Trojno ime
»Nomen est omen« – v imenu je pomen – pravi latinski pregovor in poudarja, da lahko že v »imenu« prepoznamo »znamenje,« ki pomaga razumeti določeno osebo ali predmet.
V preteklem obdobju, ko je krščanstvo močno zaznamovalo zahodno kulturo, je izbira »imena« igrala pomembno vlogo predvsem v družinskih razmerjih. Danes se je ta vidik prenesel na ekonomsko področje. Razna tehnološka podjetja skušajo že v svojem »imenu« nakazati, s čim se ukvarjajo in kaj je njihov cilj.
Tudi evangeliji na različnih mestih poudarjajo pomen in vlogo »imena,« v katerem se navadno skriva določeno teološko sporočilo. Pomislimo le na zgodbi Zaharija (Lk 1,13) in Jožefa (Mt 1,21): obema je bilo naročeno, katero »ime« morata dati novorojencu.
Najprej se svojevrsten pomen »imena« skriva v Jezusovem predhodniku, ki je kasneje dobil vzdevek »Krstnik.« Čeprav je vsa okolica pričakovala, da bo poimenovan po svojem očetu, so mu dali »ime« Janez, kar v prevodu pomeni Bog je milostljiv. Evangeliji ga označujejo kot tistega, ki je pričeval o »božjem Sinu,« v katerem je prišla na svet »milost« (Jn 1,14.34).
Tudi v Jezusovem »imenu« odkrijemo sporočilo – Bog rešuje. Se pravi, da že v svojem imenu nakazuje, v čem se skriva njegov smisel, namreč da je »prinesel« Boga, ki človeku ponuja »odrešenje.« Ta misel se je oblikovala že na samem začetku oznanjevanja evangelija, kar dokazujejo Apostolska dela, kjer beremo: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).
Ko se človek sreča z imenom »Jezus,« pri tem ne gre v prvi vrsti za zgodovinsko osebo oz. za prepoznavnost njegovega religioznega nauka. Nasprotno, že samo »ime« je tudi »sporočilo.« Vendar je misel, da Bog »rešuje,« zahodnemu človeku postala tuja. Zato božjo ponudbo »odrešenja« odklanja oz. zavrača morda tudi zato, ker je zanj postala nerazumljiva. Zato bi bilo smiselno, ko bi govorico o »odrešenju« prevedli v jezik, ki ga sodobniki razumejo. Človek se namreč neprestano sooča z vprašanjem, kaj je »resnično,« v čem je »smisel« bivanja in na kakšen način »izpolniti« svoje življenje. V Jezusovem »imenu« lahko najde odgovore na takšna vprašanja.
V današnjem evangeljskem odlomku se srečamo z »imenom,« ki označuje Boga samega. Takšno formulacijo najdemo le pri Mateju. Postavljen je v kontekst dogodka na gori, ko se je Jezus poslovil od svojih učencev in jim dal še zadnja navodila:
»Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20).
Na prvi pogled se zdi, da evangelist usmeri našo pozornost na Boga »v treh osebah ene božje narave,« zato lahko o njem govorimo o Bogu s »trojnim« imenom. Vendar v zgornjih besedah prepoznamo le obrise nauka o Trojici, kakor se je oblikoval v kasnejši teološki refleksiji in skuša na ravni človeških predstav pojasniti »notranje« življenje v Bogu.
Za naše razmišljanje je bolj pomemben drug vidik, ki ga najdemo v tekstu. Gre za medsebojno povezanost treh človekovih aktivnosti: »poučevati« (gr. didasko), »krstiti« (gr. baptizo: dobesedno »potopiti«) in »verovati« (gr. pisteuo). Kakšen pomen imajo ti trije vidiki?
Če se človek želi približati Bogu, čigar ime je »Oče-Sin-Duh« potrebuje določeno »védenje,« se pravi, da mora biti o njem najprej »poučen.« Ko npr. Jezus v svojem govoru imenuje »srečne« tiste, ki so ubogi v duhu, krotki, usmiljeni, miroljubni ali zaradi pravice preganjani, se mora iskalec Boga soočiti z radikalno novim pogledom na svet, kar v njem sproži spoznavni proces, ki ga lahko vodi v odkritje »vse resnice.«
Vendar moramo dodati, da »vera« ne pomeni pritrjevati dogmam in abstraktnim načelom, ampak je izraz »zaupanja« nekomu, ki ima »ime« in vključuje dialoško razmerje. Ko sprejme »vero« v Boga, to potrdi tako, da je »krščen« v njegovem »trojnem« imenu. Tako se »vera« in »krst« med seboj dopolnjujeta, pri čemer »ime« Boga deluje kot »znamenje.«
Zakaj človek potrebuje »znamenje« krsta? Ali ni dovolj »zavest« oz. »vedenje« o Bogu?
Človek je v svojem bivanju vpet v prostor in čas. Ne živi le v svetu »duha,« kjer bi imel neposreden dostop do božje resničnosti – s pomočjo svojega uma. Nasprotno, pogojen je z zakonitostmi narave, ki ga pri tem omejujejo oz. mu zamegljujejo neposredni stik z Bogom.
V tem kontekstu nam zato lahko pomaga definicija zakramenta, ki jo najdemo pri Tomažu Akvinskem, ki zakrament opiše kot »signum rememorativum, demonstrativum, prognosticum« (STh. III, q. 60 a. 3 c.).
Tako ima »znamenje« tri razsežnosti: človeka spominja na realnost, ki se je zgodila v preteklosti, kaže na realnost, ki se odvija tukaj in sedaj ter napoveduje resničnost, ki se bo v polnosti šele uresničila. To pomeni, da »znamenje« zajema celoto in ne le posameznih delov. Pri tem je »znamenje« vidno, vendar se nanaša na nekaj, kar ni vidno. V smislu simbola združuje nekaj, kar je bilo »ločeno« oz. »razdeljeno.«
Najprej človek na osnovi »spoznanja« vzpostavi dialog z Bogom, in sicer tako, da izpove »vero« vanj. V krstnem obredu je zaznamovan z »imenom« Boga, ki vključuje različne dimenzije bivanja. Tako posameznika spominja, da se njegova »vera« navezuje na zgodovinski dogodek, ki se je začel z Jezusovim učlovečenjem in zaključil s njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Še več, Jezus je »prinesel« Boga – kot »Sin« je razodel svojega »Očeta,« ki je izvor in začetek vsega, kar obstaja. Hkrati pa je še naprej »navzoč« med ljudmi kot »Sveti Duh,« ki posameznika vodi v »vso resnico.« Njegov pogled napolnjuje z upanjem v realnost, ki se ji »približuje,« vendar je hkrati navzoča že »tukaj in sedaj.«
Zato je izgovarjanje »trojnega« imena – Očeta – Sina – Svetega Duha – izraz človekove »vere,« s katero se približuje Bogu. On je »troedini:« začetek in vir vsega bivajočega, ki je v Jezusu ponudil način, kako doseči polnost svojega življenje in je po Duhu še naprej navzoč med ljudmi.