Skrivnostno kraljestvo
Z besedo anarhija označujemo brezvladje. Gre za družbeno stanje, ki spominja na kaos, predvsem pa ne veljajo nobene pravne norme, ker ni »vladarja,« ki bi zahteval upoštevanje zakonov in jih s prisilo tudi uveljavljal. V takšnem socialnem okviru ljudem ni zagotovljena varnost, ker je posameznik neprestano izpostavljen prevladujoči samovolji in nasilju. Na osnovi tega spoznanja bi lahko sklepali, da je določena oblika »vladanja« nujno potrebna, ker le-ta pripomore k ohranjanju družbenega reda.
Ali je mogoče trditi, da tudi Bog »vlada?« Takšno misel namreč najdemo pri preroku Izaiju, ki je zapisal: »Tvoj Bog kraljuje!« (Iz 52,7). Na osnovi tega je mogoče sklepati, da ima tudi Bog svoje »kraljestvo.« V ta kontekst je potrebno postaviti opis začetka Jezusovega delovanja, kakor o njem poroča evangelist Matej.
Najprej naletimo na Jezusove besede, ki povzemajo bistvo njegovega delovanja, ko pravi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Nato pa evangelist svoje poročilo zaključi z mislijo, da je Jezus hodil po Galileji, učil v shodnicah, ozdravljal bolnike in »oznanjal evangelij kraljestva« (Mt 4,23).
V obeh primerih je v središče postavljeno »kraljestvo« (gr. basileia): najprej je to označeno kot »nebeško« (gr. ouranos) nato izvemo, da se bo le-to razodevalo v »evangeliju« (gr. euaggelion). Če je v prvem primeru izpostavljeno »spreobrnjenje« (gr. metanoeo), je v drugem poudarek na »oznanjevanju« (gr. kerysso).
Ko slišimo besedo »kraljestvo,« najprej pomislimo na določeno družbeno ureditev, kjer vlada kralj. Le-ta od svojih podanikov zahteva, da mu služijo. V primeru, da tega ne želijo, lahko s pomočjo represije uveljavi svojo voljo. Zato ima beseda »kraljestvo« v zavesti postmodernega človeka negativen prizvok, ker ustvarja vtis hierarhične strukture. Sodobni človek namreč živi v prepričanju, da so vsi ljudje enaki, zato ne sprejema podedovanih vladarskih pravic. Vendar je že Thomas Hobbes ugotovil, da se »monarhija« kot oblika vladanja po svojem bistvu ne razlikuje, npr. od »demokracije« – kajti človek je v vsaki družbeni ureditvi podrejen, kar omejuje njegovo svobodo. Razlika je le v tem, ali »vlada« eden ali pa oblast izvaja večje število ljudi.
Kraljestvo ali basileia, o katerem govorijo evangeliji, Matej največkrat označi kot »nebeško,« Marko pa poudari, da je to »božje« (Mr 1,15; 10,24-25). V obeh primerih gre za isto realnost. Bolj pomembno je, da je za razumevanje te duhovne realnosti potrebno upoštevati, da spoznanje o kraljestvu vsebuje »skrivnosti« (gr. mysterion) (Mt 13,11).
Zahodni človek izraz »skrivnost« navezuje na »misterij,« se pravi na nekaj, kar vnaprej vzbuja nezaupanje. Povezano je z nečem, kar ni poznano ali je spoznanju nedostopno. Zato je moderna kultura v svojem jedru naravnana na to, da je potrebno vse razkriti in se osvoboditi vseh skrivnosti. V tem smislu je eno od znamenj zatona krščanstva v tem, da je moderni človek izgubil sposobnost dojemanja »skrivnosti.«
V tem kontekstu je zanimiva Kantova ugotovitev, ki na splošno velja za razsvetljenskega misleca. Menil je, da se »skrivnost« nanaša le na območje božjega. Povzemimo njegovo misel: človekova dolžnost je, da prepozna tisto, kar je moralno. V tem ne more biti nobene skrivnosti. Ko pa upoštevamo tisto, kar lahko stori le Bog – kar sami ne moremo storiti oz. presega naše zmožnosti in s tem tudi našo dolžnost – se v tem kaže sveta skrivnost religije (AA VI, 138).
Skrivnost, podobno kot milost, predstavlja za človeka nekaj, kar si ni mogoče polastiti oz. s tem razpolagati. Izmika se njegovemu miselnemu nadzoru in s tem tudi obvladovanju. Če božja resničnost ne bi bila »skrivnostna,« bi človek tudi transcendentno »realnost« uporabil kot sredstvo za dosego svojih ciljev.
Kraljestvo ali basileia označuje področje duha, kjer vladajo zakonitosti božjega mišljenja. To je območje, kjer se je mogoče približati Bogu. Paradoks tega kraljestva je v tem, da ga človek ne more doumeti, če se ne »spreobrne.« Kaj je s tem mišljeno?
Evangelist uporablja glagol metanoeo, kar dobesedno pomeni misliti drugače oz. sprememba mišljenja. Priznati moramo, da je človekovo mišljenje omejeno. Njegovi spoznavni procesi so vezani na prostor in čas. Zato je posameznikovo mišljenje vpeto v interese moči, pogojeno s selektivno izbranimi informacijami in podvrženo družbeni kontroli. Kar vse vodi v instrumentalizacijo mišljenja.
Zato evangelij kraljestva na človeka lahko deluje osvobajajoče. Ko se namreč človek sooči z Jezusovim oznanilom nebeškega kraljestva, naj bi se na miselni ravni začel poglabljati v njegovo skrivnost. To naj bi v njem sprožilo miselni proces, ki mu z drugačne perspektive osvetljuje realnost, v kateri biva, in mu tako omogoča dojeti logiko božjega mišljenja. Na tej osnovi lahko začne človek razmišljati drugače: ko se namreč mišljenje odpre tudi božji misli.
Ko primerjamo »božje« in »človeško« kraljestvo, ugotovimo temeljno razliko. Najprej se to kaže v načinu »vladanja,« kar nakazujeta besedi: archo (biti prvi v rangu moči, vladati) in basileuo (kraljevati). Tako Jezus svoje učence spomni, da tisti, ki dajejo videz, da vladajo, si ljudi povsem podredijo (gr. katakyrieuo) in nasilno vladajo nad njimi (gr. kateksousiazo) (Mr 10,42).
Na drugi strani že Septuaginta uporablja izraz basileuo, da izpostavi, kako Bog »kraljuje.« Če rečemo, da Bog »kraljuje,« se postavi vprašanje, kakšno je to »kraljevanje.« Predvsem to ni sistem obvladovanja in nadzora nad ljudmi. Nasprotno, človeku odpira vrata, da vstopi v območje svobode in duha, kjer nihče ne izvaja pritiskov in groženj in kjer ne velja pravilo močnejšega. V tem smislu tudi »norme« in »zakonitosti« tega kraljestva ne odgovarjajo človeškim predstavam oz. jih ni mogoče določiti na osnovi zgodovinskih izkušenj.
Paradoksno se človek znajde v neki notranji razdvojenosti, kar izražajo tudi Jezusove besede, ko pravi: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).
Kot da imamo opraviti z nasprotjem med »božjim kraljestvom« in vsemi drugimi dejavniki, ki človeku zagotavljajo življenje – od hrane do obleke. Jezusova trditev, zakaj naj bi se ljudje najprej ukvarjali s kraljestvom kot temeljno realnostjo svojega življenja (gr. psyche), sloni na drugačni logiki, kot jo poznajo ljudje. Ne zanika, da sta hrana in oblačila temeljni človekovi dobrini. Njegov argument je v tem, da vrednosti življenja ni mogoče skrčiti le na osnovne dobrine, ko pravi: »Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6,25). Glede na to, kateri realnosti človek daje prednost – kraljestvu ali življenjskim dobrinam – se kaže razlika med Jezusovimi učenci in pogani (Mt 6,32).
V tem smislu se človek v dialogu z Jezusom sooča s skrivnostnim kraljestvom, kar mu ob spremembi mišljenja omogoča, da lahko vstopi v nebeško kraljestvo. S tem se osvobaja zunanjih pritiskov, ki jih nad njim izvaja socialno-ekonomsko okolje.