Privilegiran položaj
Prispodoba »svatbe« (gr. gamos) se v evangeliju pojavi v različnih kontekstih. Spomnimo na »povabljene,« ki je niso bili vredni, in na pomen »obleke,« ki je bila pogoj za udeležbo (Mt 22,1-14). Ali pomislimo na priliko o budnem služabniku, ki čaka, kdaj se bo njegov gospodar vrnil iz svatbe (Lk 12,35-40). Ali pa znamenita svatba v galilejski Kani, kjer je Jezus naredil »prvo od znamenj« (Jn 2,1-11). Skupno vsem besedilom je, da lahko v njih prepoznamo značilnosti božjega kraljestva.
Tako imamo tudi v današnjem odlomku, ki ga najdemo le pri Luku, opravka s tematiko »svatbe,« pri čemer moramo upoštevati kontekst. Izhodišče evangeljske pripovedi je informacija, da je Jezus prišel v hišo nekega farizeja na obed. Vendar je globlji pomen tega prihoda mogoče razbrati, če izraz »obed« prevedemo dobesedno: Jezus je vstopil v hišo, da bi jedel kruh [gr. phagein arton] (Lk 14,1). Ker so bili v hiši tudi drugi povabljeni gostje, ni mogel spregledati, kako so le-ti izbirali prve sedeže oz. mesta (gr. protoklisia). Tisti, ki so jih zasedli, so bili privilegirani gostje, zato so imeli prednost pri postrežbi. Če bi hoteli najti primerjavo s sodobnim družabnim življenjem, bi jih lahko imenovali tudi VIP sedeži.
Jezusova reakcija na obnašanje gostov je prilika (gr. parabole). Govori o tem, kako naj človek, ki je povabljen na »svatbo,« ne seda na prvo, ampak na »zadnje mesto« [gr. eschaton topon] (Lk 14,10). Argument za takšno obnašanje izhaja iz hierarhične družbe: med povabljenimi je lahko kdo, ki je imenitnejši (gr. entimos), zato mu pripada prvi sedež oz. mesto (Lk 14,8).
Vtis imamo, da Jezus s tem reagira na obnašanje gostov, ki si prizadevajo sesti na privilegirane položaje. Njegovo priliko lahko razumemo kot neke vrste navodilo za lepo vedenje, ki je podkrepljena z etičnim podukom: »kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Prilika bi v tem primeru imela moralno sporočilo: človek naj v sebi oblikuje vrlino »ponižnosti,« se pravi posebno značajsko potezo, ki se kaže v tem, da je zadržan in se ne obnaša prevzetno. Glavni argument je občutek sramu oz. sramote, za kar v tekstu stoji izraz aischyne in opisuje »počutje« povabljenega gosta, ko mora pred vsemi navzočimi izprazniti svoj »prvi sedež« in se presesti na »zadnje mesto« (Lk 14,9). V tem smislu občutek sramu ali aischyne deluje kot človekova motivacija, da ravna v skladu s pravili lepega obnašanja in moralnimi pričakovanji.
Takšno razmišljanje nas privede v notranje protislovje. Prva »mesta« še vedno ostanejo – vprašanje je le, kdo jih zasede in na kakšen način pride do njih: s pomočjo »ponižnosti« ali s pomočjo »prevzetnosti.« Gledano iz tega zornega kota, glavni cilj te prilike ne more biti moralni nauk oz. nasvet, naj se človek ne obnaša »ošabno.« V primeru, da bi svojo »ponižnost« dosledno upošteval, bi takšen človek verjetno zavrnil »prvi sedež,« ker to ne bi bilo v skladu z njegovo etično usmeritvijo oz. značajsko držo. Četudi na načelni ravni privilegije zavrne, jih nato v praksi sprejme.
Gornja prilika se nanaša na območje božjega kraljestva, se pravi na raven duha, ki zaznamuje razmerje med Bogom in človekom. Tudi Bog je povabil človeka na »gostijo,« pri čemer je v božjem kraljestvu vsem povabljenim dodeljeno »privilegirano« mesto. Edini pogoj, ki ga je potrebno izpolnjevati, je drža »ponižnosti,« vendar ne v značajsko-moralnem, ampak v metafizičnem smislu. Odgovor na vprašanje, kdo lahko sedi na prvem sedežu za pogrnjeno mizo, je odvisen od tega, kako človek ocenjuje samega sebe v razmerju do Boga.
Kaj človeka oddalji od Boga, da pride do medsebojne ločitve? Iz navedenih citatov je mogoče sklepati, da je to človekov »napuh« oz. »ošabnost.« V čem se to kaže?
Za osvetlitev gornje prilike navedimo tri trditve, ki jih najdemo v bibličnih tekstih. Najprej v Sirahovi knjigi beremo: »Za naduteževo rano ni zdravila, v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije« (Sir 3,28). Nato spomnimo na Marijino hvalnico, kjer je izrečena misel, da je Bog razkropil tiste, »ki so ošabni v mislih svojega srca« (Lk 1,51). Prav tako pomenljiv je stavek iz Jakobovega pisma, ki pravi: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6).
Za vse tri avtorje je značilno, da za opis nadutega oz. ošabnega oz. prevzetnega človeka uporabljajo isti grški izraz, namreč hyperephanos. Gre za sestavljenko iz hyper in phaino ter dobesedno pomeni prekositi v sijaju, se pravi izstopati nad drugimi oz. biti opazen. Paradoksno takšna drža ni mišljena le v razmerju do drugega človeka, ampak predvsem v odnosu do Boga.
Po drugi strani lahko ugotovimo različne učinke, ki se porajajo iz nadutosti. Sirahova misel izpostavi problem hudobije, ki se »porodi« iz nadutosti. V tekstu stoji beseda poneria, kar prevajamo kot zloba oz. zlonamernost in vključuje tudi vidik razvrata.
Za Marijin izrek je značilno, da opozori na »misli srca« (gr. dianoia kardias). To pomeni, da videz posameznikove večvrednosti ne izvira le iz njegovega mišljenja, ampak iz njegove celote – kar ga zaznamuje kot osebnost. Zato se posledice ošabne miselnosti kažejo v tem, da se človekove osebnostne poteze razpršijo (gr. diaskorpizoa). Za globlje razumevanje te trditve spomnimo na Jezusove besede, ko pravi: »kdor z menoj ne zbira, raztresa« (Mt 12,30).
Končno pa Jakob ugotovi, da prevzeten človek ni dojemljiv za milost (gr. charis): ko zaradi svoje nadutosti zavrne milost, zavrne Boga samega. Zato mora v sebi oblikovati držo »ponižnosti« in tako vzpostavi pogoje, da se vzpostavi razmerja med Boga in človekom, ki temelji na milosti.
Ko človek pride na cilj svojega življenja – ko se sreča z Bogom – lahko ugotovi, da ga je njegova nadutost iz prvega sedeža ali protoklisia vrgla na zadnje mesto ali eschatos topos.
Na svojevrsten način je to eksistencialno dimenzijo interpretiral Avguštin v komentarju k Janezovem evangeliju, kjer se navezuje na Jezusove besede: »kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Jn 6,37). V tem kontekstu najdemo tudi odgovor na vprašanje, odkod izvira napuh oz. hyperephania, ki se za človeka izkaže kot nekaj samouničujočega.
Poskušajmo rekonstruirati Avguštinovo misel, kjer razmišlja, kako Jezus nima namena, da bi zavrgel (gr. ekballo) tistega, ki se vrne k njemu [Tract. in Ioh. 25,15].
Ko se človek hoče »vrniti« k Bogu, se je od njega najprej »ločil.« Tako Avguštin zapiše, da se je človekova »duša« (lat. anima) oddaljila od Boga in kot razlog za to navede, da je »bila ponosna« (lat. superba erat). To ugotovitev navezuje na misel iz Sirahove knjige, kjer beremo: »Človekov napuh se začne s tem, da odpade od Gospoda« [gr. arche hyperephanias anthropou aphistasthai apo kyriou] (Sir 10,12).
Avguštinovo razmišljanje lahko prevedemo v sodoben jezik v tem smislu, da človek neprestano v sebi nosi težnjo poveličati samega sebe in si tako prisvojiti božje lastnosti. Njegov napuh se namreč kaže v tem, da hoče biti kakor »bog.«
Vendar je za razumevanje Avguštinove misli potrebno upoštevati razliko med »zunanjostjo« in »notranjostjo,« ki jo je prav on vpeljal v zahodno mišljenje. Kajti le v človekovi »notranjosti« (lat. in interiore homine) je mogoče odkriti resnico. Ko je človek usmerjen »navzven,« navadno občuduje samega sebe, ko svoj pogled usmeri v »notranjost,« – ko »pogleda« vase – se tako vrača tudi k Bogu.
Kdor hoče v božjem kraljestvu sedeti za mizo kot privilegiran gost, mora »pred vrati« pustiti svoj napuh. Ali če parafraziramo Avguštinovo zaključno misel: napuh ne dovoli človeku, da se vrne v svojo »notranjost,« zato ostane »zunaj.« V svojo notranjost – k samemu sebi in s tem tudi k Bogu – se človek lahko vrne s pomočjo ponižnosti.