Škandal
Ko slišimo besedo »pohujšanje,« navadno pomislimo na Cankarjevo delo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Čeprav gre za satirično dramsko besedilo, se postavlja vprašanje, ali se je Cankar za naslov svojega dela morda navdihoval v evangeliju.
O fenomenu »pohujšanja« pišejo vsi evangelisti. Tako Marko v današnjem odlomku kar štirikrat uporabi glagol »pohujšati,« za kar v grškem tekstu najdemo izraz skandalizo.
Beseda se navezuje na »škandal,« na nekaj, kar vzbuja ogorčenje oz. zgražanje javnosti. Vendar v evangeljskem kontekstu pomeni predvsem »oviro« oz. »zanko.« Navadno to besedo prevajamo kot biti v spotiko. V prenesenem pomenu je mišljena »napaka,« ki sproži negativno vzročno-posledično razmerje.
Evangeljski odlomek ne postreže z nobenim konkretnim primerom, ki bi nam služil kot šolski primer, kako človek koga »pohujša.« Zato tudi ne moremo natančno pojasniti, v kakšnem smislu je posameznikovo ravnanje »past« za so-človeka.
Na osnovi evangeljskega besedila lahko ugotovimo, da »pohujšanje« prizadene tiste, ki »verujejo.« Kar pomeni, da je človek s svojim ravnanjem oz. vedenjem drugemu v spotiko (pohujšanje), kar posledično vpliva na njegovo zaupanje v Boga. Se pravi, da »škandal« ogrozi »vero« – vse tiste razsežnosti človekovega duha, ki omogočajo dialoško razmerje z Bogom.
Ob tem se postavi vprašanje odgovornosti. Razumljivo je, da človekova dejanja presojamo na osnovi pravnih in moralnih norm. Če so dejanja krivična oz. protizakonita in prinašajo s seboj negativne posledice, mora povzročitelj zanje prevzeti odgovornost.
Toda ali nekaj podobnega velja tudi za območje »vere?« V takšnem primeru se zdi, kot da je človek »odgovoren« za svoje ravnanje tudi takrat, ko negativno vpliva na »vero« drugega človeka, in sicer tako, da se drug nad njim »pohujšuje.«
Iz Jezusovih besed lahko razberemo, da obstajata dve obliki »škandala.« Najprej posameznik s svojim ravnanjem »pohujša« so-človeka. V tem primeru Jezus trdi, da bi bilo za takega človeka bolje, »da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje« (Mr 9,42).
Mlinski kamen moramo razumeti v prenesenem pomenu. Poudarja težo posledic, ki si jih posameznik naloži z nepremišljenim ravnanjem. Kot da negativno dejanje, s katerim človek »pohujša« so-človeka tako močno bremeni povzročitelja, da to breme lahko primerjamo mlinskemu kamnu. Kakor kamen za vratom človeka pritiska k tlom, da z dna morja ne more priplavati na površje, nekaj podobnega velja tudi za »pohujšanje,« ki človeka tako močno bremeni, da se tega ne more osvoboditi.
Zdi se, da ima evangelist v mislih nekaj drugega. S to prispodobo hoče poudariti, da »pohujšanje,« ki ga povzroči, za človeka predstavlja še težje breme kot pa je mlinski kamen. Kogar namreč kaznujejo tako, da mu obesijo kamen za vrat in ga vržejo v morje, mu je omogočena hitra smrt. »Škandal« pa človeka obremenjuje in mora z njim živeti.
Zakaj je takšno sklepanje upravičeno oz. smiselno? Vrnimo se k Jezusovi trditvi, ko pravi: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila« (Mr 9,41). Četudi ta človek ni Jezusov učenec, bo za svoje velikodušno ravnanje »nagrajen.« Njegovo dejanje ne bo pozabljeno, ampak bo imelo zanj pozitivne posledice.
Nekaj podobnega velja tudi za tistega, ki je s svojim mišljenjem in ravnanjem v spotiko tistim, ki »verujejo.« Takšna drža bo imela zanj negativne posledice, in sicer v tem smislu, da ga bo »bremenila.« Zato je tako pomembna zavest odgovornosti.
Na drugi strani Jezus govori tudi o možnosti, da človeka »pohujšujejo« njegovi telesni deli: roka, noga in oko. Takšna trditev zveni nenavadno. Ali je smiselno reči, da posameznik »pohujša« samega sebe? Npr. zaradi nemoralnega vedenja se nad njim lahko zgražajo drugi, toda samega sebe ne more »pohujšati.«
Vprašajmo se, kako razumeti smisel Jezusovih nasvetov naj si človek odseka roko, ki ga pohujšuje, ker je zanj bolje, da pride »pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« In ko ga zapeljuje noga, naj jo tudi odseka, kajti bolje je zanj, da pride »hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.« Nazadnje naj si iztakne oko, ki ga pohujšuje, kajti bolje je zanj, da pride »z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino« (Mr 9,43-47).
Nastane vtis, kot da roka, noga in oko človeka vodijo bodisi v pogubo bodisi v življenje. V naštetih telesnih delih lahko prepoznamo prispodobo človekovega ravnanja, smer njegovega gibanja ter želje in hotenja. Vse aktivnosti ga v veri »utrjujejo« ali pa zaradi njih od vere lahko tudi »odpade.«
Priznati moramo, da so telesni organi le instrument, zato ne morejo biti »odgovorni« za človekova dejanja. Izvršujejo le to, kar se rodi v človekovem duhu. Kot beremo na drugem mestu: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22).
Če torej roka ali noga ali oko povzroča problem, potem je potrebno odpraviti vzrok, ki je v srcu, ne pa posledico, ki se manifestira prek roke ali noge.
Zato je smisel in pomen treh telesnih udov potrebno iskati zunaj človeka. Ena od možnih interpretacij je, da roka, noga in oko predstavljajo človekovo socialno in duhovno okolje. S tem so lahko mišljeni prijatelji, družina, verska skupnost, poslovni partnerji ali pa delovni kolektiv. Gre torej za okolje, v katerem človek živi in se giblje, kjer je ustvarjalen in oblikuje svoj miselni svet.
Kakšen vpliv ima socialno in duhovno okolje na človeka? Izhajamo iz prepričanja, da ima to okolje nenadomestljivo vlogo za vsakega posameznika, za izpolnitev njegovih življenjskih ciljev. V nekem smislu brez tega »okolja« svojega življenja ne more v polnosti izpolniti.
Kljub temu je iz Jezusovih besede mogoče razbrati resno opozorilo. Če takšno »okolje« postaja »škandal,« naj se »loči« od njega, ker bo zanj postala »past.«
S kakšnim argumentom skuša Jezus prepričati svoje poslušalce, da sprejmejo radikalno odločitev. To stori tako, da opozori na posledice, ki človeka lahko doletijo, ko vztraja v takšni skupnosti. Prišel bo namreč v »peklensko dolino« (Mr 9, 43.45.47). Za to besedno zvezo se skriva »Gehena,« ki označuje dolino južno od Jeruzalema. To je bila lokacija, ki so jo uporabljali za odlagališče in sežiganje odpadkov.
Na simbolni ravni v »Geheni« prepoznamo smetišče oz. odpad, kjer lahko pristane človek, ki mu socialno in duhovno okolje tako močno škoduje, da začne propadati. Zato Jezus na drugem mestu opozarja, koga se mora človek bati: tistega, ki more pogubiti dušo in telo v Geheni (Mt 10,28).
Jezusovo nenavadno navodilo glede roke, noge in očesa lahko strnemo v en sam stavek: če okolje, kjer živiš, postane »Gehena,« se pravi, če so ti »prijatelji« v spotiko, če ogrožajo tvojo »vero,« če te odvračajo od »dobrega,« potem se loči od njih.