Sodnik
Odkar je francoski mislec Montesquieu v svojem delu Duh zakonov (1748) utemeljil nujnost delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo, to vse bolj velja za standard družbeno-politične ureditve sodobnih držav. Za tem se ne skriva le ideja, da so različne veje oblasti med seboj ločene oz. neodvisne – kar niti ni povsem izvedljivo. Npr. »izvršna« oblast mora ravnati v skladu z zakoni, ki jih je sprejela »zakonodajna« veja. Le-ta naj bi pri oblikovanju določenega »zakona« upoštevala interese vseh državljanov in ne le enega sloja. Bolj je s tem poudarjena misel, da je potrebno zavarovati človekovo svobodo pred samovoljo oblasti. V tem smislu »izvršna« veja ne bi smela vplivati oz. izvajati pritiskov na delo »sodne« oblasti.
Ko gre za »sodno« vejo, je s tem mišljenja »oblast,« ki ima pravico do sojenja, ki ga izvaja sodišče v skladu z veljavnimi zakoni. Obtoženemu krivičnega dejanja je zagotovljena pravica do poštenega sojenja: obtoženi velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana. Zato človeka ne more obsoditi ne javno mnenje ne mediji ne katera koli večina, ampak le sklep sodišča, ko sodba postane pravnomočna.
Toda »sodišče« je mogoče uporabiti tudi metaforično. Tako je Kant (1724–1804) podobo »sodišča« prenesel na antropološko raven, ko je skušal pojasniti človekovo »vest:« določi jo kot »zavest notranjega sodišča v človeku« (AA VI, 438). Pri tem je pomenljivo, da je na osnovi razumevanja vesti kot »notranjega sodišča« mogoče govoriti o neke vrste »dvojni« osebnosti. Ne eni strani »notranjosti« stoji človek kot moralni akter, na drugi strani pa isti posameznik nastopa kot »zakonodajalec,« »tožilec« in »sodnik« – ko na notranjem »sodišču« izreče »sodbo« zoper samega sebe. V tem smislu »vest« predloži obremenjujoče oz. razbremenilne »dokaze,« človeka na tej osnovi »obtoži« oz. »razbremeni« in ga v vlogi »sodnika« tudi zakonito obsodi oz. oprosti.
Ali je smiselno podobo »sodišča« prenesti tudi na religiozno raven? Današnje besedilo iz Matejevega evangelija, ki ga krščanska tradicija naslavlja kot »sojenje svetu oz. poslednja sodba« vsaj na prvi pogled govori o najvišjem »sodniku.« Tako beremo: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico« (Mt 25,31-33).
Ko beremo omenjeni evangeljski tekst, najprej lahko ugotovimo, da je »sodba« že zaključena in pravnomočna, saj ne najdemo nobenega poročila o glavni obravnavi. Prav tako »Sin človekov,« v katerem prepoznamo Kristusa, ki sedi na »prestolu svojega veličastva,« zase ne trdi, da je »sodnik,« ampak sebe primerja s »pastirjem,« ki ločuje ovce od kozlov – po mnenju nekaterih komentarjev so bile »ovce« bele, »kozli« pa črni in so se »ločevali« na osnovi barve. V tem smislu tako institucija »sodišča« kot tudi podoba »sodnika« stopita v ozadje.
Vendar tu naletimo na besedo, ki predstavlja ključ za razumevanje evangeljskega sporočila. Beremo namreč, kako bo Jezus med seboj »ločil« narode. Nastane vtis, kot da bodo ljudje razvrščeni v dve skupini: v eni so tisti, ki bodo šli »v večno kazen,« v drugi pa tisti – imenuje jih »pravični« -, ki bodo šli »v večno življenje« (Mt 25,46).
Kaj hoče izraziti beseda »ločiti?« Grški glagol aphorizo dobesedno pomeni ločen od meje oz. ločiti s postavitvijo meje in se nanaša na predhodno stanje. Če v presoji dejanj najprej ni mogoče videti razlik (v tem smislu, da je vsako dejanje »enako« dobro), je z »ločitvijo« vzpostavljena »meja« med ljudmi, kar jih postavlja v drugačno obliko bivanja – »večna kazen« ali »večno življenje.«
Vendar s tem še nismo odgovorili na vprašanje, kdo izreče »sodbo,« na osnovi katere se izvrši »ločevanje?« Hkrati moramo tudi odgovoriti, za kakšno obliko »sodbe« gre v tem primeru in kdo je »sodnik,« ki se pojavi v evangeliju?
Vemo, da Jezus opozarja ljudi, naj ne sodijo, ko pravi: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni« (Mt 7,1-2).
V evangeliju najdemo besedo »krino,« ki jo prevajamo kot ločiti oz. razločevati. Izraz lahko uporabimo za »kritično« mišljenje, ko presojamo ideje. Ko pa gre za »sodbo,« človek s tem presodi o krivdi ali nedolžnosti drugega človeka in se nanaša na njegove besede oz. dejanja.
Zakaj se od človeka zahteva, naj ne sodi? Tega ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da ne bo »sojen,« če sam ne bo sodil. Nasprotno, gre za medsebojno povezanost: ko »sodi« drugega, s tem izreka »sodbo« samemu sebi. V kakšnem smislu je to mogoče razumeti?
»Sodnik« lahko presodi le dejstva, ki jih je mogoče razbrati iz storjenih dejanj, ne more pa presoditi človekovih »namenov,« se pravi motivacije, ki je posameznika vodila pri njegovem delovanju. Kajti »pravičnost« dejanja je mogoče razbrati in presoditi šele, ko poznamo človekove motive, ki so ga pri tem usmerjali. Vendar noben »sodnik« nima vpogleda v najgloblje nagibe, ker spadajo v območje človekove svobode in ne morejo biti predmet pravne presoje. Če pa človek kljub temu »sodi« drugega, zapusti območje »vednosti;« hoče presoditi nekaj, česar ne pozna – zato postane nepremišljen in škoduje samemu sebi – njegova sodba je »krivična.« Tako sebi »nalaga« krivdo, ki ga bo »obsodila.«
Če velja, naj človek ne sodi, nas lahko preseneti ugotovitev, da tudi Bog nikogar ne sodi (Jn 5, 22) – kar posledično pomeni, da se je potrebno osvoboditi podobe o Bogu kot »sodniku,« ker je lažna. Kajti Bog je dal Sinu oblast, da sodi, ker je Sin človekov (Jn 5,27). Prav tako pa Jezus zase trdi, da nikogar ne sodi, ker ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet zveličal. Kljub temu ima človek nad seboj sodnika – to je Jezusov nauk – ta ga bo sodil poslednji dan (Jn 12, 47-49).
Za kakšnega »sodnika« gre v tem primeru? V izvirnem besedilu se nahaja izraz »logos,« ki ga lahko prevedemo kot nauk oz. beseda. Gre za mišljenje Boga, ki ga Jezus posreduje z besedami. Vendar takšen sodnik nastopi na oder človekovega življenja le enkrat – in sicer »poslednji dan.« Zato je njegova sodba zadnja in s tem dokončna.
Ko se človek »poslednji dan« sooči z božjim mišljenjem – z besedo -, se tako sooči s samim seboj, s svojimi življenjskim izkupičkom. Izkaže se, da človeka »sodijo« njegova lastna dejanja (Raz 20,13), ko se ob pogledu na mišljenje Boga razkrijejo vsi njegovi nameni in motivi, ki jih ne samorefleksija, ne pravni sistem ne moralni principi ne morejo osvetliti in pojasniti.
V tem smislu je človek sam sebi »sodnik,« ko mora na poslednji »sodbi« presoditi svojo konkretno ljubezen do bližnjega: ali je lačnemu dal jesti ali ne, ali je tujca sprejel ali ne, ali je bolnika obiskal ali ne (Mt 25,35-43). Njegova dejanja niso »enako« dobra, ampak se med seboj »razločujejo« in postavljajo mejo med »dobrim« in »hudim.« Zato je beseda »ljubezni« tista, ki ga osvetli in posledično vodi k »obsodbi« ali »oprostitvi.«