Razodetje milosti
V zahodni kulturi numerologijo, ki se ukvarja s pomenom posameznih števil, povezujemo s pitagorejci, ki v »številu« niso prepoznali le matematične funkcije, ampak počelo vsega, kar biva. Takšen koncept razumevanja realnosti ima svoj izvor v filozofski šoli, ki jo je ustanovil Pitagora (570 pr. Kr. – 495 pr. Kr.), starogrški mislec, ki spada v skupino tako imenovanih predsokratikov.
Tako Aristotel v svojem delu »Metafizika«, kjer razglablja o počelih in vzrokih, ugotavlja, da so se pitagorejci »posvetili matematiki… [in] si zamišljali da so počela te znanosti počela vseh bivajočih stvari. Ker pa so izmed matematičnih počel števila po naravi prvine, se jim je zdelo, da je v njih treba pozorno spregledovati mnoge podrobnosti z bivajočimi stvarmi in s postajanjem… kajti takšna določena lastnost števil je pravičnost, določena druga lastnost pa duša in um, drugačna pa ugoden čas« (985b24-30).
Ne želimo podrobno analizirati pitagorejsko misel niti se poglabljati v numerologijo oziroma razpravljati o njenih različnih vidikih. Vendar ne moremo mimo dejstva, da imamo tudi v bibličnih besedilih opravka z različnimi števili, ki navadno v sebi skrivajo določeno sporočilo, zato jih je potrebno interpretirati.
Npr. število »štirideset« v evangelijih označuje tako čas, ki ga je Jezus prebil v puščavi, ko ga je skušal satan, kot tudi čas prikazovanja po vstajenju do dneva vnebohoda (Lk 4,1; Apd 1,3). Ali vzemimo število »šeststo šestinšestdeset,« ki ga najdemo v knjigi Razodetja in nudi široko paleto interpretacij in velja kot ključ različnim teorijam, ki skušajo na simbolni ravni razvozlati pomen znamenj, ki jih je mogoče videti v aktualnih družbenih, ekonomskih, kulturnih in verskih dogodkih (Raz 13,18).
V današnjem odlomku iz Janezovega evangelija naletimo na število »sto triinpetdeset.« Nanaša se na poročilo ulova rib v Tiberijskem jezeru, ko je Simon Peter »na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala« (Jn 21,11).
Odločilnega pomena v tem kontekstu je trditev, da se je Jezus ob Tiberijskem jezeru »razodel« (Jn 21,1), pri čemer evangelist uporablja izraz phaneroo, kar dobesedno pomeni razsvetliti oz. narediti vidno. Postavi se vprašanje, kaj je postalo »vidno,« kar je bilo pred tem »skrito?«
Na splošno rečeno, Jezusovo »razodetje« je razkrilo pomen »ribolova,« na katerega se je odpravilo »sedem« učencev in se je v njihove mreže ulovilo »sto triinpetdeset« rib.
Najprej moramo upoštevati, da gre za dogodek po Jezusovem vstajenju, ko je Peter, nekdanji galilejski ribič, skozi proces Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postal »ribič ljudi« (Lk 5,10). Njegova duhovna transformacija (zatajil je svojega učitelja in priznal izdajstvo) po-vstajenskemu »ribolovu« daje povsem drugačen pomen, kot ga opisuje Luka, ko so učenci na Jezusovo besedo ujeli takšno količino rib, da sta se od njihove teže začela potapljati dva čolna (Lk 5,4-9).
Dogodek je potrebno razumeti kot metaforo: v »številu« ulovljenih rib se razkriva »milost,« namenjena vsem, katerim se »razodeva« vstali Jezus in človekov pogled želi usmeriti v Boga.
V ribiški »mreži« lahko prepoznamo božjo besedo. Njena funkcija ni v tem, da bi človeka »ujela,« ampak ga »osvobodila« iluzij o družbenem in znanstvenem napredku, ki naj bi mu prinesla osebno izpolnitev. V tem smislu je »svet,« v katerem biva posameznik, podoben morju, kjer ga ogrožajo »valovi zla.« To je svet, kjer »velike« ribe jedo »majhne« ribe. Ob srečanju z vstalim Jezusom se človeku ponuja »milost,« da lahko prepozna Boga: ne kot tistega, ki ga ogroža v njegovi svobodi, ampak kot tistega, ki mu svobodo šele omogoči.
Iz tega sledi, da je »ribolov,« na katerega so se odpravili učenci, in »število« rib, ki so jih ujeli v »mrežo,« potrebno interpretirati v kontekstu »razodetja,« ki je pogoj za srečanje z »milostjo,« ki jo simbolizira prav število »sto triinpetdeset.« Kako lahko to trditev utemeljimo?
Kakšen je pomen števila »sto triinpetdeset,« se je vpraševal tudi Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija [Tract. in Ioh. 122, 8-9], čigar misli bomo na tem mestu na kratko predstavili. V njegovi interpretaciji najdemo dva možna odgovora, na kakšni matematični osnovi je mogoče priti do tega števila. V obeh primerih je mogoče razbrati kombinacijo različnih števil, ki nato pripelje do želenega cilja.
Če želimo razumeti Avguštinovo metodo kombinacije različnih števil, moramo biti najprej pozorni na stavek, ki služi kot podlaga njegovi metodi in ga najdemo v prologu Janezovega evangelija: »Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17).
Zakaj je ta stavek pomemben? Zdi se, da gre za dva povsem različna principa. Besedo »postava« bi lahko prevedli kot »črka zakona«; to je princip stare zaveze, ki najde svojo izpolnitev v desetih zapovedih. Gre za zakone, ki jih mora človek brezpogojno izpolnjevati, kar ustvarja hierarhično strukturo, kjer se posameznik podredi »postavi«. Po drugi strani sta »milost in resnica« dojemljivi le na osnovi »duha,« ki človeku edini omogoča svobodo. Tako imamo opraviti z nasprotjem med »črko« in »duhom«: črka ubija, duh pa oživlja (2 Kor 3,6).
Tako najdemo pot do Avguštinove razlage števila »sto triinpetdeset.« V prvi metodi najprej trdi, da število »deset« predstavlja »postavo« in se nanaša na deset zapovedi. Nato nadaljuje, da število »sedem« predstavlja Svetega Duha, ki se navezuje na sedem božjih duhov, o katerih govori že prerok Izaija [duh Gospodov, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega] (Iz 11,2). Na ta način poveže med seboj »črko« (deset) in »duha« (sedem) ter dobi število »sedemnajst«. Nato pa v tretjem koraku vsa števila, od ena do sedemnajst, med seboj sešteje in rezultat je »sto triinpetdeset.«
Po drugi metodi Avguštin to število sestavi iz kombinacije »petdeset« in »tri«. In sicer tako, da pomnoži »trikrat petdeset« in doda »tri,« se pravi število, ki predstavlja Sveto Trojico. Odprto ostaja vprašanje, na kakšen način je dobil število »petdeset?« Do tega pride tako, da pomnoži »sedem« krat »sedem« in prišteje »ena«. Pri tej konstrukciji sprva ni jasno, kako je mogoče opravičiti takšen proces seštevanja in številu »devetinštirideset« dodati še »ena«. Razlog je v tem, da število »ena« nakazuje na nekaj drugega: »eden« je namreč tisti, ki ga število »sedem« predstavlja zaradi »sedmerih« darov [Duha].
Zdi se, da pitagorejcem v svoji refleksiji sledi tudi Avguštin, ki prav tako meni, da konceptu ustreza število, oz. da število odraža misel, npr. popolnosti ni brez milosti. V tem smislu število »sto triinpetdeset« lahko predstavlja vse tiste, ki so deležni milosti Svetega Duha.
»Milost« je prišla po Jezusu, v njegovem načinu življenja je postala »konkretna« in tako tudi dostopna človekovi bivanjski izkušnji. Kdor se sreča z Jezusom – v »besedi« oz. z »duhom« evangelija -, se sreča z Bogom, ki človeku ponuja polnost bivanja. Zato »milost« ni nekaj »stvarnega« ali celo »magičnega,« ampak samopodaritev Boga, kot je to formuliral Karl Rahner (Pogovor 1982, 154).
Bog ali »milost« presega človekove pravne, moralne in religiozne predstave o tem, kdo se lahko »zveliča.« Milost, ki se »dotakne« posameznika, ko se sreča z Jezusom, je brezpogojna. Ni ji mogoče postaviti »meje« ali ji celo določiti »identiteto.« Zato ni kompatibilna s človekovimi ideološkimi percepcijami, na osnovi katerih se »presoja,« kdo izpolnjuje »kriterije,« ki odpirajo vrata k Bogu.
Bistvo božje »milosti« je v tem, da se je ne posameznik ne institucija ne moreta prilastiti ali jo ugrabiti oz. instrumentalizirati ter si tako podrediti človeka.
Jezusovo razodetje ob Tiberijskem jezeru poudarja temeljno razsežnost njegove eksistence: človeštvu je prinesel Boga ali »milost« in s tem upanje, ki je za vse. Kdor se sreča z vstalim Jezusom, »je prevzet od gotovosti, da umorjeni ni ostal mrtev, ampak živi in da bo tisti, ki se ravna po njem in hodi za njim, tudi živel. Tako je novo, večno življenje enega izziv in resnično upanje za vse! To je velikonočno sporočilo in velikonočna vera!« (Hans Küng, Jesus 2012, 252-253).