Sto triinpetdeset
Vsi smo že slišali za izrek a2 + b2 = c2. Gre za dobro znan koncept iz geometrije. Imenuje se po grškem filozofu Pitagoru, ki spada v skupino tako imenovanih »predsokratikov.« Malo manj znana pa je teza, ki naj bi jo postavili njegovi učenci, pitagorejci, in se glasi: »vse je število.« Kar pomeni, da naj bi bilo število počelo vsega, kar biva.
V tem kontekstu tudi Aristotel v svojem delu »Metafizika,« kjer razglablja o počelih in vzrokih, ugotavlja, da so se pitagorejci »posvetili matematiki… [in] si zamišljali da so počela te znanosti počela vseh bivajočih stvari. Ker pa so izmed matematičnih počel števila po naravi prvine, se jim je zdelo, da je v njih treba pozorno spregledovati mnoge podrobnosti z bivajočimi stvarmi in s postajanjem… kajti takšna določena lastnost števil je pravičnost, določena druga lastnost pa duša in um, drugačna pa ugoden čas« (985b24-30).
Kot primer navede skladnost neba in število. Tako zapiše: »[K]er se zdi, da je število deset popolno, in da zaobsega vso naravo števil, trdijo, da je deset tudi teles, ki se gibljejo po nebu – ker pa je vidnih zgolj devet, kot desetega zasnujejo protizemljo. […] ti misleci ocenjujejo, da je število počelo, in sicer tako počelo kot snov bivajočih stvari kakor tudi počelo njihovih lastnosti in stanj, prvini števila sta tako sodo kakor liho, izmed njiju pa je eno omejeno drugo pa neomejeno, toda eno izvira iz obeh teh dveh (eno je namreč tako sodo kakor liho), medtem ko število izvira iz enega« (986a9-21).
Ne želimo podrobno analizirati pitagorejsko misel, niti se poglabljati v numerologijo, oziroma razpravljati o njenih različnih vidikih. Vendar ne moremo mimo dejstva, da imamo tudi v svetem pismu opravka z različnimi števili, ki navadno v sebi skrivajo določeno sporočilo, zato jih je potrebno interpretirati. Npr. število »štirideset« v evangelijih označuje tako čas, ki ga je Jezus prebil v puščavi, ko ga je skušal satan, kot tudi čas prikazovanja po vstajenju, do dneva vnebohoda. Ali pa vzemimo število »šeststo šestinšestdeset,« ki jo najdemo v knjigi Razodetja in nudi široko paleto interpretacij in velja kot ključ različnim teorijam, ki skušajo na simbolni ravni razvozlati pomen znamenj, ki jih je mogoče videti v aktualnih družbenih, ekonomskih, kulturnih in verskih dogodkih.
Na tem mestu želimo posvetiti le kratko pozornost številu »sto triinpetdeset«, ki se pojavi v poročilu o Jezusovem prikazovanju »sedmim« učencem. Gre za opis ulova rib: bilo jih je natančno »sto triinpetdeset«. Tako beremo: »Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala« (Jn 21,11).
Kakšen je pomen tega števila, se je vpraševal tudi sveti Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija (Tract. in Ioh. 122, 8-9). Ponuja nam dva možna odgovora, na kakšni osnovi je mogoče priti do tega števila. V obeh primerih je mogoče razbrati kombinacijo različnih števil, ki nato pripelje do želenega cilja.
Če pa želimo razumeti Avguštinovo metodo kombinacije različnih števil, moramo najprej poznati nek drug stavek iz prologa Janezovega evangelija, ki služi kot podlaga njegovi metodi: Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.
Zakaj je ta stavek pomemben? Zdi se, da gre za dva povsem različna principa. Besedo »postava« bi lahko prevedli kot »črka zakona;« to je princip stare zaveze, ki najde svojo izpolnitev v desetih zapovedih. Gre za zakone, ki jih mora človek brezpogojno izpolnjevati, kar ustvarja hierarhično strukturo, kjer se posameznik podredi »postavi.« Po drugi strani pa sta »milost in resnica« možni le na osnovi »duha,« ki človeku edini omogoča svobodo. Tako imamo opraviti z nasprotjem med »črko« in »duhom:« črka ubija, duh pa oživlja (2 Kor 3,6).
Tako pridemo do Avguštinove razlage števila »sto triinpetdeset.« V prvi metodi najprej trdi, da število »deset« predstavlja »postavo« in se nanaša na deset zapovedi. Nato nadaljuje, da število »sedem« predstavlja Svetega Duha, ki se navezuje na sedem božjih duhov, o katerih govori že prerok Izaija (duh Gospodov, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega, Iz 11,2). Na ta način poveže med seboj »črko« (deset) in »duha« (sedem) ter dobi število »sedemnajst.« Nato pa v tretjem koraku vsa števila od ena do sedemnajst med seboj sešteje in rezultat je »sto triinpetdeset.«
Po drugi metodi pa Avguštin to število sestavi iz kombinacije »petdeset« in »tri.« In sicer tako, da pomnoži »trikrat petdeset« in doda »tri,« se pravi število, ki predstavlja Sveto Trojico. Ostaja pa vprašanje, na kakšen način dobi število »petdeset?« Do tega pride na ta način, da pomnoži »sedem« krat »sedem« in prišteje »ena.« Ob tej konstrukciji sprva ni jasno, kako je mogoče opravičiti takšen proces seštevanja in številu »devetinštirideset« dodati še »ena.« Razlog je v tem, da število »ena« nakazuje na nekaj drugega: »eden« je namreč tisti, ki ga število »sedem« predstavlja zaradi »sedmerih« darov [Duha].
Lahko zaključimo: konceptu ustreza število, oz. število odraža misel, npr. popolnosti ni brez milosti. Ali kot na koncu ugotovi Avguštin: to število predstavlja vse tiste, ki so deležni milosti Svetega Duha.