Trta in mladike
Ljudje pogosto iščejo svoje korenine z namenom sestaviti družinsko »drevo« ter prepoznati svojo »vejo.« Tako upajo, da bodo bolje razumeli svojo identiteto, ki da je povezana s predniki in lahko pripomore k boljšemu poznavanju samega sebe. Vendar je človek veliko bolj kot na zgodovinski »rodovnik« vezan na socialno in družbeno okolje, ki ga pogojuje tako z vrednotami kot z miselnimi pogledi in religioznimi predstavami in navadami.
Zato se je potrebno vprašati, iz česa človek »izhaja« oz. kako vzpostavlja neločljivo povezanost s svojim duhovnim virom.
Odgovor ponuja današnji evangelij, ki poudarja eksistencialno povezanost med Bogom in človekom in pri tem uporablja podobo vinograda in s tem povezano metaforo »trte in mladike« (Jn 15,1-8). V središču evangeljskega teksta tako najdemo Jezusove besede, ko pravi:
»Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5).
Kaj lahko razberemo in gornjih trditev? Le-te nas najprej spominjajo na to, da evangeliji skušajo nevidno resničnost, – npr. kako je človek »povezan« z Bogom – pojasniti tako, da uporabljajo prispodobe iz narave in človekovega vsakdanjega življenja.
Vendar gre v primeru »trte in mladike« za nekaj posebnega. Ne moremo govoriti o »priliki,« kot jo poznamo iz govorice o božjem kraljestvu. Podobno kot pri metafori o »dobrem pastirju« imamo tudi tu opravka z metaforo, ki se izmenjava z realnostjo.
Kakor v prispodobi »pastirja,« kjer Jezus samega sebe imenuje »dobri« (gr. kalos, kar dobesedno pomeni: lep) tako tudi v tej prispodobi Jezus zase trdi, da je on »prava« trta (Jn 15,1), za kar v tekstu najdemo izraz »alethinos« in ga prevajamo kot resničen.
Kot da bi evangelist s tem hotel poudariti: obstajajo različne »trte,« toda Jezus je »resnična.« Ko rečemo, da je on »resnična« trta, pomeni, da le Jezus predstavlja takšno »realnost,« ki v sebi združuje to, kar je resnično, s tistim, iz česar ta resničnost izvira. On je »prava« izbira za tistega, ki išče »povezavo« z »virom« duha.
Vsak človek kot posameznik se mora »opredeliti« in sprejemati odločitve za svojo »dobro-bit.« Težko si je namreč predstavljati človeka, ki ne bi imel druge »opore« razen tiste, ki jo daje sam sebi. Zato se posameznik vedno navezuje na določeno »duhovno« ozadje, ki vpliva na njegov miselni svet in zaznamuje njegova osebna ravnanja.
Prispodoba »trte in mladike« nas najprej spominja, da človek ni »izolirano« in »osamljeno« bitje, ki bi živel v nekem »nevtralnem« svetu. Nasprotno, »izhaja« iz nečesa oz. nekoga. Od tod črpa smisel svojega bivanja. Tako najde »orientacijo« za svoj miselni svet kot tudi za svoje odločitve.
Vendar se metafora »trte in mladike« nanaša predvsem na človekovo razmerje do Boga. Na slikovit način pojasnjuje, kako se med Bogom in človekom vzpostavlja »duhovno razmerje.« Dva vidika pri tem izstopata. Takšno razmerje ni samo sebi namen, ampak ima smisel v tem, da prinaša »sadove« (Jn 15,2), vendar le pod pogojem, da človek »ostane« v Jezusu (Jn 15,4), kajti brez njega ne more »ničesar storiti« (Jn 15,5).
Vprašajmo se torej, kako razumeti besedno zvezo »ostati v Jezusu,« ki hkrati ponazarja »povezanost« med Bogom in človekom? Evangelist v tem kratkem odlomku kar sedemkrat uporabi glagol »meno,« ki ga navadno prevajamo kot ostati, s čimer je mišljeno prebivati oz. biti prisoten in je eden od ključnih pojmov v tako imenovanih Janezovih spisih.
Na kakšen način človek lahko »ostane« oz. »biva« v Bogu in Bog v njem? V krščanski tradiciji so poudarjali pomen zakramentov in molitve, kako naj posameznik ohrani in poglobi svojo povezanost z Bogom.
Če pa se poglobimo v Janezova besedila, odkrijemo še drugo razsežnost: »razmerje« med Bogom in človekom se vzpostavi na osnovi »spoznanja« (gr. ginosko) (1 Jn 2,3). S tem ni mišljeno idejno razumevanje božje resničnosti. Poudarjena je misel, da človek šele takrat »pozna« Boga, ko njegova dejanja izhajajo iz božjega »duha.«
Pri tem posebno vlogo igra tudi izrazoslovje. Navadno trdimo, da človek »biva« v Bogu oz. da je Bog »navzoč« v njem. Vendar obstaja tudi bolj slikovita prispodoba: kdor trdi, da »ostaja« v Jezusu, je mogoče preveriti na ta način, ali »hodi« tako, kot je on »hodil« (gr. peripateo) (1 Jn 2,6). Ko posameznik prevzame Jezusovo »mišljenje in delovanje,« lahko spozna, da »je« v Bogu in Bog v njem.
V tem smislu lahko govorimo o »so-bivanju« človeka in Boga: človek »ostane« v Bogu in Bog »stanuje« pri človeku, ko je le-ta ponotranjil Jezusovega »duha.« Hkrati pa je Bog »prisoten« v človeku zato, ker le-ta »hodi« po Jezusovi poti: isti »duh,« ki je v Jezusu, je navzoč tudi v človeku. Se pravi, da šele človekovo »spoznanje« omogoča vzajemno »so-bivanje.«
Če se vrnemo k Jezusovi trditvi, da brez njega ne moremo ničesar storiti, se postavi vprašanje kdo dela: Bog ali človek? Najprej je potrebno razumeti, za kakšno obliko »dejavnosti« gre v tem primeru. V tekstu naletimo na glagol »poieo,« kar spominja na izraz »poiesis« (odkoder izvira beseda »poezija), in ga prevajamo kot delati, še bolj pa zadenemo smisel, če rečemo, da ta beseda pomeni ustvarjati. Se pravi, ko človek vzpostavi razmerje do resničnega duhovnega vira, ko »ostane« v Bogu, takrat postane kreativen, sprostijo se njegove »ustvarjalne« sposobnosti.
Posameznikova aktivnost temelji na »spoznanju.« Deluje na osnovi »vedenja« po načelu: delam to, kar sem spoznal. Če posameznik »ostane« v Bogu, pomeni, da se navdihuje v »božjem« horizontu.
Človek neprestano vzpostavlja »duhovno« razmerje v podobi »trte in mladike.« Vendar ne moremo prezreti dejstva, da imamo v zahodni kulturi opravka s pluralizmom »trt.« Zato ni nujno, da je Bog za človeka »trta« oz. posameznik »mladika.«
Zahodni človek oblikuje nova duhovna »razmerja,« ki se v podobi »trte in mladike« kaže na različnih področjih bivanja: od ideološkega do ekonomskega, od kulturnega do moralnega. Gre za medsebojno povezanost, za posebno »ukoreninjenost,« ko posameznik iz »vira« črpa duhovno »energijo« za »izpolnitev« svojega življenja. Ob tem je potrebno neprestano preverjati »sadove« takšne povezanosti: ali človeka »bogatijo« ali pa ga »siromašijo.«
V primeru, da je posameznik pripravljen preverjati svoje »sadove,« se mora soočiti tudi s svojo »trto,« se pravi, v kaj je »ukoreninjen.« V tem procesu svoj pogled lahko začne usmerjati v »resnično« trto, Jezusa.