Večno življenje
Človek živi v času in prostoru. Ti dve dimenziji ga bistveno določata v njegovem bivanju. Glavna značilnost prostora je sočasnost: različne stvari obstajajo druga ob drugi. Po drugi strani za čas velja, da ga delimo na preteklost, sedanjost in prihodnost: njegova glavna značilnost je zaporedje. V tem kontekstu ne moremo mimo izraza »večnost,« kar prinaša s seboj svojevrsten logični problem.
Ko govorimo o večnosti, navadno mislimo na nekaj, kar je različno od časa oz. kar je brezčasno. V tem smislu je mišljeno trajno in nespremenljivo stanje. Če pa večnost pojmujemo kot neskončno raztezanje časa, ima v tem primeru neskončnost še vedno časovno dimenzijo: spremembo in minljivost. Zato tudi razmerja med »časom« in »večnostjo« ne moremo misliti logično. V naši časovni perspektivi dojemamo »večnost« kot nekaj, kar se še ni uresničilo, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Po drugi strani pa »večnost« ni čas, zato tudi ni prihodnost. Biti mora zunaj časa, a mislimo, da je hkrati znotraj časa in na ta način tudi sedanjost, čeprav je v svojem bistvu onkraj vsakega časa.
Eno od možnih rešitev te dileme in s tem tudi vprašanja časa in večnosti ponuja današnji odlomek iz sedemnajstega poglavja Janezovega evangelija. Spada v okvir tako imenovanih Jezusovih poslovilnih govorov, ki jih v takšni obliki pri sinoptikih ne najdemo. Posebnost teh govorov je časovna umeščenost: začnejo se z ugotovitvijo, da je za Jezusa nastopila »ura, ko pojde s tega sveta k Očetu« (Jn 13,1), in se zaključi z njegovo velikoduhovniško molitvijo (Jn 17,26). Nato stopi na pot trpljenja, ki ga od Oljske gore pelje na Kalvarijo (Jn 18-19).
Še en vidik je pomemben. Jezus najprej poudari: »jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Nato se v molitvi obrne na Očeta z besedami: »Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal« (Jn 17,1-2).
Ko govori o tem, naj ga Oče »proslavi« oz. »poveliča« (gr. doksazo) – to ne pomeni, da bo »zmagal,« s čimer navadno povezujemo »slavo.« Nasprotno, Bog se razodeva kot tisti, ki se povsem prepusti človekovi samovolji. Svet (gr. kosmos) ga ni samo zavrnil, ampak ga je ubil – pomislimo na javno zasramovanje, mučenje in križanje. Tako postavi na glavo splošno veljavno dojemanje slave kot moči in zmage. V tem smislu božja slava tudi ni lastnost, ki bi bila vidna, ampak jo je mogoče doumeti šele, ko človek razume dogodek na križu. Se pravi, da v križanem Jezusu prepozna poveličanega Boga. Zdi se, da se v tem kaže perspektiva večnosti, ki je povsem nasprotna duhu časa.
V tem pogledu je struktura Jezusove vere, ki se izraža v njegovi molitvi, pomenljiva in postavi na glavo človeške predstave. Jezus ne prosi za moč, ampak zaupa v svojo »ne-moč.« Čeprav se zaveda, da ga čaka »poveličanje« na križu, v tem vidi izraz božje ljubezni. Bog se tako razodene in proslavi v največji nemoči – na križu. Paradigma, ki je za človeške predstave nedojemljiva.
Zato je njegovo misel o večnem življenju potrebno postaviti prav v ta kontekst. To je težko uskladiti z modernimi predstavami o večnosti. V sodobni družbi sicer opazimo pojave, ki se ukvarjajo s to temo, vendar se debata odvija na drugi ravni. Glavno vprašanje je, kako bi lahko podaljšali življenje ali ga celo naredili nesmrtnega. Zato se veliko pričakuje od znanstvenih raziskav, zlasti od genetskega inženiringa, ki naj bi prinesel nova spoznanja.
Ne glede na odgovore, ki jih v tej zvezi lahko ponudi znanost, se zastavlja vprašanje, odkod človeku hrepenenje po večnosti. Enega od možnih odgovor najdemo v Pridigarjevi knjigi, kjer beremo, da je Bog ljudem položil večnost v srce (Prd 3,11). To misel lahko interpretiramo tako, da podobno kot človek teži k dobremu in lepemu, v sebi nosi tudi čut za »večnost.«
Kaj pomeni »večnost« za Jezusa? Njegovo razumevanje je edinstveno: večnost naveže na življenje in na spoznanje Boga, ko pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Iz tega lahko sklepamo, da večno življenje poistoveti s spoznanjem Boga. Vendar na nekaterih drugih mestih v Janezovem evangeliju beremo, da ima večno življenje tudi tisti, ki »veruje v Sina,« ali pa tisti, ki »posluša besedo« (Jn 3,36; 5,24). Tako vidimo, da se večno življenje kaže kot »spoznanje« ali »verovanje« ali »poslušanje.«
Večnost ne more biti zgolj abstraktni pojem, ki bi označeval bodisi časovno neskončnost ali brezčasnost, ampak postavlja v ospredje misel, da gre za kvalitativno drugačen način bivanja, ki ima božji izvor in človeku prek spoznanja resničnega Boga omogoča, da postane deležen tega življenja. Tudi v tem smislu »večnost« ne more biti časovna oznaka, ampak je eksistencialna kategorija. Zato ima smisel in pomen le, ko je vezana na »življenje« posameznika. Se pravi človeka z imenom, vpetega v čas in prostor, z osebno zgodovino, ki ima svoj »zemeljski« začetek in tudi konec.
Za kakšno obliko »življenja« gre pri tem? Ko gre za vprašanje, kako razumeti besedo »življenje,« se znajdemo pred uganko. Razločevati moramo namreč med dvema izrazoma, ki se pojavljata v svetopisemskih tekstih in označujeta »življenje:« »bios« in »zoe.«
Ko je mišljeno življenje kot bios, gre za fizično življenje, povezano je s časom in gibanjem, predstavlja obdobje, ki ima svoj začetek in konec; neke vrste človekova biografija, kjer je zapisno, kdaj je nekdo živel, kaj je ustvaril, kateri dogodki so zaznamovali njegovo življenje ipd.
V našem primeru, ko je mišljeno večno življenje, pa se uporablja beseda zoe. S tem izrazom je mišljeno življenje samo v sebi. Se pravi tisto življenje, ki izhaja iz Boga in ga Bog tudi vzdržuje. Ta oblika življenja se ne spreminja in je neminljiva, ker se tudi Bog ne spreminja. To je oblika življenja, ki ga Bog deli s človekom.
V čem je »spoznanje« Boga, se pravi, kaj obsega oz. na kaj se navezuje? V želji po spoznanju Boga se človek lahko znajde v brezizhodnem položaju, kajti »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18). Po drugi strani Jezus trdi: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Na tej osnovi človek lahko spoznava Boga.
Na splošno lahko rečemo, da obstajajo tri oblike spoznavanja: ko se nečesa »spominjamo,« ko smo pri nečem »soudeleženi« ali ko se »enako ujema z enakim.«
Ko evangelist pravi, da je večno življenje v »spoznavanju« Boga, uporabi besedo ginosko, ki ima več pomenov. Lahko pomeni, da nekaj spoznamo skozi osebno izkušnjo, ker smo se srečali z določenim dejstvom. Lahko pa gre za spoznanje, ki se zgodi ali uresniči. Takrat to pomeni vedenje ali razumevanje. Iz tega vidika takšno spoznanje pomeni »ujemanje enakega z enakim:« človek, ki v sebi nosi »večno«, spoznava Boga, ki je »vir večnosti«.
V kontekstu današnjega evangelija spoznavanje Boga pomeni gledanje božje slave, torej tiste resničnosti, ki razodeva naravo Boga in kaže, kako je proslavljen – na križu. Takšna slava je povsem drugačna od človeških predstav, kjer slava pomeni uspeh, zmago ali biti najboljši. Božja slava ni nič od tega. Pokaže se kot ponižanje, zasramovanje in trpljenje, skratka, izpostavljena je zlu, na koncu pa vidna kot izničenje na križu.
Beseda ginosko poudarja prav ta vidik Jezusovega življenja: človek dobi delež pri zoe, ki ima v sebi večnost, ko se znajde v bivanjski situaciji, podobni Jezusovi. Takrat lahko vzpostavi dialog z njim, kar mu omogoči izstopiti iz miselnosti sistema (sveta ali kozmosa) in ga iz navidezne pripelje k resnični veri.
Ko evangelist govori o tem, naj bi človek »spoznal Boga,« s tem v prvi vrsti ni mišljeno vprašanje, ali Bog obstaja oz. kako dokazati njegov obstoj. Resnično spoznanje je gledanje Jezusove »slave« (gr. doksa), ki se razodene na križu. Čeprav se v tem dejanju najprej zdi, da gre za nemoč ali poraz, se mora človek soočiti z obliko slave, ki je povsem drugačna od človeških predstav o uspehu in zmagi. V tem smislu na bi novo spoznanje vodilo k spremembi mišljenja, ki je pogoj za to, da človek postane deležen večnega življenja kot zoe.
Dogodek na križu pokaže, da je božje mišljenje nepredvidljivo in ga ni mogoče zaobseči v okvirih mišljenja, ki vladajo v sistemu. Spoznanje Jezusovega poveličanja tako človeku odpira pogled na večno življenje. Svet določa časovna dimenzija, kar se kaže v logiki moči, podrejanja in nadzora. Ko se človek sreča z večnostjo, čas izgubi svojo moč: ker ne more obvladati božje logike, začne razpadati. Tako človek iz sveta oz. sistema, ki ga določa totalitarnost časa, lahko vstopi v večno življenje, ki temelji na razumevanju božjega mišljenja.
Ko Oče poveliča Sina, se v svetu (oz. sistemu) zgodi nekaj, kar presega običajne predstave, pričakovanja in ustaljeni red. Ta dogodek prinese novo in nepredvidljivo možnost, ki presega čas. Zato Bog ne more biti predmet človekovega spoznanja, kjer bi bil cilj ustvariti dokončno podobo o Bogu ali imeti vedenje o njem, ki bi človeku dajalo občutek varnosti in gotovosti. Nasprotno, ko človek spoznava resničnega Boga in gleda vanj, »ki so ga prebodli« (Jn 19,37), se njegove predstave o Bogu podrejo, prav tako pa tudi namišljena gotovost in varnost. Tako človek stopi iz časovnih okvirov in postane odprt za pogled večnosti, ki je sinonim za spoznanje Boga.