Pričevalec
Vsak čas ima svoje »pričevalce.« To so osebnosti, ki so priče dogodkov svojega časa, zato jih lahko označimo za »pričevalce časa.«
Obstaja še drug vidik: govorimo tudi o »pričevalcih,« ki s svojim načinom življenja »pričajo« za nekoga ali za določeno stvar in pozornost ljudi usmerjajo na to, kar zanje še ni »vidno« oz. »prepoznano.« Imenujemo jih priče, ker svoje »pričevanje« potrjujejo s svojim življenjem, se pravi z vsem, kar jih zaznamuje kot »osebnost.« Med takšne »pričevalce« spada Janez Krstnik.
V prvem poglavju Janezovega evangelija beremo: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči« (Jn 1,6-8).
Iz evangelistovih zapisov lahko razberemo, da je bil Janez Krstnik subverzivna osebnost. Njegov življenjski stil se ni prilagajal okolici. Nasprotno, svojim sodobnikom je bil v izziv, celo v spotiko. Sam sebe imenuje »glas vpijočega v puščavi.« V današnjem besedilu ga prepoznamo kot »pričevalca« – bistvo svojega življenja namreč povezuje z nekom drugim: prišel je zaradi pričevanja.
Pri tem je zanimivo, da evangeljsko besedilo (Jn 1,6-8.19-28) ne omenja, o kom je Janez pričeval, ampak izvemo le, da gre za »luč.« Toda iz širšega konteksta lahko razberemo, da ima Janez v mislih Jezusa iz Nazareta.
Vendar ne smemo prezreti dogodka, ki kaže, da Janez ni bil povsem prepričan glede svojega »pričevanja,« saj je svoja učenca poslal k Jezusu, naj ga vprašata: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« (Lk 7,19). Ne more se namreč znebiti sence dvoma, kljub trdnosti njegovega značaja. Sebe razume kot tistega, ki pripravlja »pot Gospodu,« a hkrati opozori na njegovo navzočnost: »med vami pa stoji on, ki ga ne poznate« (Jn 1,26).
V omenjenem evangeljskem odlomku »luč« ni v središču. Janezov evangelij jo v uvodu sicer natančno določi, vendar pa je v tem primeru v ospredju Janez, ki zanjo pričuje. Za kakšno »pričevanje« gre?
V grškem besedilu najdemo izraz »martyria,« ki ga prevedemo kot »izjava« oz. »pričevanje« in se uporablja na pravnem področju.
V bibličnih tekstih se srečamo s tem izrazom v različnih pomenskih sklopih, npr. ko beremo, da v sodnem procesu proti Jezusu nastopajo »krive priče« ali ko beremo navodilo, kako naj Jezusovi učenci ravnajo, ko jih nek kraj ne sprejme: s svojih nog naj stresejo prah, »njim v pričevanje« (Mr 6,11) – kar lahko razumemo kot neke vrste obremenilni dokaz, ki bo imel svojo težo ob zadnji »sodbi.«
Svojevrsten koncept »pričevanja« najdemo v Janezovem evangeliju, kjer Jezus poudarja, da ima večje »pričevanje,« kot je Janezovo, ko trdi: »dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče« (Jn 5,36).
S tem, ko je Janez krščeval, je pričeval o »luči.« Na kakšen način? Tako, da je »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Mr 1,4). Iz Janezovega oznanila je mogoče razbrati vabilo človeku, naj spremeni svoje mišljenje, naj vzpostavi nov pogled na stvarnost, kar posledično vodi h »krstu z vodo« in predstavlja neke vrste »očiščevanje« človekove temè, s čimer se vzpostavlja območje »svetlobe.«
Tudi tu ne gre brez paradoksa: čeprav Janez zase trdi, da ni »luč,« Jezus o njem pravi, da je »svetilka, ki gori in sveti« (Jn 5,35). Zakaj je potrebno poudariti to razliko? Na prvi pogled obe osvetljujeta, vendar je »svetilko« (gr. lychnos) potrebno prižgati, »luč« (gr. phos) pa sveti sama iz sebe. Zato je bil Janez le »svetilka,« se pravi »človek, ki ga je poslal Bog:« on je v njem »prižgal« svetilko. Ko je »pričal« za luč, je sam »izžareval svetlobo:« zapustil je območje »temè.«
Vsak človek, ki se »pripravlja« na sprejem Boga, v nekem smislu »pričuje« o luči – ne da bi to luč poznal. O luči namreč pričuje s tem, da spremeni svoj pogled na stvarnost, ki ga obdaja, da zapusti svet »temè« in pripravi prostor, ki ga bo zavzela »luč,« čeprav le-te ne pozna.
V tem smislu Janez opozarja svoje sogovornike, da je med njimi že »navzoč« Odrešenik, o katerem pričuje, vendar ga ne poznajo. Tako pričuje za »realnost Boga.« Kar pomeni, da božja eksistenca oz. navzočnost ni odvisna od človekovega spoznanja – Bog obstaja ne glede na to, ali ga ljudje poznajo ali ne vedo zanj ali ga sprejemajo ali zavračajo ali vanj verujejo ali se razglašajo za agnostike. V tem smislu Bog ne »prihaja« na svet, ker je na svetu že navzoč.
Vendar pa nas Janez Krstnik spominja na to, da je potrebno neprestano »pričevati« – bolj ko človek vstopa v območje »svetlobe,« bolj pričuje o »luči,« ki je Bog sam.