Učitelj
Vezivo moderne družbe je poenoten miselni sistem, ki posreduje odgovore na praktična in eksistencialna vprašanja človekovega bivanja. Izobraževalni sistem jih servira na različnih stopnjah izobraževalnega procesa, v središču katerega stoji »učitelj.«
Biti učitelj je več kot poklic. Svoje učence mora namreč presegati v znanju in razumevanju stvarnosti. Zato ni dovolj, da jim nudi le informacije in strokovno znanje, ampak mora v njih prebuditi sposobnost »videti celoto:« da sami začnejo iskati najvišjo obliko spoznanja – modrost -, ki jim omogoči razumevanje vseh področij človekove bivanjske realnosti.
Tudi evangelij govori o »učitelju« in »učencih.« Tako beremo v današnjem odlomku, kako sta dva izmed Janezovih učencev »odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: ’Kaj iščeta?’ Rekla sta mu: ’Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?’ Rekel jima je: ’Pridita in bosta videla.’ Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure« (Jn 1,37-39).
Zgoraj opisan dogodek je le eden od številnih, ki jih najdemo v evangeliju, in nam približa Jezusa kot »učitelja.«
Najprej se postavi vprašanje: kaj je mišljeno z izrazom »učitelj«? Evangelist uporablja besedo »didaskalos,« se pravi tisti, ki poučuje in posreduje znanje. Vendar Jezusa kot »učitelja« ne smemo postaviti v okvir tako imenovanih učiteljev »postave.« Takratno versko okolje je namreč poznalo pravne izvedence za Mojzesovo postavo. Evangelist zanje uporablja besedo »nomikos,« kar ima povsem drugačen pomen kot »didaskalos.« Četudi izraz »nomikos« označuje »učitelja,« je s tem mišljen nekdo, ki je specializiran za razlago pravnih-teoloških norm, ki določajo človekove obveznosti do Boga.
Za ponazoritev dveh različnih podob »učitelja« vzemimo opis dogodka v shodnici v Kafarnaumu, kjer je Jezus »učil.« Evangelist poudarja, da so ljudje strmeli »nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki« (Mr 1,21).
Tisto, kar je Jezusa kot »učitelja« naredilo drugačnega, sta bila njegov »nauk« (gr. didache) – če uporabimo šolski jezik, lahko rečemo, da so to učne vsebine – in »oblast« (gr. exousia), ki so jo poslušalci zaznali iz njegovih besed – s čimer je mišljena avtoriteta, in sicer v tem smislu, da se je na svoj »nauk« dobro spoznal, da je bil pristojen za to, kar je učil: da ni deloval kot zastopnik določene institucije, ampak je imel vsa pooblastila, kar pomeni, da je »poosebljal« avtoriteto.
V tem kontekstu je pomenljiv stavek, kjer evangelist poudari »čas,« kdaj sta učenca odšla za Jezusom: bilo je okrog desete ure. Tako Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija opozori na globlji pomen števila »deset:« s tem je mišljena »postava,« ki sloni na »desetih« zapovedih (Tract. in Ioh. 7, 10). Kdor postane Jezusov učenec, se odpove »strahu« in se odloči za »ljubezen.« Kajti Jezus ni učitelj »postave,« ampak »milosti in resnice.«
Ne smemo spregledati, da Jezus kot »učitelj« na svojo okolico deluje protislovno. Po eni strani je njegovo poučevanje pri poslušalcih vzbujalo načelne pomisleke o njegovi kompetentnosti. Glavni ugovor se je glasil: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?« (Jn 7,15).
To vprašanje razkriva prepričanje, da je mogoče posredovati le takšno znanje, ki ga človek najprej sam pridobi: da se »nauči« ključna dejstva oz. si pridobi nova spoznanja na osnovi izkušenj.
Ob tem odkrijemo zanimivo vzporednico z Aristotelom, ki je na začetku svojega dela »Metafizika,« kjer razglablja o počelih in vzrokih, zapisal pomenljiv stavek, da ljudje že po svoji naravi »stremijo k vedenju« (980a21): v obeh tekstih najdemo isti glagol, ki označuje »védenje« oz. »poznanje,« namreč »oida.«
Evangelist takšno miselno sposobnost v danem kontekstu povezuje predvsem z »učenjem,« Aristotelu pa ta izraz služi kot izhodišče, da določi naravo védenja in na osnovi tega pojma razvije različne stopnje znanja: od čutne zaznave prek spomina, spoznanja in znanosti do najvišje oblike – modrosti.
Če pri človeku lahko govorimo o različnih oblikah spoznanja, se znajdemo v težavah, ko moramo določiti naravo »védenja,« ki ga posreduje Jezus.
Vprašati se moramo, odkod njemu »ideje,« ki jih razširja med ljudmi? V sodobnem jeziku bi nam morda odvrnil, da ne pripada nobeni filozofski šoli. Kajti nauk ni njegov, ampak od tistega, ki ga je poslal (Jn 7,16). S tem argumentom je namreč zavrnil tiste, ki so ugovarjali njegovemu »strokovnemu« znanju.
Po drugi strani je iz Nikodemove izjave razvidno, da je Jezus nekaj posebnega, da presega človeške meje: »Rabi, vemo, da si od Boga prišel kot Učenik, kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, ako ni Bog z njim« (Jn 3,2).
Nikodem je tako priznal ne le da, Jezusov »nauk« izhaja od Boga, ampak tudi, da kot »učitelj« prihaja od Boga, kar vlogo in pomen učitelja postavi na povsem drugačno raven, kot smo jo vajeni v človeških – vzgojnih in izobraževalnih – okvirih.
Zdi se, da se ključ za razumevanje Jezusovega »nauka« – učnih vsebin – kot tudi narave njegovega »znanja,« ki ga učenci pri njem »iščejo in najdejo,« nahaja v vprašanju: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Za kakšen »prostor« gre v tem primeru?
S tem prav gotovo ni mišljena hiša ali stanovanje ali fizični učni prostor. Vemo namreč, da imajo lisice brloge, »Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58).
Za opis Jezusovega »bivanjskega« prostora evangelist uporablja izraz »meno,« ki je ena od ključnih besed v tako imenovanih Janezovih spisih in jo prevajamo kot ostati. V prenesenem pomenu izraža misel, da kdo »prebiva« v svoji hiši, da s kom »vzdržuje« prijateljstvo, da je »prisoten,« kar vse nakazuje povezanost dveh oseb.
Svoj izvor ima v krstnem dogodku, kjer Janez Krstnik pričuje, da je videl »Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal« nad Jezusom (Jn 1,32). S tem, ko je Duh »ostal« (gr. meno) nad njim, Bog »prebiva« v Jezusu, se pravi, da je v njem »prisoten.«
Vsak pravi učitelj sooča učence z »idejami,« ki jih je mogoče različno razumeti. Jezusovo mišljenje in s tem njegov »nauk« ima izvor v Bogu, zato je mogoče njegove »ideje« razumeti le tako, da učenec »ostane« v Bogu.
Jezus kot »učitelj« vabi človeka, naj »ostane« v Bogu – le na ta način ga učitelj lahko »poučuje« o božjih pogledih, kar vodi k razumevanju božjega »mišljenja« in s tem k modrosti, ki iz učenca oblikuje »osebnost.«