Gledajo, pa ne vidijo
Gledam, torej vidim – bi lahko rekli po kartezijansko. Spominja nas na poznani izrek »mislim torej sem.« Za Descartesa je bilo to začetek gotovosti in s tem bivanja, o katerem ni mogoče dvomiti. Zdi se, da nekaj podobnega velja tudi za človekovo gledanje. Ko govorimo o gledanju, mislimo na sposobnost spoznanja: ko gledamo določen fizični predmet, se zaznavanje le-tega prenese na raven človekovega duha. Kar pomeni, da se videno prenese v nefizično sfero, kar človeku omogoča orientacijo in pravilno presojo. »Gledanje« na fizični ravni pomeni »videnje« oz. »spoznanje« na duhovni ravni; obe pa sta med seboj povezani. Toda prav ta »povezava« je problematična: ali je mogoč neposreden »kontakt« ali pa človek potrebuje »posrednika«?
Vprašanje videnja, spoznavanja in končno razumevanja je tako glavni izvor vseh nesporazumov v človekovem bivanju. V tem smislu lahko uporabimo kartezijansko metodo in podvomimo v to, kar vidimo in spoznavamo. Se pravi, ali je mogoče, da gledamo, a pri tem ne vidimo? Ali je to, kar vidimo, resnično ali pa le navidezno in s tem varljivo? Ali ni nujno podvomiti o tem, da se gledanje in videnje med seboj ujemata. Ali je mogoče, da gledamo predmet »x,« vidimo pa predmet »y?« Ko se nahajamo v temnem prostoru, lahko gledamo, vendar ne vidimo, ker nas tema slepi. Da spregledamo, potrebujemo svetlobo. Videnje je tako pogojeno z osvetlitvijo. V temi človek ne vidi. Potrebujemo vir svetlobe, ki omogoča videnje, obenem pa ga tudi pogojuje: kakršna svetloba takšno videnje.
Najbolj univerzalen vir svetlobe predstavlja sonce. Lahko rečemo, da gre za nevtralen in objektiven vir, na katerega človek nima vpliva. Vsebuje največji naravni vir toplote in hkrati omogoča življenje na zemlji. Tako sonce igra osrednjo vlogo v človekovem bivanju, tako v njegovi fizični kot tudi duhovni realnosti. Zato nas ne preseneča pomen in vloga sonca v zgodovini človeštva, predvsem kar zadeva zaporedje letnih časov, razvoja koledarja in njegove vloge v mitologiji in religiji. Človek dobi vtis, da je sončna svetloba »objektivna,« zato ne čudi, da so v preteklosti različne kulture častile sonce kot božanstvo. Že Sumerci, za njimi Babilonci, pa tudi stari Egipčani so v soncu videli boga, ki prinaša spoznanje, luč, svetlobo in razsvetljenje. Tako se tematika boga-sonca pojavi tudi v svetopisemskih tekstih, kjer najdemo celo ime za takšnega boga, poznanega kot Baal. V njem so gledali božanstvo, ki ga je potrebno častiti, nekaj, kar spada v okvir verskega obredja. Čeprav je njegova vloga v takratni civilizaciji vsestranska, pa gre, gledano v celoti, za popolno nasprotje Boga, o katerem pišejo preroki. Najbolj izrazito kritiko najdemo pri preroku Ezekielu. V svojem poročilu natančno opisuje obnašanje verskih voditeljev svojega časa in zapiše: »pri vhodu v Gospodov tempelj, med preddverjem in oltarjem, je bilo kakih petindvajset mož. S hrbtom so bili obrnjeni proti Gospodovemu templju in z obrazom proti vzhodu; kleče proti vzhodu so molili sonce« (Ezk 8,16). Da so božji hiši obrnili hrbet, svoje obličje pa usmerili proti zvezdi, nima zgolj simboličnega pomena, saj so dejansko obrnili hrbet Bogu. Na ta način so Boga izločili iz sveta in sami zasedli njegovo mesto.
V nasprotju s sončno svetlobo, obstajajo tudi drugi viri svetlobe, simbol le teh pa predstavlja ogenj. Ne glede na to, da na ogenj gledamo kot na naravni vir, pa ga lahko proizvede tudi človek, zato le ta predstavlja simbol luči, ki je subjektivna, odvisna od tistega, ki jo ustvari. Njegov pomen je na refleksivni ravni najbolj posrečeno analiziral Platon v svoji prispodobi o votlini. Naš namen ni, da bi natančno analizirali posamezne simbole, ki se v tej pripovedi med seboj prepletajo in odpirajo nova obzorja. Predvsem nas tu zanima, kakšno vlogo je Platon dodeli ognju, ko gre za spoznavanje resničnosti. Ugotoviti moramo, da v votlini živijo jetniki, ki ne morejo zapustiti z ognjem osvetljenega in sencami napolnjenega prostora. Človek, ki živi v svetu senc, zunaj dosega resnične svetlobe, je obdan z lučjo ognja, ki pa je le navidezna luč. Zato je trditev, da jetniki živijo v temi, napačna. Ujeti človek lahko začne spoznavati, da ima opraviti le z navidezno lučjo šele takrat, ko se osvobodi verig, zapusti votlino in pride v neposredni stik s sončno svetlobo.
Pogoj, da vidimo, pa ne predstavlja le osvetljenost predmetov in sveta. Videnje je pogojeno s samo strukturo svetlobe, ki je definirana kot vidno zaznavno valovanje in delci ter ima različne valovne dolžine. Pri tem pa moramo ugotoviti, da človekovo oko vidi zgolj del elektromagnetnega valovanja. Gre za ozek pas osvetlitve, namreč belo svetlobo, ki je dostopna očesu. Tako ultravijolični kot infrardeči spekter svetlobe pa sta očesu nedosegljiva.
Vendar pa ne gledamo samo s očmi, ampak tudi z umom. Če pustimo ob strani vprašanje, ali je naš um prirojen, ali pa ga moramo šele razviti, se bomo strinjali, da lahko vidimo tisto, kar že poznamo – namreč podobo sveta, ki jo pridobimo v okviru sistema socializacije. Zato je vprašanje videnja predvsem vprašanje podobe, ki nam je posredovana prek zunanjega sveta – od družinske in verske vzgoje do institucionalno organiziranega izobraževanja, ki vedno sloni na določeni ideološki predpostavki.
Zdi se, da moramo človekovo gledanje razdeliti na dva dela: eno je gledanje v okviru vidne svetlobe in vidnega sveta, drugo pa je gledanje »nevidnega« sveta, lahko bi ga imenovali »območje duha«, ki ga naravna svetloba ne more osvetliti in oči ne videti. Pod pogojem, da takšen »svet« duha sploh obstaja, kako naj ga gledamo – ali obstaja oblika svetlobe, ki lahko takšen nevidni svet osvetli? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo človeka kot bitje, tako v njegovi fizični kot tudi duhovni razsežnosti. Takšna delitev spominja na Platonov in Kantov pogled na človeka in z njim povezana izraza, ki naj bi določala človekovo strukturo: »homo phainomenon« in »homo noumenon.« Prvi izraz poudarja, da je človek del narave, podrejen fizikalnim zakonitostim in da njegovo videnje temelji na konkretni izkušnji. Drugi izraz pa se nanaša na duha, ki ga človek lahko spozna le s pomočjo uma, neodvisno od empiričnih dejstev.
Ob takšni delitvi nastane vtis, kot da je človek razdvojen na »dva človeka«, ki se sicer drug drugega dotikata, a sta vseeno ločena med seboj. Morda bi lahko celo pomislili, da ima človek kot bitje opraviti z dvema različnima resničnostnima: eno predstavlja fizični svet, in jo je mogoče natančno izmeriti in na osnovi meritev tudi določiti, drugo pa predstavlja območje duha, ki ga ni mogoče izmeriti, ampak ga moramo misliti in s tem posledično tudi razumeti. Pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je možno tudi posredno videnje nevidnega sveta? Kar pomeni, da bi na osnovi delovanja vidnega, fizičnega sveta prepoznali miselni ustroj nevidnega sveta? Ali obstaja povezovalni element med tema dvema »svetovoma«, iz katerega bi bilo mogoče razbrati resničnost? Odgovor se lahko glasi: takšen element predstavlja znamenje (signum).
Če želimo opredeliti »znamenje«, nam lahko pomaga teorija zakramenta, ki jo najdemo pri Tomažu Akvinskem, ki zakrament definira kot »signum rememorativum, demonstrativum et prognosticum« (STh. III, q. 60 a. 3 c.). Znamenje ima tako tri razsežnosti: človeka spominja na realnost, ki se je zgodila v preteklosti, kaže na realnost, ki se odvija tukaj in sedaj, ter napoveduje realnost, ki se bo v polnosti uresničila v prihodnosti. To pomeni, da znamenje zajema celoto in ne le posameznih delov. Znamenje samo je vidno, vendar se nanaša na nekaj, kar ni vidno. V smislu simbola združuje nekaj, kar je bilo prej ločeno.
Živimo v svetu, ki nas obdaja z znamenji časa, za katerega smo zmotno mislili, da je že minil. Kaj je poleg nemoči še lahko razlog, da »kot da ne vidimo« teh znamenj. Eden od možnih odgovorov se lahko glasi: naša spoznanja so že ustaljena, kot da je naša miselna struktura zaprta. V računalniškem jeziku bi rekli: mišljenje je vnaprej tako programirano, da se ne more zgoditi nič nepričakovanega, kar bi lahko spremenilo človekove miselne procese. V nekem smislu človekov um izključi samega sebe iz spoznavnega postopka. Vse, kar se ne prilega vnaprej določeni shemi, se samodejno izloči. V tem kontekstu je zato popolnoma nepomembno, kakšna znamenja se zgodijo, ker ni mogoče, da jih zaznamo. Če je namreč človekova predstava o nečem apriorno pravilna, ne dopušča več dvoma. Ko je nekdo trdno prepričan, da je okolje, v katerem živi, najboljše, potem je vsako znamenje, ki se zgodi, brez pomena, ker ni več »združljivo« s svetom duha, v katerem živi in se odvijajo njegovi miselni procesi.
Če se vrnemo k prispodobi o votlini, ugotovimo, da razmerje moči svetlobe med soncem in ognjem skriva v sebi nekaj paradoksalnega. Platon namreč poroča, da se osvobojeni jetnik vrne in želi opozoriti tiste, ki so ostali v votlini, da je resničen vir svetlobe mogoče odkriti le zunaj votline. Vendar mora ugotoviti, da človek, ožarjen s soncem predstavlja eksistencialno grožnjo ljudem, ki jim ogenj predstavlja vir razumevanja resničnosti. Argumenti osvobojenega človeka niso prepričljivi in tako s soncem ožarjeni človek postane žrtev z ognjem osvetljenega človeka. Kot da bi šlo za neko obliko spopada med dvema viroma svetlobe, kjer ogenj predstavlja močnejši in učinkovitejši vir svetlobe kot sonce.
Zdi se, da gledanje oz. videnje resničnosti človeku velikokrat ostaja zakrito, da realnost človeku ni dostopna v celoti, da je gledanje največkrat mogoče le posredno. Vendar pa je takšni trditvi mogoče ugovarjati in podati nasprotni argument, namreč, da je cilj videnja v tem, da pride do neposrednega ujemanja med človekovim umom in stvarnostjo, po načelu: »veritas est adaequatio rei et intellectus.« Vendar cilj iskanja resnice ne more biti posedovanje le-te, ker to pomeni neka oblika »objektivnosti« resnice, kar navadno pripelje do svojevrstnega paradoksa: gledano teoretično, ima lahko vsak človek »svojo resnico«, kar vodi k vedno novim oblikam kulturnega boja, kjer »posamezne« resnice tekmujejo med seboj, katera bo postala družbeno pomembna in bo »posedovala« posameznika ter mu odvzela svobodo. Zato cilj človekovega iskanja resnice ni resnica sama na sebi, ampak svoboda – »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).
Zato posledično lahko trdimo, da mišljenje oblikuje človekovo osebnost. Toda to velja le pod pogojem, da človek »misli« svoje misli. Kajti ko posameznik misli »tuje« misli, prevzema miselne vzorce »drugega« človeka, kateremu se na ta način podredi in ga prizna za »gospodarja« svojih misli. Zaradi tega posameznik izgubi svojo samostojnost, ne pripada več samemu sebi, ampak postaja lastnina drugega človeka. Na ta način se vzpostavi »miselna odvisnost,« ki ukinja vsako individualnost.
Glavni namen človekovega gledanja zato ni zgolj videnje resničnosti – četudi to ostaja njegov cilj – ampak da se prek miselnega procesa vzpostavi človekova individualna zavest. Delno videnje namreč omogoča različne poglede. Lahko so pravilni ali pa napačni. Kljub temu pa ustvarjajo individualno izhodišče za spoznanje. Kadar je spoznanje »objektivno,« največkrat postane tudi »določeno,« kar vodi v podrejenost individualne zavesti, ki nima več izbire med »tako« ali »drugače«, ampak mora človek pristati zgolj na »tako« in nič »drugače,« kar pripelje do omejevanja svobodne izbire in s tem ukinitve individualne zavesti. Le-ta je pogoj vsake oblike svobode, toda le takrat, ko ima človek možnost izbire med »tako« ali »drugače.« Kadar nekaj določimo in razglasimo za »resnično«, potem se mora posameznik podrediti »določeni objektivnosti«, za katero sploh ni prepričan, da je to resnica. Na ta način se »odpove« svoji individualni zvesti in s tem tudi osebni svobodi.
Zato trditev – gledam, torej vidim –, ne zadošča. Namesto tega lahko rečemo: sem, torej bom videl.