Troedini Bog
V benediktinskem samostanu Cluny v Franciji so okoli leta 1091 uvedli liturgični praznik Svete Trojice; obhajali so ga na nedeljo po binkoštih. Čeprav je bil razmeroma pozno vključen v liturgični koledar, skriva v sebi dolg razvoj teološke misli.
Najprej je pomenljivo, da v evangeliju te besede ne najdemo. Prvi je izraz »trojica« uporabil Teofil Antiohijski okoli leta 180, in sicer v grškem jeziku kot trias (Avtoliku II, 15). Nato je Tertulijan okoli leta 220 skoval še latinski izraz trinitas (Proti Prakseju, 3.1). Na osnovi te terminologije se je izoblikovala dogma ali verski nauk o troedinem Bogu: naprej na prvem nicejskem koncilu (leta 325), nato še na prvem carigrajskem koncilu (leta 381). Tako je bilo poudarjeno: kdor izgovori besedo »Bog,« s tem misli in izpove, da ne gre za Boga »v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave,« kot beremo v mašnem hvalospevu.
Takšna formulacija (kot tudi terminologija v grškem in latinskem jeziku) zaplete človeško govorico o Bogu. Že sam izraz »troedini« je nenavaden. Da je Bog »eden,« si do neke mere lahko predstavljamo. Tudi podoba »treh Bogov« je sprejemljiva za dojemanje božje stvarnosti. Toda trditi, da je Bog »trojica,« se pravi »trije v enem« ali »eden v treh,« deluje kot nerešljiv problem.
Ne glede na vse pomisleke, ki se pojavljajo ob tem izrazu, je v evangeljskih tekstih mogoče odkriti osnovo za dojemanje Boga kot »trojica.« Enega od takšnih nastavkov najdemo v Janezovem evangeliju, ki pa bolj kot naravo »troedinega« Boga izpostavi razmerje: po eni strani med Očetom in Sinom (Jn 3,35; 5,19-22), ki se razširi tudi na Svetega Duha, ki ga bo poslal Oče v Jezusovem imenu (Jn 14,26). Po drugi strani gre za svojevrsten odnos med Bogom in svetom, o čemer govori današnji odlomek.
V tem kontekstu najdemo morda najpomembnejši stavek, ki ga lahko označimo tudi kot evangelij v evangeliju: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Tako se postavi vprašanje, ali je takšna trditev smiselna? Kako lahko Bog »ljubi« svet? Spomnimo, da smo o pomenu sveta ali kozmosa razmišljali, ko smo skušali pojasniti, kaj je duh sveta. Sedaj je v ospredju vprašanje, za kakšno obliko ljubezni (gr. agapao) gre v tem primeru? Nekaj smiselnega je namreč reči, da človek ljubi drugega človeka. Toda trditev, da Bog ljubi svet, deluje kot neke vrste uganka. Paradoksno je prav to trditev mogoče razumeti, če Boga dojemamo kot »trojico:« kot Očeta in Sina in Svetega Duha.
Zdi se, da je poudarek na načinu, »kako« ga je »ljubil:« tako, da v »edinorojenem Sinu« božja »ljubezen« prevzame konkretno obliko. Podobno kot Duh tudi ljubezen dobi »telesno obliko« (gr. somatikon eidos, Lk 3,22). Ko božja ljubezen postane vidna za človeka, to lahko v njem prebudi vero. Kajti vsak, kdor veruje, ima večno življenje (Jn 3,16). Spomnimo, tudi o pomenu besede življenje kot zoe smo se poglabljali na različnih mestih. V Janezovem evangeliju se besedna zveza zoe aionios (večno življenje) pojavi 17-krat. Če pa se omejimo zgolj na besedo zoe, se ta izraz pojavi 36-krat. To nakazuje, da gre za bistveno eksistencialno kategorijo, ker označuje božje življenje v človeku.
Za moderni čas je značilno, da išče nov način, kako govoriti o Bogu (in izkušnji vere), ki bo razumljiv sodobnemu človeku. Na prvi pogled se zdi, da je prav z izrazom »ljubezen« mogoče ponazoriti božjo realnost. Vendar tudi ta primerjava odkriva predvsem božjo drugačnost.
Ko govorimo o ljubezni, kakor jo razumemo ljudje, na splošno mislimo na posebno obliko razmerja med dvema posameznikoma. S tem poudarimo, da dve osebi druga drugo priznavata, vendar se ob tem vzpostavlja tudi oblika odvisnosti – ko se namreč dva posameznika vežeta drug na drugega, to vodi v soodvisnost.
Ko takšen model ljubezni prenesemo na Boga oz. njegovo razmerje do sveta, hkrati ugotovimo podobnosti in razlike. Če je bistvo ljubezni v priznanju drugega, to pomeni, da Bog »priznava« svet v njegovi realnosti. Vendar njegovo razmerje do kozmosa ni pogojeno s tem, kakšen odnos ima določen sistem do Boga.
V tem smislu je božja ljubezen »enostranska« in »brezpogojna.« Človeku omogoča popolno svobodo, ker ga takšno razmerje v ničemer na postavlja v odvisnost. Prav tako gre za konkretno obliko ljubezni – Jezus je njeno »udejanjenje« – se pravi, da se v njegovem delovanju (ko ozdravlja bolne ali izganja hude duhove ipd.) na konkreten način kaže ljubezen, ki jo Bog izkazuje človeku.
V tem smislu ljubezen Boga do »sveta« (se pravi do raznovrstnih sistemov – verskih, političnih, znanstvenih – ki vladajo v svetu), omogoča, da človek vzpostavi vero v Boga in se tako začne osvobajati teh sistemov. Resnično – ne formalistično – razmerje do Boga mu pomaga, da premakne pomen oz. smisel, ki ga imajo sistemi, in se tako začne osvobajati totalitarnih vzvodov moči, ki ga držijo vklenjenega v socialni votlini.
Sistem ima svoje zakonitosti in v strukturi ostaja takšen, kakršen je. Zato ga tudi Bog ne spreminja. Kajti »svet« ima svojega »vladarja« (gr. archon tou kosmou, Jn 14,30). Se pravi, da Bog ne »vlada« svetu oz. sistemu. Odločilno je nekaj povsem drugega: božja »ljubezen« omogoča izhod iz tega zaprtega in totalitarnega sistema. In sicer zato, ker je brezpogojna; se pravi, da ne temelji na »menjavi.« Jezusovo vabilo človeku, naj vstopi v božje kraljestvo in sprejme ponudbo evangelija (Mr 1,15), vključuje tudi spremembo mišljenja. Drugačna naravnanost duha človeku omogoči, da izstopi iz sistema in vstopi območje, ki ga Jezus imenuje življenje ali zoe.
Še drug vidik je pomemben za razumevanje ljubezni, ki izhaja iz Boga. Namreč, da Bog ni poslal Sina »na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). To misel lahko interpretiramo tako, da je bistvo božje ljubezni v tem, da drugega (se pravi »svet«) dopusti takšnega, kakršen je. Če bi ga sodil, za kar evangelij uporablja izraz krino, bi prišlo do ločevanja oz. razvrščanja ljudi. Tako bi »ljubezen« dosegla ravno nasprotni učinek od njenega prvotnega namena – to bi namreč vodilo v sovraštvo. Namesto tega v ospredje postavlja polnost bivanja, kar označuje izraz sozo, se pravi takšno obliko življenja, ki človeku zagotovi varnost.
Ko rečemo, da »Bog ljubi svet,« se to kaže tako, da človek v božjem »Sinu« odkrije »pot,« kako izstopiti iz sveta (kozmosa). Ker je Jezus odsoten, je sedaj »Sveti Duh« tisti, ki človeka spominja vsega, kar je govoril Jezus (Jn 14,26).
Kaj si človek želi bolj kot osvoboditev iz vidnih in nevidnih verig, s katerimi je vklenjen v sistem. Zato »troedini« Bog ne more ostati zgolj dogma, s katero je mogoče vzdrževati zunanjo pravovernost, ampak se mora »dotakniti« človeka v njegovi eksistencialni izkušnji in zanj postati »realnost« navzočnosti.
Vendar je zavest modernega človeka zaznamovana z odsotnostjo Boga: ne more ga posedovati kot neke vrste predmeta ali ga imeti na razpolago kot obliko duhovnega instrumentarija – podobno idejam ali miselnim predstavam. V tem smislu biva v praznini »sveta« in išče poti, kako iz tega sistema izstopiti.
Ko človek začne spreminjati pomen stvarem in dogodkom, s katerimi je pogojen v sistemu – to pa je mogoče le takrat, ko ima alternativni pogled oz. ko je dojemljiv za božjo misel -, začne izstopati iz sistema in postaja dovzeten za večno življenje. Še več, življenje kot zoe prepleta njegovo eksistenco in se kaže kot območje svobode: svoje mišljenje začne odklapljati od vnaprej izdelanih paradigem, ki mu jih določa sistem. Zato mora posameznik neprestano razvijati osebno refleksijo, znotraj katere oblikuje miselne odzive, s pomočjo katerih oblikuje nove pomene in sprejema konkretne odločitve in tako vstopa v življenje ali zoe.
Človekova izkušnja, kako »Bog ljubi svet,« naj bi imela konkretne učinke. Čeprav biva v sistemu, ga Sveti Duh spominja Jezusovih besed, s katerimi tudi sam lahko ustvari prostor svobode – ko se navdihuje iz Jezusovega delovanja, ki je moral neprestano izstopati iz socialnih in verskih norm in vsemu dajal nov pomen in smisel. Za ponazoritev navedimo nekaj primerov.
Verjetno človeka najbolj zaznamuje družinski sistem in s tem predvsem odnos med (odraslimi) otroci in starši. Pomenljiv je dialog v jeruzalemskem templju, ko sta Jožef in Marija šele po treh dneh iskanja našla dvanajstletnega Jezusa: »›Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.‹ Dejal jima je: ›Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?‹« (Lk 2,48-49). Tako Jezus relativizira družinske odnose in poudari, da jih je mogoče preseči, kar vodi k oblikovanju odgovorne osebnosti.
Za svoje fizično preživetje je vsak človek vezan na ekonomski sistem: po eni strani mora biti produktiven in ustvarjalen, da v zameno dobi sredstva za preživetje – kar ga postavlja v ekonomsko odvisnost. Po drugi strani ga sistem reducira na vlogo potrošnika in tudi iz njega naredi blago. Potrebno je biti pozoren na jezik, ki ga uporablja sistem. Na to opozarja Michel Serres, francoski filozof in zgodovinar znanosti, ko ugotavlja: »Beseda employé – uslužbenec… iz francoskega glagola plier (upogniti, pripogniti, zložiti), pomeni, da nekaj upogneš ali po lastni volji skrčiš, da lahko to izkoristiš; kot se bolnika omeji le na poškodovan organ, učenca na uho, ki ga je treba napolniti, ali tiha usta, ki jih je treba nabasati, se delavca zreducira na stroj, ki ga upravlja, le malo bolj zapleten od tistega, s katerim dela. Na vrhu, nekoč, gluha usta, na dnu, nema ušesa« (Palčica, 55-56).
Ob Jezusovih besedah se lahko začudimo, ko pravi: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6,25). Najprej lahko nastane vtis, da takšna trditev ni realistična, saj je v nasprotju s človekovo izkušnjo, da ni nič »zastonj,« ampak mora vsako stvar »zaslužiti.« Pomen je potrebno iskati na drugi ravni. Človek naj bi se soočil z vprašanjem, do katere mere se je pripravljen prilagoditi svetu, ko si mora zagotoviti svoje psiho-fizično preživetje oz. si želi pridobiti ugodnosti in privilegije sistema.
Tudi verska institucija ni izjema. Podobno kot vsak drug družbeni podsistem si s pomočjo instrumentov moči skuša podrediti posameznika. Jezusovo svarilo je nedvoumno: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,2-4). S tem nagovori birokrate religioznega sistema in jih opozori na razkorak med njihovimi besedami in dejanji: ko ravnanje ni verodostojno, tudi besede nimajo nobene veljave. Predstavljajo oviro za življenje iz vere, zato se posameznik ne meni več zanje.
Tako se človek poglablja v držo Jezusa, ki ga je poslal Bog, v čigar mišljenje ga uvaja Duh, in sicer tako, da poučuje (gr. didasko) in spominja (gr. hypomimnesko) vsega, kar je Jezus povedal (Jn 14,26).