Tempelj
Obiskovalci Jeruzalema se lahko ustavijo tudi ob »zidu objokovanja.« Gre za ostanke porušenega »drugega« templja, ki ga je za časa svojega vladanja začel širiti in preoblikovati Herod Veliki, zato ga imenujejo tudi Herodov tempelj in je bil v času judovsko-rimske vojne leta 70 porušen.
V času Jezusovega javnega delovanja je bil tempelj središče verskega življenja. Vsi evangelisti pišejo o njem in iz njihovega opisa lahko sklepamo, da je bil to širši stavbni kompleks, katerega sestavni del je bilo tudi »Salomonovo stebrišče« z velikim trgom. Tempelj tako ni bil namenjen le verskim obredom, ampak je imel pomembno družbeno-socialno vlogo, zato je bila tam tudi »zakladnica.«
Kakšen je bil Jezusov odnos do templja? V enem stavku lahko rečemo, da je imel do njega ambivalenten odnos. V čem se to kaže?
Po eni strani je bil do templja pozitivno naravnan: poleg »gore« je bil to drug pomemben prostor, kjer je Jezus »učil.« Pri tem je bil v ospredju »dialog« med njim in Judi, ki se je največkrat preoblikoval v »debato,« npr. ko so se Judje spraševali, na kakšni osnovi lahko poučuje, ko pa se ni učil (Jn 7,15-19). Ali pa pomislimo na njegove besede, ki jih je izrekel ob »tempeljski zakladnici,« da je on luč sveta, da nikogar ne sodi in da o njem pričuje Oče (Jn 8, 12-20).
Zato je bil tempelj zanj predvsem kraj javnega delovanja. To je razvidno tudi iz zaslišanja pred velikim duhovnikom, ki ga je spraševal o »njegovih učencih in njegovem nauku.« Jezus ga je zavrnil z argumentom, naj o tem vpraša tiste, ki so ga poslušali, ker je vedno učil v templju, »na skrivnem pa ni nič povedal« (Jn 18,20).
Po drugi strani je bil do templja kritičen: napove njegov konec – tako v duhovnem kot v fizičnem smislu. Pri Mateju beremo, da je Jezus »šel iz templja in je odhajal« (Mt 24,1). Kar lahko interpretiramo tako, da ga je »zapustil« oz. se mu je »odpovedal,« ker se je z Jezusovim prihodom obdobje »templja« in njegovega »bogoslužja« končalo. Čeprav mu učenci pri odhodu razkazujejo tempeljske stavbe, je Jezusov odgovor nedvoumen: »Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Mt 24,2).
Jezusov prelom s templjem najdemo v današnjem evangeljskem odlomku, kjer »tempelj« poistoveti s svojim »telesom,« ko pravi: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19).
Če želimo razumeti to trditev, moramo poznati ozadje dogajanja, se pravi, zakaj je prišlo do takšne izjave. Janez opisuje prizor, ki se je zgodil v templju, kjer je Jezus »našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: ›Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!‹« (Jn 2,14-16).
Jezusovo ravnanje je med opazovalci zbudilo začudenje, povezano z vprašanjem legitimnosti takšnega početja, zato so od njega zahtevali »znamenje,« ki bi dokazalo, da je njegovo dejanje upravičeno. Iz dialoga je razvidno, da jih je Jezusov odgovor – tempelj podrite in v treh dneh ga bom postavil – presenetil, saj niso mogli dojeti, kako lahko kdo porušen tempelj ponovno zgradi v treh dneh. Niso namreč pomislili na to, da je imel v mislih Jonovo »znamenje« (Mt 12,40).
Jezusovo dejanje je izraz najgloblje kritike podobe »božje« hiše, se pravi liturgije, in s tem »bogoslužja« v najširšem pomenu besede. Vendar moramo pri tem upoštevati dve različni ravni.
Po eni strani je »očiščenje« templja, ki zgodovinsko gledano ne obstaja več, na religiozni ravni ohranilo globoko simbolno sporočilo. Na prvi pogled se sicer zdi, da so tempelj zavzeli »trgovci« in »bankirji« ter iz božje hiše naredili »razbojniško jamo« (Mr 11,17). Vendar Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija v živalskih podobah, kot so »voli,« »ovce« in »golobi,« vidi metaforičen pomen.
Ne gre le za to, da naj božja »hiša« služi molitvi in zato to ni primeren prostor, kjer bi se sklepali posli. Avguštinova misel cilja na simbolno in nadčasovno raven. Vprašuje se, kdo so prodajalci volov, kdo so prodajalci ovc in golobov? Na kar odgovarja: To so tisti, ki v Cerkvi iščejo svojo korist, in ne tega, kar je Jezusa Kristusa (Flp 2,21). In nato nadaljuje: »Tisti, ki nočejo biti odkupljeni, menijo, da je vse naprodaj; sami ne želijo, da bi jih kdo kupi, vendar želijo prodati druge. (…) Sveti Duh se je prikazal v podobi goloba. (…) Golob ni naprodaj; daje se brezplačno, ker pomeni milost. (…) Voli so bili apostoli, voli so bili preroki (…) prodajajo vole in prodajajo ovce, to je ljudi same« (Tract. in Ioh. 10, 6-8). Iz Avguštinovih besed je mogoče sklepati, da se v vsakem času pojavijo upravitelji božje »hiše,« ki jih lahko imenujemo »trgovci« z božjim duhom in s človeškimi dušami.
Po drugi strani ne moremo prezreti zgodovinske vloge »templja,« kamor so Judje prihajali opravljat svoje molitve, kajti Jeruzalem je bil kraj, kjer so častili Boga (Jn 4,20). Z Jezusovim prihodom se je začelo vzpostavljati drugačno »bogoslužje:« Bog je duh, zato ga je potrebno »častiti v duhu in resnici« (Jn 4,24).
Tako se postavi vprašanje, kakšno je pravo »bogoslužje,« v čem je pomen »liturgije« za življenje iz vere?
Čeprav z besedo »liturgija« navadno mislimo na »čaščenja« Boga, je v grškem izvirniku poudarjen vidik »služenja.« Vendar pri tem ni mišljeno, da bi pri »bogoslužju« človek »služil« Bogu. Tudi ne gre v prvi vrsti za človekovo »aktivnost,« kajti ni povsem jasno, kdo je aktiven, ko gre za liturgično dejanje. Je to človek, čigar življenje je neprestana dejavnost in aktivnost in naj bi se tako tudi pred Bogom »izkazal« kot religiozni aktivist ali pa je »aktiven« Bog sam?
Ko Jezus svoje »telo« (gr. »soma«) poistoveti s templjem in opozori na Jonovo »znamenje« s tem nakaže, da se v njem »izvrši« enkratno in neponovljivo liturgično dejanje, katerega »akter« je Bog sam.
Po drugi strani je človek »deležen« njegovega delovanja – tisto, kar je zanj in njegovo bivanjsko stanje bistveno, naredi Bog; človek se lahko v ta proces »vključi,« vendar pri tem ne more ničesar spremeniti ali dodati. Zato so pomenljive besede v hvalospevu, ko duhovnik moli: »Tebi naša hvala ni potrebna … Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi.«
Jedro liturgije je Kristusovo darovanje, vendar se v to dejanje »vključuje« tudi človek. Ko prinese Bogu svoje »telo« v živo daritev, s tem ni mišljeno »fizično« ali celo »mistično« telo, ampak celotno življenje vsakega posameznika – njegova zgodovina, miselni svet, sprejete odločitve in izvršena dejanja – se pravi vse tisto, kar zaznamuje človekovo bivanjsko razsežnost, ki je ni mogoče »izbrisati« iz zavesti. Na ta način človek »postane« tempelj, kjer se »odvija« liturgija njegovega življenja.
Takšno bogoslužje se zato imenuje »logiken latreian« (Rim 12,1) – racionalno bogoslužje – ker se navezuje na Logos, ko človek postaja deležen Besede in iz tega najvišjega načela izpeljuje vse druge odločitve. Pri tem gre za temeljno dilemo, ki spremlja vsakega posameznika: ali »častiti« Boga ali pa samega sebe.