Med potrpežljivostjo in nestrpnostjo
Martin Luther je v razlagi Matejevega evangelija zapisal pomenljivo misel: kjer Bog zgradi cerkev, hudič postavi zraven kapelico. Z njo je izrazil osnovno človekovo izkušnjo, da se ob dobrem lahko pojavi tudi zlo. Vendar tega ne gre razumeti kot soobstoj dveh enakovrednih principov. Ravno nasprotno, poudarjena je misel, da je v območju bivajočega, ki je nekaj dobrega, navzoče tudi nasprotovanje »dobremu.«
Zdi se, da prilika o »ljuljki med pšenico« spominja prav na to realnost bivanja. Pri Mateju beremo: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka« (Mt 13,24-26).
Izhodiščna misel prilike temelji na »skrivnostnosti« božjega kraljestva. Njegove značilnosti namreč ne sledijo človeški logiki, ampak božjim merilom, ki so človeškim pričakovanjem največkrat ravno nasprotna. V tem primeru gre za primerjavo (gr. homoioo – enačiti oz. primerjati) med dvema resničnostma. Kakor na polju med zlatimi pšeničnimi klasi vedno najdemo tudi plevel, tako nekaj podobnega odkrijemo tudi v območju božje realnosti, kjer »sinovi kraljestva« in »sinovi hudiča« bivajo drug ob drugem (Mt 13,38).
Ob tem se najprej postavi vprašanje, ki se mu ni mogoče izogniti: kako pojasniti »plevel,« zasajen v »dobro zemljo?« Ali to pomeni, da pšenično zrno ni nikjer »varno,« ampak se ga tudi v najboljši zemlji skuša onemogočiti? Ena od možnosti, kako to pojasniti, je v tem, da gre v primeru »ljuljke med pšenico« za nadaljevanje prilike o »sejalcu« (Mt 13,1-23). Opravka imamo z dvema deloma ene zgodbe, kar pomeni, da šele obravnavanje obeh prilik omogoča razumevanje celotnega sporočila.
Potem ko je sejalec semena v »prvem delu« opravil setev v dobro zemljo – ko je človek pozitivno odgovoril na božjo ponudbo odrešenja v upanju, da bo »seme« raslo ter ob žetvi bogato obrodilo -, se v »drugem delu« nenadoma pojavi »sovražnik« in zaseje »ljulko.«
Kdo bi lahko bil ta »sovražnik?« Na prvi pogled se zdi, da je sovražnik lahko »notranji« ali »zunanji.« Grški tekst uporablja izraz echthros. Označuje nekoga, ki goji globoko zakoreninjeno sovraštvo in je usmerjeno v to, da povzroči škodo. V čem se to kaže? »Ljuljka« onemogoča rast »pšenici« in deluje kot ovira, ker vsebuje strupeno snov. In prav to je njen namen: onemogočiti razcvet.
Naj spomnimo, da je interpretacija prilike o sejalcu temeljila na modelu »ena plus tri:« ne gre za neke vrste tipologijo ljudi, ampak za posameznika, ki ga zaznamujejo različne plasti duha in lahko v njem povzročijo notranji konflikt. V tem smislu se delitev na »pšenico« in »ljulko« – se pravi na »dobre« in »hudobne« – relativizira in je lahko mišljeno vrednostno razmerje med ljudmi kot tudi notranje razmerje v človeku samem.
Kakšno »dobro« oz. »zlo« je mišljeno v tem primeru? Gre za nasprotje med »dobrim« semenom, ki ga poosebljajo »sinovi kraljestva,« in ljulko, v katerih prepoznamo »sinove hudiča,« s čimer so mišljeni zlonamerni ljudje. Tako se vzpostavi dinamika med principom »dobrega« in principom »hudobnega« (gr. poneros). Pri tem je pomenljivo, da v tekstu ne najdemo izraza agathos, s katerim označujemo osebo ali stvar kot dobro, ampak stoji beseda kalos, ki lahko pomeni dobro, vendar v sebi skriva še drug vidik. Izraža misel, da gre za nekaj lepega, za estetsko popolnost, brez napak in pomanjkljivosti. V tem smislu se ne omeji zgolj na etično dimenzijo posameznika, ampak poudarja urejeno celoto določene skupnosti, ki je v vseh pogledih »lepa« – se pravi »idealna.«
Gledano iz te perspektive je vsako odstopanje od takšne »popolnosti« povod za »čiščenje.« To se odraža v miselnosti služabnikov, ki so gospodarja vprašali: »Od kod torej ljuljka? (…) Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« (Mt 13,27-28). V modernem jeziku takšno miselnost imenujemo koncept ničelne tolerance, ki ima v svoji naravi religiozne korenine. To je pravi izvor totalitarizma, se pravi izvajanje nadzora in podreditve in odstranjevanje motečih ljudi.
Človek ima globoko zasidran, arhaičen način razmišljanja, pri katerem vse, kar je drugačno, dojema kot nekaj motečega. Ko so-človeka označimo za »neprimernega,« to utemeljimo kot grožnjo skupnosti. Po takšni logiki ga je potrebno »odstraniti.« Ko »neprimerne« izločimo, se skupnost očisti in okrepi svojo identiteto – postane bolj enotna in trdna. V tem smislu vsak družbeni sistem ustvarja delitve: nenehno presoja in vrednoti posameznika, iz česar se rodi sovraštvo, ki vodi v selekcijo ljudi.
Nebeško kraljestvo presega delitve, ker ponuja izhod iz zaprtega sistema. Če v družbenem sistemu velja načelo delitve na »dobro« in »zlo,« tudi v območju božjega mišljenja tega dejstva ni mogoče relativizirati ali ga celo zanikati. Vendar je tu poudarek na sobivanju obeh dimenzij in ne na presojanju in odstranjevanju. To je najbolj razvidno iz odgovora, ko »gospodar« (gr. oikodespotes) odgovori svojim služabnikom, naj ničesar ne naredijo, »da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve« (Mt 13, 29-30).
V ozadju teh besed se skriva misel, da vsako skupnost tvorijo svobodni posamezniki, zato je to »skupnost svobodnih.« Znotraj take skupnosti se niti posameznik niti določena skupina ne moreta v »imenu dobrega« povzdigniti nad »druge« in jih »presojati ter kategorizirati,« ker za to nimata niti pravne niti moralne osnove.
Kako torej razložiti prispodobo »ljuljke,« ki s svojim »strupom« povzroča škodo zlatim pšeničnim klasom v določeni »skupnosti? Najbolj splošen odgovor se glasi: dopustiti »skupno rast.« Evangelist za to uporablja besedo synauksano, kar prevajamo kot rasti skupaj in pomeni namerno združitev dveh stvari, da dosežemo cilj. Smisel »skupne rasti« je v tem, da navzočnost »ljuljke« vzbuja zavest, potrebo po krepitvi »pšenice,« se pravi po krepitvi »dobrega.« Gre za svojevrsten paradoks: »ljuljka« je namreč po svoj naravi destruktivna in njena navzočnost »pšenico« slabi, kljub temu ima pravico do obstoja.
Če delitev prenesemo na človeka, o katerem govori prilika o sejalcu, ugotovimo, da je področje njegovega »duha« zelo razvejano. Četudi z »razumom« – z najvišjim delom svojega »jaza« – sprejme božjo ponudbo, ki mu bo v korist, to še ne pomeni, da tista plast duše, ki jo obvladujejo »strasti,« brezpogojno sledi »razumu.« Nasprotno, v določenem trenutku človekove strasti »poskušajo prevladati,« kar pripelje do notranjega konflikta v človeku samem. Kadar nad človekom prevzamejo kontrolo »strasti,« postane sam sebi »sovražnik.«
Ko posameznik vstopi v območje božjega duha, svojih negativnih nagnjenj ne bo odstranil, ampak bo lahko opazoval, kako izgubljajo na moči, ker »dobra« začenjajo prevladovati.
Prilika o pšenici in ljulki osvetljuje alternativni model človekovega bivanja. V družbenih podsistemih obstaja delitev – na »pravične« in »krivične.« To vodi v spiralo sovraštva, iz katere ni izhoda. Zakonitosti božjega kraljestva omogočajo človeku, da se osvobodi verig sistema, ki opravičuje čiščenje in odstranjevanje drugače mislečih. Božje mišljenje presega takšne delitve: kdo je »sin kraljestva« (gr. hyios tes basileias) in kdo je »sin hudiča« (gr. hyios tou ponerou) naj ne presoja človek, kajti šele Bog bo »osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src« (1 Kor 4,5).
Kako je torej mogoče preseči sovraštvo? Če ostanemo zgolj pri miselnosti služabnikov, se nestrpnost poglablja in vodi v totalitarizem. Če pa smo pozorni na gospodarjevo ravnanje in izhajamo iz njegove miselnosti, potem prilika o ljulki med pšenico izpostavlja toleranco kot temeljno dimenzijo evangelija. To misel je oblikoval že Avguštin, veliko preden je John Locke napisal znamenito delo Epistola de Tolerantia (1689). Avguštin je namreč v pismu donatistom zapisal: »Če bi bili namreč pšenica, bi prenašali (lat. tolerare) primešano ljuljko in se ne bi ločevali od Kristusove njive« (PL 33, 259).
Prilika izpostavlja, da imata svet oz. sistem (verski, znanstveni, ekonomski itd.) in območje božje realnosti skupno to, da obstaja delitev med »dobrimi« in »hudobnimi.« Vendar se glede vprašanja, kako pristopiti do takšne delitve, bistveno razlikujeta. Sistem temelji na posebnem mehanizmu: najprej zaseje delitev, nato pa čisti in vzpostavlja red in tako odstrani tiste, ki so označeni kot moteč element. Božje kraljestvo pa omogoča sobivanje različnosti: upošteva dejstvo, da sta »pšenica« in »ljulka« med seboj »pomešani,« zato naj bi človek izbiral »dobro.« Toleranca ne pomeni odobravati učinke zlonamernih dejanj, ampak je način, kako zaščititi »dobro.« Tudi to je paradoks: človek ne more odpraviti »zla,« toda bolj ko se krepi »dobro,« bolj se nevtralizira »zlo.«
Kdor vstopi v območje božjega kraljestva, lahko prepreči, da sovraštvo ne rodi še več sovraštva. Ne ustvarja delitev, v človeku ne vidi sovražnika, zato tudi nikogar ni potrebno odstraniti. Nasprotno, sprejema duha nebeškega Očeta, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45).