Vera kot pričakovanje
Iz literature in filozofije poznamo izraz absurd. Beseda ima latinski izvor in pomeni zlozvočen oz. nesmiseln. Čeprav je ta pojem najbolj prepoznaven v eksistencialistični filozofiji Alberta Camusa (1913-1960), je svoj odmev našel tudi v dramatiki Samuela Becketta (1906-1989). V njegovem najbolj znanem delu Čakajoč Godota lahko odkrijemo vse značilnosti takšne duhovno-miselne usmeritve: nesmisel, življenje brez cilja, duhovna praznina in obup. Toda to je le ena plat medalje. Sporočilo je globlje in odraža eno od temeljnih človekovih dimenzij: pričakovanje.
V središče drame Beckett postavi dva brezdomca. Čakata Godota, ki jima je obljubil, da ju bo rešil iz njunega nevzdržnega položaja. Dve podrobnosti sta pri tem pomenljivi: v korenski besedi za Godota se skriva angleški izraz za Boga (God), pridevnik čakajoč pa nakazuje, da je to čakanje trajajoče, zato rešitve ne bosta dočakala. Tako se njuno pričakovanje izkaže kot nesmiselno, kar v njima povzroča stisko in grozo. Ker se Beckett ni izjasnil, koga je z Godotom imel v mislih, je odprl širok spekter interpretacije. Pri tem je religiozni (oz. krščanski) vidik lahko zgolj mit, ki je podvržen uničujoči kritiki, ali pa dramatik nakazuje, da je Bog edina rešitev. Priti mora namreč od zunaj, tega pa človek sam ni sposoben zagotoviti.
S podobno dilemo se je soočal tudi Janez Krstnik – tudi zanj je bilo »čakanje« Odrešenika nekaj eksistencialnega. Matejev evangelij opisuje, kako je k Jezusu poslal svoje učence, naj ga vprašajo: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3). Četudi v tem vprašanju ni mogoče prepoznati obupa, vseeno odraža dvom in iskanje smisla. Kot da je hotel vprašati Jezusa: kako naj vemo, da si ti pravi? Po čem te prepoznamo? Jezusov odgovor je bil posreden. Poglejte na moja »dela,« ki jih nato konkretizira: »slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). Kot da nam evangelist sporoča, da Bog »dela,« in takšnega Rešitelja naj bi človek pričakoval.
To nas postavlja pred veliko uganko: kako »deluje« Bog? Kakšni so »rezultati« njegovega dela? Preden skušamo odgovoriti na to vprašanje, posvetimo našo pozornost najprej izrazu »Kristusova dela« (gr. erga tou Christou), ki se v evangeliju pojavi zgolj enkrat.
Evangeliji natančno opisujejo Jezusove aktivnosti – bodisi ko oznanja evangelij, npr. govor na gori (Mt 5,1-12), bodisi ko izganja demone in ozdravlja bolne (Mr 1,34). Toda evangelisti poudarjajo, da Jezus s tem, ko človeka osvobodi, naredi znamenje ali semeion (Jn 4,54). V tem smislu so bila njegova dela »znamenja,« da bi ljudje lahko verovali in v njem prepoznali napovedanega Odrešenika. Se pravi: cilj ni bilo zgolj »ozdravljenje,« kar omogoča tudi medicina, ampak da bi človek na osnovi takšne izkušnje lahko »veroval.« Zato je bilo njegovo »delovanje« povezano z »vero:« ozdravljenje je bilo zgolj sredstvo, cilj je bila »vera.«
Jezus povezuje vero in dela: »Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih« (Jn 14,11). Vendar se je moral Jezus soočiti s svojevrstnim paradoksom. Kljub »velikim znamenjem,« ki so jih njegovi sodobniki slišali in videli, niso začeli verovati. Še več, na koncu so ga ubili. Izkazalo se je namreč, da je bilo »verovanje« vnaprej izključeno. To je razvidno iz konflikta z Judi, ko Jezus pravi: »›Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?‹ Judje so mu odgovorili: ›Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga‹« (Jn 10,32-33). Tako ga »dela« niso rešila pred njihovo zaverovanostjo v lastno pravičnost, ki so jo utemeljevali z vero v Boga in niso razumeli, da »opravljanje del« in »verovanje« ni mogoče med seboj ločevati.
Iz gornjega dialoga je mogoče razbrati versko miselnost, ki pripelje do absurda. Glavno misel bi lahko parafrazirali približno takole: tvoja »dela« ne odtehtajo greha, ki si ga storil, ko si se delal enakega Bogu. Zaradi tega te moramo preganjati in odstraniti iz naše srede. Ne glede na tvoje pozitivno delovanje, ki ljudem prinaša dobro, te moramo kaznovati.
Paradoks je v tem, da je Jezus moral biti »enak« Bogu, če je hotel opravljati »dela,« ki jih je videl pri Očetu oz. jih je lahko opravljal le skupaj z Očetom. »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin« (Jn 5,19).
Jezusova »dela« zanj postanejo usodna. Z njimi ne more »dokazati,« da je on tisti, ki ga »čakajo.« Vendar razlog za to niso »dela,« ampak nevera ljudi: ker niso verovali, tudi del niso prepoznali. V tem smislu je njihovo pričakovanje izkazalo kot nesmiselno.
Še drug vidik je pomemben. Tudi sodobni človek – če je slišal o Jezusu – lahko postavi Krstnikovo vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezusov odgovor bi se lahko glasil: kdor čaka mene, pomeni, da me hoče sprejeti. Prišel bom k njemu in opravljal bo moja »dela.«
Kdor »pričakuje« Jezusa, izraža svojo »vero,« ki se bo manifestirala v njegovih »delih.« In prav to vnaša spremembo v človekovo eksistenco. Pogoj je »vera.« Če človek pričakuje Jezusa, potem prvo »delo« opravi Bog, ki se kaže v tem, da človek lahko »veruje« v tistega, ki prihaja od Boga (Jn 6,29). Bog »deluje« tako, da človek začne verovati. Posledično le-ta lahko opravlja božja dela, ki postanejo znamenja njegove vere.
Na prvi pogled to zveni abstraktno in neoprijemljivo, vendar je to potrebno postaviti v območje duha. V tem smislu je Bog »aktiven« skozi človekovo vero, katere začetnik (gr. archegos) in dopolnitelj (gr. teleiotes) je Jezus (Heb 12,2). Njegovo »delovanje« se kaže na dva načina: najprej Jezus osvobodi človeka iz njegove votline, nato pa človek, ki je začel verovati v Jezusa, lahko opravlja tudi njegova dela. Tako vera ali pistis postane delo.
Kakšna »dela« so mišljena? Matej jih najprej našteje: »slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). Skupni imenovalec vseh teh posameznih dejavnosti je ergon (delo).
Spomnimo, da ima vsaka stvar svojo funkcijo: ko izpolni svoj namen, trdimo, da je ta stvar »dobra.« Vzemimo za primer svetilko. Kaj je »ergon« ali »funkcija« svetilke? Da sveti oz. daje luč.
V tem smislu ima tudi človekova vera svoj »ergon:« opravlja sebi lastno »dejavnost,« ki je v skladu z njegovo religiozno naravo. Če razmerje med nepojmljivim Bogom in varljivim človekom oblikuje vera, potem takšna vera vključuje tudi naravnanost na določen cilj. Se pravi, ko človek zares veruje – se pravi, da ne časti Boga le z ustnicami, njegovo srce pa je daleč od njega – takrat se njegova vera manifestira v delih ljubezni. V tem smislu je Bog tisti, ki v človeku udejanja »hotenje in delovanje« [gr. to thelein kai to energein] (Flp 2,13).
Cilj človekovega delovanja je položen v sam začetek njegove vere. Tako je človek po svoji veri nagnjen k delovanju in dovzeten za »dobra« dela. V nasprotnem primeru pa njegova dela ostanejo »hudobna,« s čimer negira svojo vero. Znajde se v absurdu: njegovo verovanje je nesmiselno, ker nima »del.«
Vera kot zaupanje lahko človeka vodi v absurd, lahko pa ga reši pred absurdom. Ali je človek »pričakal« Jezusa ali pa je še vedno »čakajoč« nanj, je mogoče razbrati iz njegovih ravnanj. Kajti vera brez del je zlozvočna.