramo spremembo paradigme: postava je bila »dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17).
Mojzesova katedra temelji na »črki postave,« ki je niti »učitelji« nočejo izpolnjevati. Največkrat se izkaže kot »jarem,« ki človeka obremenjuje.
Jezus prinaša »milost,« ki se razodeva kot »resnica« in jo je mogoče spoznati v »duhu.« Tega »duha« nima v posesti noben učitelj: ni ga mogoče razlagati z »avtoriteto« učitelja, ker je »duh« sam avtoriteta in govori iz »sebe.« Človek lahko s tem »duhom« vstopa v neposreden dialog. Zato beremo opozorilo: »Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj« (Mt 23,8).
»Učitelj,« o katerem govori Jezus, človeku ne nalaga nobenih bremen. Tudi ne nastopa z »avtoriteto argumenta,« ker nikogar ne želi o ničemer »prepričevati.« Nasprotno, »duh Učitelja« vzpodbuja človeka, da se začne osvobajati različnih »avtoritet,« ki mu kot jarem visijo za vratom. Kajti »milost Učitelja« človeka ponotranji in ga naredi »verodostojnega.«