Sedemkrat poročena
Med Jezusovimi sogovorniki izstopa tudi skupina, imenovana »saduceji.« Etimološko naj bi izvirali iz imena duhovnika Cadoka, ki je bil v službi templja (1 Kr 1,32). Tudi prerok Ezekiel označuje duhovnike, ki so skrbeli za tempelj, kot »Cadókovi sinovi« (Ezk 40,46). Prav tako jih omenja zgodovinar Jožef Flavij, ki jih je opredelil kot »red« (lat. ordo). Njihov skupni imenovalec so bili svetovnonazorski pogledi, npr. da človek sam izbira med dobrim in zlim in da je Bog pri tem izvzet: za vse, kar se zgodi, je odgovoren zgolj človek (Judovska vojna II, 164-165).
Iz evangelija je mogoče razbrati, da je bil do saducejev kritičen že Janez Krstnik. Ko so prihajali k njegovemu krstu, jih je (skupaj s farizeji) označil za »gadjo zalego« (Mt 3,7). Pri tem evangelist uporabi izraz gennema in dobesedno pomeni kar je rojeno oz. ustvarjanje. Podobni so bili zarodu strupenih kač, kar v prenesenem pomenu označuje varljive oz. nezveste ljudi.
Tudi Jezus opozarja svoje učence, naj se varujejo »saducejskega kvasa,« s čimer je mišljen njihov »nauk« (Mt 16,11-12). Ko so razpravljali z Jezusom, njihovi nameni niso bili iskreni, ampak so se nanj obračali, da bi ga »preizkušali« (Mt 16,1). Vendar je Jezus »saduceje prisilil k molku« (Mt 22,34), kar pomeni, da jim je v debatah zmanjkalo argumentov .
V današnjem evangeliju jih Luka označi kot tiste, »ki so trdili, da ni vstajenja« (Lk 20,27). V tem kontekstu so prišli k Jezusu in mu predstavili usodo žene, ki je bila sedemkrat poročena. Od Jezusa so hotel izvedeti, kaj se bo z njo zgodilo ob vstajenju? Čigava bo, »kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« (Lk 20,33).
To zgodbo je potrebno interpretirati iz različnih zornih kotov. Najprej moramo upoštevati pravni vidik. Saduceji so se sklicevali na določilo Mojzesove postave (5 Mz 25,5-10) in ga prilagodili svojim namenom. Gre za tako imenovano svaško ali leviratsko pravo, ki predvideva, da brat pokojnega moža vzame za svojo ženo njegovo vdovo. Takšno pravno določilo je bilo značilno za patriarhalne družbe, povezano z dednimi pravicami, in v najboljšem primeru naj bi bila tako zagotovljena pravna zaščita za vdovo. V ospredju je bila tako njena socialna in ekonomska varnost.
Ta vidik izpostavi že Mojzesovo določilo, vendar upošteva možnost, da brat pokojnega ne bo pristal na poroko. V takšnem primeru »naj njegova svakinja stopi k njemu pred očmi starešin, mu sezuje sandalo in mu pljune v obraz. Potem naj spregovori in reče: ›Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu‹« (5 Mz 25,9).
V primeru, ki ga Jezusu predstavijo saduceji, pa je bila žena prisiljena sprejeti novega partnerja: kot da ne bi pripadala samemu sebi, ampak jo prikažejo kot lastnino nekoga drugega. Kot argument navajajo religiozno normo, ki ženo zavezuje, kar jo še dodatno pripelje v brezizhoden položaj.
V našem primeru je v ospredju vprašanje: komu bo »pripadala« žena po vstajenju? Ker so saduceji svoje teološke poglede utemeljevali na Peteroknjižju, so menili, da v teh besedilih ni podlage za vero v vstajenje. Jezus je v svojem odgovoru dokazal ravno nasprotno in navedel pripoved o gorečem grmu (2 Mz 3,1-6) ter dodal, da Bog »ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo« [gr. Theos de ouk estin nekron alla zonton pantes gar auto zosin] (Lk 20,38).
Jezusov odgovor postavi »vstajenje« v povsem nov miselni okvir. Človeka namreč sooča z vprašanjem, za koga naj bi živel. Razume se, da ne biva za Boga, ampak živi za samega sebe. Toda za sebe lahko biva, če je dojemljiv za božje življenje. To protislovje, ki zaznamuje človekovo eksistenco, je mogoče pojasniti na primeru žene, ki je imela sedem mož.
Če v njej prepoznamo biblično metaforo, najdemo vzporednice tudi na drugih mestih. Tako Tobijeva knjiga poroča o Raguelovi hčeri Sari, ki je imela sedem mož, a so bili vsi umorjeni (Tob 3,7-9). Druga knjiga Makabejcev pa opisuje usodo matere, ki je izgubila sedem sinov (2 Mkb 7,1-14). Ali pomislimo na pogovor med Jezusom in Samarijanko, ki je imela pet mož in tisti, s katerim je bila, ni bil njen (Jn 4,18).
V tem smislu se v ozadju vprašanja glede »vstajenja,« za katerega se zdi, da je v središču današnjega evangeljskega sporočila, skriva eksistencialno vprašanje. Nasproti si namreč stojita dva različna koncepta verovanja, ki določata vsebino človekovega bivanja in posredno tudi smisel življenja.
Na eni strani je »zemeljski« koncept: ljudje se poročajo in umirajo, pri čemer je glavni cilj »ustvariti potomstvo« (gr. exanastese sperma) (Lk 20,28). V tej besedni zvezi glagol exanistemi pomeni vstati oz. dvigniti se, pri čemer je mišljeno »seme,« iz katerega se vedno znova rojeva in obnavlja življenje. V tem kontekstu se človekovo »vstajenje« kaže tako, da se ohranja oz. nadaljuje njegovo »ime.« Mišljen je spomin na njegovo osebnost, skratka na vse, kar je ustvaril. »Vstajenje« se odvija znotraj bivanjske realnosti, ki temelji na principu rojevanja in umiranja. V takšnem konceptu ne gre le za podrejenost žensk, ampak tudi moških, ker celoten sistem temelji na »potomstvu,« kot da je bistvo človeka v njegovem »rodovniku.«
Na drugi strani je »božji« koncept: ljudje postanejo »božji sinovi« (gr. huioi Theou), »sinovi vstajenja« (gr. anastaseos huioi), zato so »enaki angelom« (gr. isaggelos), se pravi, da se lastnosti njihovega »vstajenjskega« bivanja ujemajo z značilnostmi bivanja angelov (Lk 20,36).
Saduceji, ki veljajo kot »zanikovalci« vstajenja, postavijo svoj koncept »vstajenja,« katerega merilo je »obuditi zarod« ali exanistemi. S tem izpostavijo misel, da se življenje rodi in ohranja na osnovi človekovega »semena.« Cilj je človekovo fizično preživetje. Njegov smisel je v tem, da ustvari rodovnik, ohrani družinsko ime in zagotavlja dediščino. Smisel bivanja je postavljen v imanentni okvir, ki ga določajo delo, družina, ustvarjalnost, etika medsebojnih odnosov, skratka vse tiste dimenzija, ki zaznamujejo vsakodnevni življenjski ritem.
Ko je človek, ki ga simbolizira »sedemkrat poročena žena,« povsem usmerjen na vsakodnevni boj za preživetje, se v določenem trenutku znajde v eksistencialni krizi: kajti fizični obstoj mu še ne zagotavlja božjega življenja. Takrat si mora odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, kar je »ustvaril,« in kar bo preživelo njegovo smrt oz. mu bo omogočilo, da njegovo »ime« ostane zapisano in ohranjeno? Ugotovil bo, da ne gre za njegova »dejanja,« ampak za njega samega. Kar pomeni, da mora »vstati« njegova eksistenca: on sam.
Božji koncept vstajenja kot anastasis pogled usmerja v povsem nova obzorja. Poudarja, da se človek lahko osvobodi zemeljskih danosti, ki ga držijo ujetega v brezizhodnem krogu rojevanja in umiranja, ter pri tem izpostavlja transformacijo posameznikovega bivanja. Kajti človek se mora roditi »iz vode in Duha,« če hoče videti božje kraljestvo (Jn 3,3.5).
Človek preseže svojo »rodovno« determiniranost tako, da sprejme »Besedo« (gr. logos). Kajti Beseda podeli tistim, ki jo sprejmejo »moč, da postanejo božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Jn 1,12-13).