Slediti Jezusu
Ena od značilnosti sodobnih družbenih omrežij je tudi fenomen »sledilcev.« Na splošno velja, da je sledilec tisti, ki »spremlja« aktivnosti določenega človeka, njegove ideje in sporočila. Čeprav ni vedno razvidno, kakšni so motivi »sledilcev,« je na družbenih omrežjih takšno »sledenje« eden od kazalcev popularnosti posamezne osebe oz. določenega projekta. Predvsem se tako vzpostavlja neke vrste »razmerje« med sledilci in določeno osebo.
Ob tem ne smemo spregledati, da največkrat v ospredju stojijo interesi, ki so vezani na trženje: več ko ima kdo sledilcev, bolj je marketinško prepoznaven in večje so koristi oglaševalcev. Vendar »sledilci« niso udeleženi pri delitvi dobička, ampak so le koristni »prinašalci« vrednosti, saj sami ostanejo praznih rok.
Zdi se, da pojav »sledilcev« najdemo že v evangeliju. Danes beremo, kako je Jezus ob Galilejskem jezeru najprej srečal dva ribiča – Simona in Andreja – in ju nagovoril: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim« (Mr 1,17-20).
Evangelist uporablja dve različni besedni zvezi, ki označujeta, kako naj se vzpostavi »razmerje« med Jezusom in tistim, ki se odzove njegovemu vabilu. Prvo obliko lahko prevedemo kot »hoditi za Jezusom« (gr. deute opiso mou), drugo pa kot »slediti Jezusu« – učenca sta namreč »šla za njim,« za kar evangelist uporablja glagol »akoloutheo.«
Če pozorno beremo zgornji odlomek, opazimo, da Jezus pokliče »štiri« učence, in sicer »dvakrat« v paru. Pomen »števila« v evangeljskih tekstih v svojih komentarjih poudarja predvsem Avguštin. V tem kontekstu število »štiri« lahko predstavlja glavne poteze človekovega duha, ki so potrebne, da posameznik lahko »sledi« Jezusu: vera, ljubezen, pogum in vztrajnost.
V tem kontekstu Hans Urs von Balthasar komentira držo dveh učencev – Simona (Petra) in Janeza –, ki sta na velikonočno jutro tekla h grobu (Jn 20,1-9): v njiju prepozna dva različna »tipa« religioznosti. Peter je prvi vstopil v grob ter si vse ogledal. Nato je isto storil tudi Janez, toda samo o njem je rečeno, da je »videl in veroval« (LbB, 58). Vero v Vstalega lahko izpove tisti, ki Jezusa »ljubi« in si želi njegove bližine. Kajti »vera« nič ne pomaga, če v človeku ni »ljubezni.«
Iz opisa dogodka ne moremo prepoznati, kakšni motivi so vodili galilejske ribiče, da so se odzvali Jezusovemu vabilu. Evangelist navede le Jezusovo »ponudbo,« ko ju nagovori: narédil vaju bom za ribiča ljudi. Pri tem so evangelistove besede v originalu veliko bolj izostrene, kot jih nudi prevod. Poudari namreč, da bo Jezus »storil,« da bosta »postala« ribiča ljudi.
To misel lahko razumemo tako, da se ob »sledenju« Jezusu zgodi neke vrste »preoblikovanje« – človekova prvotna bivanjska stvarnost se začenja spreminjati, dobiva nove kvalitete, ki v nasprotnem primeru ne bi prišle do izraza.
Vrnimo se k Simonu in Andreju: bila sta »ribiča« in to sta tudi ostala. Toda kvaliteta njunega »delovanja« je drugačna: ko »sledita« Jezusu, se »spreminjata,« zato postajata ribiča »ljudi.« Prej sta »metala mreže v jezero,« nato jih bosta »metala« z namenom, da se vanje »ujamejo ljudje« – misel, ki nas navda z začudenjem. Kako naj jo razumemo?
Pomislimo, kako sodobni marketinški strategi, ki usmerjajo aktivnosti družbenih omrežij, poskušajo »sledilce« ujeti v svojo mrežo. Zato človek potrebuje še drugo vrsto »mreže,« tisto, ki ga bo rešila iz »ptičarjeve« zanke.
Kdor »sledi« Jezusu, postaja »ribič ljudi,« in sicer v tem smislu, da so-človeku pričuje, da obstaja še druga pot kot »slediti« logiki sistema, ki si prizadeva ljudi »podrediti« – jih ujeti v svojo mrežo – in iz njih narediti »verne« sledilce. »Mreža« Jezusovega duha pa človeku omogoča rešitev iz »morskih valov« sveta, kjer vlada zakon močnejšega.
Jezusov »klic,« ki je namenjen vsakemu človeku, vzpostavlja »sledenje« in s tem notranje »razmerje.« Pri tem ne smemo pozabiti, da se takšen proces odvija v »duhu.« Zato je le v veri mogoče »slediti« oz. »hoditi« za njim.
Pri tem nam lahko pomagajo misli Karla Rahnerja, ki je zapisal (prevod je prilagojen): Slediti Kristusu ne pomeni, da se podredim moralnim zakonom, ki jih je Jezus zgledno izpolnjeval, a jih poznamo tudi neodvisno od njega. Nasprotno, pomeni postati dovzeten za njegov način življenja in v tem prepoznati podarjeno božje življenje in si ga pridobiti. Gre za to, da njegovo življenje razumem od znotraj in se vseskozi sprašujem, kako se lahko v svoji osebni situaciji vsakokrat uskladim z njim (SW 13, 119-120).
S tem je poudaril, da ne obstaja nikakršen model, kako »slediti« Jezusu, ampak gre vedno za individualno pot. Človekovo »razmerje« do Boga se neprestano vzpostavlja in te dinamike ni mogoče vnaprej predvideti. Jezusov klic tako pomeni: človek naj sledi »milosti in resnici« – tako se bo osvobajal raznovrstnih miselnih kalupov, ki mu jih nalaga njegova okolica.