Trdota srca
Čudenje je začetek modrosti. O tem so bili prepričani že v antičnem času. Tako Platon kot tudi Aristotel sta trdila, da je »čudenje« (gr. thaumazein) začetek filozofije. Ko se posameznik »čudi,« da so stvari takšne, kot so, in si zastavlja nova vprašanja, s tem nehote priznava, da veliko stvari ne pozna. Tako se osvobaja svojega nevédenja. Hkrati se oblikuje njegova individualnost, ker sam išče odgovore na vprašanja, ki zaznamujejo njegovo bivanje, in se ne zanaša na splošno sprejete in veljavne trditve.
V današnjem evangeliju beremo, da se je tudi Jezus »čudil.« Gre za opis dogodka, kako Jezusa »zavrnejo« v Nazaretu, kjer je odraščal in so ljudje poznali njega in družino. Kraj dogajanje je sinagoga, kjer je kot po navadi v soboto »učil.« Evangelist usmeri naš pogled na reakcijo poslušalcev.
»Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. (…) In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,2-6).
Iz teksta lahko razberemo, da gre za dve vrsti »čudenja.« Najprej so bili nad Jezusovimi besedami »začudeni« poslušalci v sinagogi, za kar evangelist uporablja besedo »ekplesso« in dobesedno pomeni izločiti koga, izbrisati kaj, odgnati. V prenesenem pomeni pa izraža misel, da človeka nekaj spravi iz ravnotežja oz. povzroči osuplost in presenečenje. Ko pa evangelist opisuje Jezusov odziv na komentarje svojih poslušalcev, ko se se čudil njihovi neveri, uporablja glagol »thaumazo,« ki se navezuje na antično filozofsko tradicijo in omogoča novo spoznanje.
V čem se kaže razlika med obema oblikama »čudenja« in zakaj jo je potrebno upoštevati pri razumevanju evangeljskega odlomka?
Ker je bil Jezus njihov rojak, so bili ljudje v sinagogi prepričani, da ga poznajo. Ko so ga poslušali, so bili priče njegovi »modrosti« (gr. sophia). Prav tako so slišali o njegovih »mogočnih delih« (gr. dynamis). Zaradi vsega tega so se znašli v protislovju: njihovo »poznavanje« Jezusa se ni ujemalo z osebo, ki je stala pred njimi.
Problem je najprej logične narave: kako lahko »tesarjev sin,« ki ni šel skozi izobraževalni sistem, podaja teološke razlage, ki so povrhu polne »modrosti?« Zato so se začudili: od kod njemu to? Soočiti so se morali z neke vrste nerešljivim nasprotjem. Po filozofskem konceptu »čudenja« (thaumazo) bi jih to vprašanje moralo voditi k novemu »spoznanju:« čeprav so živeli z njim in poznajo njegovo družino, pa njegov »nauk« in njegova »dela« pričajo, da pred njimi stoji prerok, ki prihaja od Boga. Zgodi se ravno nasprotno. Njihovo »čudenje« (ekplesso) jih vodi k »neveri.«
Na splošno velja, da človek, ki se »čudi,« skuša odpraviti nasprotje med svojim »vedenjem« in »realnostjo.« Pravi način je v tem, da si pridobi novo »znanje.«
Vendar Jezusove sodobnike »začudenje« nad njim ni vodilo k novemu spoznanju, ampak so vztrajali v svojih obstoječih miselnih vzorcih – kot da svojega »znanja« niso hoteli poglobiti in razširiti, ker da že vse vedo o njem.
Vrnimo se k izrazu ekplesso, ki njihovo »čudenje« osvetli od znotraj. Evangelist hoče s tem poudariti, da so argumente, ki so govorili Jezusu v prid, enostavno izločili oz. odstranili iz svojega miselnega sveta. Tako so se izognili nerešljivemu nasprotju, ki nastane v človekovem mišljenju, posebno takrat, ko gre za razmerje do Boga. Toda s tem so omejili svojega »duha.«
Ko bi odkrili vzrok Jezusove »moči« in bili dovzetni za razumevanje »ozadja« njegovega delovanja, bi jih takšno »začudenje« vodilo k novemu spoznanju. Toda njihovo »vztrajanje« pri obstoječem znanju jih vodi v »pohujšanje.«
Zakaj niso bili sposobni »čudenja« v pravem pomenu besede? Enega od možnih odgovorov najdemo pri preroku Ezekielu, ki je zapisal: ti »ljudje so trmastega obraza in predrznega srca« (Ezk 2,4).
Gre za neke vrste antropološko analizo, kjer niso pod drobnogledom človekove značajske poteze ali njegov socialni status. Pogled je usmerjen predvsem v njegovega »duha,« ki pa se izraža v mišljenju in delovanju. V modernem jeziku takemu profilu ustreza človek, ki ni dovzeten za argumente, okostenel v svojem miselnem svetu in krut v svojem odnosu do so-človeka.
Oba izraza, s katerima Ezekiel postavlja duhovno diagnozo ljudi – namreč, da so trmastega obraza (gr. skleroprosopos) in predrznega srca (gr. stereokardios) [oba izraza uporablja Septuaginta] – imata skupni imenovalec v besedi »sklerokardia,« ki jo lahko prevedemo kot »trdota srca« oz. »trdosrčnost« in jo najdemo na različnih mestih v evangeliju, npr. ko učenci niso hoteli verjeti, da je Jezus vstal od mrtvih (Mr 16,14).
Beseda spominja na »sklerozo« kot bolezensko stanje, ki jo medicina opisuje kot otrdelost organov oz. tkiva. Nekaj podobnega lahko trdimo tudi za miselni svet. Človekov duh postane »otrdel,« nedovzeten za božjo razsežnost, ki jo »odstrani« iz svojega mišljenja. Pri tem ne smemo spregledati posledic »trdosrčnosti.« Tako v knjigi Pregovorov beremo, da trdota srca vodi v hudobijo (Prg 28,14) in da se trdosrčnemu človeku dobro izmika (Prg 17,20).
Evangelist opiše najbolj prepoznavno posledico njihove »trdosrčnosti« z besedami: »In spotikali so se nad njim« (Mr 6,3), za kar v tekstu najdemo glagol »skandalizo.« Navezuje se na »škandal,« na nekaj, kar vzbuja ogorčenje oz. zgražanje javnosti. Vendar v evangeljskem kontekstu pomeni »ovira« oz. »zanka.« Na Jezusa so gledali kot na »kamen spotike oz. pohujšanja.« V tem smislu je postal »skandalon« – neke vrste past, v katero so se zaradi svoje »trdosrčnosti« sami ujeli. Na takšno reakcijo ljudi se navezujejo njegove besede: »blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne« (Lk 7,23).
Jezusova »osebnost« – kar je živel, učil in delal – je neke vrste »test« za človekovo mišljenje. Ob njem se porodita dve različni obliki »čudenja:« prva vodi k »pohujšanju,« druga k »blagrovanju.« Prva je povezana z miselno zmedo, ki posameznika vodi k zoženju mišljenja, končno k neveri. Druga pa odpira človeku nove duhovne horizonte, ki mu omogočajo alternativno mišljenje.
Človek je v razmerju do Boga že po svoji naravi »upornik.« S pomočjo samorefleksije se lahko sooči z obliko svojega »čudenja:« ali ostaja zakoreninjen v »trdosrčnosti,« ki ga končno bivanjsko utesnjuje ali pa ga navidezno »nasprotje« med božjimi in človeškimi principi vodi k razumevanju celotne bivanjske realnosti.
Jezus spreminja človekove spoznavne zakonitosti. Posameznikov miselni svet sooča z božjo razsežnostjo. Ob njem se človek lahko »pohujša« in ga »zavrne,« ker je njegov duh »otrdel.« Kdor pa preseže svoje miselne vzorce in se ob njem ne »spotakne,« ga ima Jezus za »srečnega.«