Skrito v priliki
V evangelijih posebno mesto zavzema prilika (gr. parabole), ki dobesedno pomeni vreči poleg. Kako pomembno vlogo ima za evangeljsko sporočilo, je mogoče razbrati tudi na osnovi števila: pri sinoptikih se ta izraz pojavi oseminštiridesetkrat. Gre za kratko zgodbo ali pripoved, ki uporablja prispodobe iz različnih področij človekovega življenja. Izpostavlja misel, da v priliki obstajate dve »resnici:« eno je mogoče razbrati iz zgodbe same, drugo lahko izluščimo, če jo prenesemo na raven duha, v območje božjega. Ob tem se poslušalec na osnovi svoje izkušnje sooči z božjo resničnostjo in sicer tako, da ta dva svetova med seboj primerja, kar ga na eksistencialni ravni postavi pred izbiro: ali slediti božjemu duhu ali ga zavrniti.
Pri sinoptikih naletimo na izrecno utemeljitev, zakaj se je Jezus posluževal prilik. Prvi argument izhaja iz Izaijeve prerokbe (Iz 6,9-10): Bog napove preroku, da bo njegovo oznanilo pri naletelo na gluha ušesa – ljudje bodo sicer poslušali in gledali, a ne bodo razumeli. Jezus ta stavek povzame in ga poveže s svojim delovanjem: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13).
Običajno prilika pomaga pri dojemanju abstraktne resničnosti. Zato bi pričakovali, da Jezus s prilikami poslušalcem olajša dostop do razumevanja božjega kraljestva, na pa da ga navidez še bolj zaplete. Ključ za rešitev te napetosti je potrebno iskati v dejstvu, da Izaijeve besede, na katere se sklicuje tudi Jezus, opisujejo stanje človekovega duha. Gre za antropološko ugotovitev, ki izpostavlja človekovo trdosrčnost. S tem je mišljeno stanje duhovne otrplosti, ki človeka zapira pred božjo besedo. V tem smislu je prilika kot preizkusni kamen: razkrije, kaj je v človeku. Zato se moramo najprej vprašati: komu so prilike sploh namenjene?
Iz evangelija je razvidno, da Jezus ločuje med poslušalci, ko pravi: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah« (Mr 4,11). Tisti, ki so »zunaj« (gr. exo), so mišljeni kot tisti zunaj hiše (gr. oikos). Takšna prostorska oznaka odraža duhovno diagnozo. Jezus delitve ne vzpostavlja sam, ampak jo zgolj razkriva kot realno stanje, v katerem se posameznik lahko nahaja. Evangelist s tem izpostavi privilegiran položaj učencev: njim Jezus »posebej vse razlaga« (Mr 4,34) in ko so sami z njim v »hiši« (Mt 13,36), jim razkriva skriti pomen prilik.
Na tej osnovi lahko sklepamo, da razumevanje prilik ni odvisno od zunanje religiozne pripadnosti, temveč predpostavlja vero – človekovo odzivanje na milost. Nasprotno pa tisti, ki ostajajo zgolj na ravni formalne religioznosti, ostajajo »zunaj.« Ne razumejo sporočila, ker jih Bog ne vpelje v skrivnost božjega kraljestva.
Ključno vprašanje pri tem je, zakaj so nekateri »zunaj,« drugi pa »znotraj?« Ne gre za božjo samovoljo – ko bi bil kdorkoli lahko izključen -, ampak je razlog potrebno iskati v človekovem odzivu na oznanilo evangelija. Razumevanje prilik ni odvisno od zunanje religiozne pripadnosti, temveč predpostavlja vero – človekovo dialoško odzivanje na milost. Učenci so »znotraj« – v hiši -, ker so vanjo vstopili. Tako so v moči vere sledili Jezusu. Nasprotno pa tisti, ki ostajajo zgolj na ravni formalne religioznosti, sami sebe uvrščajo med tiste »zunaj«: gledajo in ne vidijo, poslušajo in ne slišijo. Bog se namreč nikomur ne vsiljuje, zato se lahko razodene le tistemu, ki ga išče.
Podobno dinamiko srečamo pri ozdravljenju sleporojenega (Jn 9,1–41), kjer gre za znamenje (gr. semeion). Tisti farizeji, ki so zasliševali sleporojenega, so videli in slišali, kaj je Jezus naredil, vendar tega niso razumeli. V tem smislu pri njih ne moremo govoriti o veri, temveč zgolj o kulturni religioznosti, ki se opira na tradicijo. Sklicevali so se na Mojzesa in trdili, da imajo védenje, toda to jih je pripeljalo do napačnih sklepov: Jezusa so obsodili za grešnika in sleporojenega so izobčili zaradi njegovega pričevanja. Trditev, da »Bog grešnikov ne usliši,« so utemeljili na napačni predpostavki (Jezus je grešnik), zato so se ujeli v logično zmoto. Resnico so dojemali kot posest svojih miselnih predstav. Zato niso bili dojemljivi za noben argument – bili so zaprti v svoj dokončno izdelani miselni svet.
Tako kot pri prilikah v sinoptičnih evangelijih, tudi pri znamenjih v Janezovem evangeliju velja: ob soočenju z Jezusom se presoja avtentična religioznost. Kdor ostaja ujetnik lastnih predstav o Bogu, ostane »zunaj« in ne razume; kdor pa je dojemljiv za milost, lahko vstopi v »hišo vere« in postane učenec, kakor sleporojeni, ki je na koncu veroval in molil Jezusa (Jn 9,35–38).
V takšni situaciji, ko so poslušalci na Jezusa gledali z distanco ali celo sovražnostjo, je Jezus priliko kot obliko poučevanja uporabil na povsem nov način. Glavni namen prilike je v tem, da se človek sooči s svojo duhovno usmeritvijo, ki je pogosto zamegljena oz. brezizrazna. V tem smislu sporočilo prilike od poslušalca zahteva aktivno sodelovanje: da sam pride do razumevanja skozi soočenje z zgodbo. Ta proces vodi bodisi v spoznanje lastne omejenosti, s čimer človek postane dojemljiv za milost, bodisi v še večjo zakrknjenost, ko se človek še bolj zapre v svoje lastno prepričanje. Prilika tako ni zgolj metoda, temveč njeno sporočilo človeka sooča na eksistencialni ravni, da se razkrije njegov resnični duhovni ustroj.
Drugi argument, zakaj Jezus govori v prilikah, se navezuje na psalm (Ps 78,2), ki ga citira Jezus: »Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta« (Mt13,35). Če torej prilika razodeva tisto, kar je »skrito« (gr. krypto), potem se postavi vprašanje, kaj je mišljeno v besedni zvezi »od začetka sveta.« Ob tem je potrebno poudariti, da v tem kontekstu ni mišljen začetek kot arche, temveč kot osnovanje oz. polaganje temeljev sveta. Z ustanovitvijo sveta je namreč povezana tudi »skritost,« ki naj bi jo prilika razkrila. Kot da izraz osnovanje sveta (gr. katabole kosmou) vsebuje – rečeno v prispodobi – neke vrste ustanovno listino, ki je ni mogoče razvozlati drugače kot s pomočjo primerjave. V njej se skriva dialektično evangeljsko sporočilo: živeti moramo v svetu, vendar ne smemo biti od sveta (Jn 17,14–16). Spomnimo, da je modernemu človeku bolj kot svet (gr. kosmos) blizu izraz sistem, ki zaznamuje celoto človekovega bivanja. Glavni duhovni izziv za človeka je v tem, kako kljub bivanju v vseobsegajočem sistemu vstopiti v božje kraljestvo, ki je alternativa obstoječemu in postati dojemljiv za božje življenje ali zoe.
Verjetno ne more biti naključje, da je prva prilika v Matejevem evangeliju prilika o sejalcu, ki seje seme. Kako razumeti to prispodobo? Zdi se, da nas Jezus vzpodbuja, naj bomo »dobra zemlja,« ki bo omogočala rast »semenu,« ki simbolizira »besedo o božjem kraljestvu.« Če hočemo natančneje opredeliti ta izraz, lahko rečemo, da gre za »ponudbo« odrešenja, ki človeku prinaša svobodo in mu omogoča individualnost.
Te prilike ne bomo razlagali strogo po strokovnih merilih biblične znanosti – ne bomo se spuščali v zgodovinsko ozadje, jezik ali literarno obliko. Namesto tega bomo poiskali simbole v zgodbi in jih povezali z vsakdanjimi izkušnjami sodobnega človeka. Cilj je, da bi bralec v njih prepoznal svojo lastno duhovno stvarnost. Kot izhodišče takšne interpretacije vzemimo »tla,« kamor je »seme« padlo oz. bilo posajeno. Opravka imamo z neke vrste klasifikacije tal, po kateri ima zemlja različne lastnosti. Kot da bi imeli štiri »tipe tal:« ob poti, kamnita, s trnjem obdana in dobra.
Ko to klasifikacijo prenesemo na raven človekovega duha, lahko govorimo o štirih različnih značajsko-duhovnih poudarkih, ki bistveno zaznamujejo profil določenega človeka. Se pravi, da bi človek na osnovi teh osebnih potez sprejemal oz. zavračal besedo o božjem kraljestvu. Vendar nas to pripelje v slepo ulico. S tem bi nehote priznali, da je človek na osnovi svoje duhovne usmerjenosti vnaprej zaznamovan, kako se bo odločal, kar nasprotuje duhu evangelija. Božje kraljestvo namreč nagovarja vsakega človeka ne glede na njegove danosti in sposobnosti.
Namesto tega je bolj smiselno, da razmišljamo o modelu »ena plus tri.« To pomeni, da ima evangelist v mislih zgolj »ena« tla, in to je »dobra zemlja,« ki pa vključuje vse druge tri: ob poti, kamnita in s trnjem obdana. Kaj je s tem mišljeno?
Prispodobo »tal« oz. »dobre zemlje« moramo prenesti na človeka, na njegov »jaz.« Antična misel je oblikovala koncept duše (gr. psyche; v modernem jeziku to označujem kot sebstvo), ki jo sestavljajo tri različne plasti – razum, strasti in čustva -, vendar tvorijo enost človeka. Tako lahko opravičimo model »ena plus tri:« ena »duša,« trije »deli.« Toda kje v priliki je mogoče prepoznati vzporednice med tipologijo tal in strukturo človekove duše oz. »jaza?«
Ključ za razumevanje prilike najdemo v izrazu »tla ob poti.« S tem je mišljen človek, ki posluša besede o »božjem kraljestvu,« vendar vsebine ne razume. Kar pomeni, da »tla ob poti« ponazarjajo razum v njegovem zaprtem stanju – torej razum, ki še ni bil »zrahljan« z milostjo. Ne gre za to, da človek ne bi bil sposoben »razumeti« božje ponudbe, ker bi bilo njeno sporočilo preveč zapleteno. Grški tekst na tem mestu uporablja izraz syniemi, kar lahko prevedemo kot povezati dejstva in ideje v celoto. Če bi misel strnili, bi lahko rekli: ni sposoben razumeti, ker zavrača milost. V tem smislu ne gre zgolj za človekovo intelektualno dejavnost. Kajti razumevanje evangelija ni zgolj kognitivni proces, ampak eksistencialna celota, ki vključuje tudi milost – mišljeno je dopolnjevanje vere in razuma.
Predstavljajmo si položaj, ko se mora človek soočati z vsemi problemi vsakodnevnega življenja, od ekonomsko-finančnih stisk, bolezenskih težav do osebnih kriz. Takrat je beseda o odrešenju nekaj novega in navdihujočega. Zato je potrebno staro izkušnjo in novo vsebino med seboj povezati in priti do razumevanja celostnosti življenja ter duha božjega kraljestva upoštevati v svojem mišljenju in delovanju. Takšen človek postane »razumen,« ker je sposoben spoznati stvari, ki se nanašajo na »odrešenje.«
Kdor se odpove temu miselnemu procesu, ne najde izhoda iz svoje omejenosti. Kljub temu je to odločitev njegovega »razuma« in spada v območje svobode ter ima negativne učinke na druga dva »dela« človekove osebnosti.
»Kamnita tla« simbolizirajo čustva – evangelij navduši posameznika, a nima notranje globine in trdnega značaja, zato ob preizkušnji odpove. Kdor se zgolj čustveno navduši nad božjim kraljestvom, ne more vztrajati, ker nima »korenin,« se pravi »volje« oz. vztrajnosti, ki sloni na smiselnem razumevanju celote in se porodi iz sinteze celote. Zato čustveno navdušenje ne more vzpostaviti človekovega odnosa do Boga, ampak se njegov religiozni svet prej ali slej sesuje.
»Trnje« simbolizira strasti, ki so usmerjene zgolj v pridobivanje materialnih koristi, zato v človeku zadušijo vsakršno hrepenenje, ki presega lastni užitek. Preostane zgolj boj za materialno ugodje in privilegije. Človekove strasti so po naravi usmerjene predvsem v uživanje in s tem v pridobitno dejavnost, kar postane edini smisel bivanja.
»Dobra zemlja« tako simbolizira človeka, kjer različne plasti človekove duhovne strukture postanejo dojemljive za Boga. Predstavlja človeka, ki je pripravljen med seboj povezati svojo življenjsko izkušnjo in božjo »ponudbo« odrešenja. Tako neprestano obnavlja razmerje do Boga. To mu omogoča, da se tudi kriznih situacijah ter v skrbi za dnevno preživetje ne odpove božjim principom, ki jih povzema ena sama beseda: milost.