Presežno življenje
Na »življenje« lahko gledamo iz različnih zornih kotov. Medicina ga definira s pomočjo biofizikalnih kategorij. Tako je mogoče na osnovi električnih impulzov srca grafično prikazati bitje srca in s tem odkriti potencialne težave na najpomembnejšem človekovem organu. Še bolj pomembni so biokemijski testi krvi, ki lahko pokažejo človekovo fizično stanje. Obema je skupno, da je takšna oblika »življenja« vezana na bio-energijo.
Ko imamo v mislih človekovo duševnost, imamo opravka z »življenjem,« ki se odraža skozi logično mišljenje in z izražanjem čustev, kot so npr. strah, veselje in žalost, ljubezen in sovraštvo. Družbeno življenje pa zaznamujejo socialno-ekonomski odnosi, ki so podvrženi razvoju oz. spremembam in jih v modernem času poganjajo predvsem nove tehnologije.
Ali obstaja »realnost« življenja, ki presega biofizikalno determiniranost, se razlikuje od človekovih duševnih sposobnosti in je ni mogoče nadzirati in usmerjati v okviru družbenih procesov?
Če dopustimo možnost, da takšna »realnost« obstaja, potem jo na osnovi današnjega kratkega evangeljskega teksta lahko poimenujemo »zoe aionios« (Jn 10,28).
Navadno ta izraz prevajamo kot večno življenje, pri čemer se zoe razlikuje od dveh drugih pojmov – bios in psyche -, ki v evangeljskih tekstih tudi označujeta »življenje.« Z besedo zoe je mišljeno življenje, ki izhaja iz Boga in ga Bog tudi vzdržuje.
Ob tem naletimo na težavo, kako razumeti pridevnik aionios, ki ga prevajamo kot večen, čeprav to ni povsem ustrezno. Izpeljan je namreč iz besede aion, kar pomeni doba oz. vek. Navezuje se na »čas,« vendar ne v njegovi linearni oz. kronološki obliki, ki jo zaznamujejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Zato »večnost« dojemamo kot nekaj, kar se še ni uresničilo oz. kar se bo zgodilo »prihodnjem veku.« Vendar »večnost« ni čas, zato tudi ni »prihodnost,« ker je v svojem bistvu onkraj vsakega časa.
Vrnimo se k besedni zvezi »zoe aionios« in bodimo pozorni, v kakšen kontekst je postavljena. Gre za daljše besedilo, v katerem ima glavno sporočilo prispodoba »ovce« in »pastirja« in kjer Jezus samega sebe predstavi kot »dobrega« (gr. kalos) pastirja (Jn 10,11) in nato nadaljuje: »Moje ovce poslušajo moj glas… Dajem jim večno življenje« (Jn 10,27-28).
Iz tega lahko sklepamo, da večno življenje prejme tisti, ki posluša pastirjev glas. Ob tem je potrebno odgovoriti na dve vprašanji: v čem se kaže življenje kot zoe in kaj pomeni poslušati pastirjev glas?
»Zoe« kot obliko življenja ni mogoče določiti na osnovi empiričnih dejstev: ne moremo ga doumeti v okviru biofizikalnih, duševnih in družbenih dimenzij, ker ne ustreza nobeni človekovi izkušnji. Najbolj se pomenu tega izraza približamo, če rečemo, da gre za »presežno« življenje.
Govorimo o »realnosti,« se pravi o nečem, kar »obstaja,« kar ni zgolj individualna ali kolektivna projekcija. Nasprotno, ko človek postane dojemljiv za »presežno« dimenzijo, vse druge oblike življenja – biofizikalna, duševna in družbena – postanejo relativne. V tem smislu »presežna« realnost človeku omogoči »osvoboditev« izpod jarma, ki ga predstavlja »ujetost« v svet: kjer vse sovpada, kjer je mogoče stvari vnaprej predvideti in iz katerega se ni mogoče rešiti.
Ko torej Jezus trdi, da »daje večno življenje,« človekov pogled usmerja v Boga. Tako na drugem mestu najdemo njegove besede, ko pravi: »kakor ima Oče življenje sam v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje sam v sebi« (Jn 5,26).
Če se poglobimo v sporočilo te trditve, ugotovimo, da Boga ne moremo opredeliti le kot »ljubezen« (1 Jn 4,8), ampak je še pomembnejše, da ga bistveno opredeljuje »zoe« (življenje): ker ima Bog življenje v sebi zato se imenuje »Bog.« In prav to »življenje« kot »zoe« je dano človeku, če posluša in sledi Jezusovemu »glasu.«
Vendar se zdi, da se postmoderni človek ni pripravljen soočiti z vprašanjem »presežnosti.« Kot glavni razlog za takšno intelektualno-duhovno usmerjenost je potrebno iskati v prepričanju, da so vse dimenzije »življenja« človekov avtonomen proizvod, se pravi rezultat tega, kar ustvari s pomočjo svojega instrumentalnega razuma.
Pomen večnega življenja kot »presežnosti« lahko najprej presojamo skozi negacijo – tako da se vprašamo, kakšni so učinki na bivanje, ko človek zanika »presežnost« oz. je le-to izbrisano iz njegove zavesti.
Različni diagnostiki modernega časa govorijo o »praznini,« ki zaznamuje takšno obliko bivanja. Ko se človek zapre v »imanentni« svet in iz svoje zavesti prežene vsako misel na »presežno,« se tako nehote odpove možnosti po »novem« oz. »drugačnem.« Njegova eksistenca je opredeljena z vnaprej določenimi zakonitostmi, ki so značilne za »bios« in »psyche.« Ker bivanju ves smisel in pomen daje zgolj človek, se ob soočenju s svojo krhkostjo ali s tem, kako preseči vsakdanjost, zazre v »praznino,« od koder ni nobenega odmeva.
Postmoderni človek je prisiljen iskati poti, kako iz »ujetosti« v ta svet najti izhod, ki mu lahko ponovno odpre pogled v »presežno.« Ena od možnosti je evangeljska metoda: poslušati pastirjev glas.
Strinjali se bomo, da imamo opravka z metaforo »pastirja.« Na splošno »pastir« simbolizira princip vodenja in v sebi združuje moč in oblast. Toda v tem primeru Jezusova trditev, da »ovce poslušajo njegov glas,« hoče poudariti nasprotje móči in obvladovanju – se pravi vsem tistim metodam, ki jih uporabljajo človeški »pastirji.« Noben človek ne more nadomestiti »glasu« dobrega pastirja. Kajti »večno življenje,« se pravi tisto, ki človeka »poživlja,« lahko posreduje le Jezus.
Za kakšno »poslušanje« gre v tem primeru? V tekstu najdemo besedo akouo, kar lahko prevedemo kot slišati oz. poslušati. Če trdimo, da je s tem mišljen »duhovni sluh,« s tem zadeve še ne pojasnimo. Potrebno se je namreč vprašati, čemu »poslušanje« služi? Namenjeno je »umevanju:« da človek svoja življenjska spoznanja in izkušnje združi v celoto. Po eni strani vključuje tako biološke, duševne in socialne dimenzije in po drugi strani to realnost osvetljuje z Bogom, ki ima življenje sam v sebi in katerega je deležen tudi človek.
Nihče ne more nadomestiti avtentičnega »glasu pastirja« ali ga zastopati, ker bi šlo za lažno imitacijo. Za sprejem »življenja« kot »zoe« mora človek neposredno prisluhniti Jezusu, ki je sebe označil za »pastirja« in je »eno z Očetom« (Jn 10,30).
Ko »življenje« omejimo na biofizikalno, duševno in socialno dimenzijo, iz življenja naredimo »matrico.« Pri tem tudi religiozna dimenzija lahko postane del takšnega sistema.
Ko priznamo »presežno,« ki se manifestira kot »zoe,« pomeni, da Boga ni mogoče postaviti v »okvire« človekovih vnaprej izdelanih pogledov na svet, ki se prilagajajo prevladujočim trendom v vsakokratnih družbenih sistemih.
Zato je navdihujoča misel francoskega filozofa Françoisa Julliena, ki jo je v razvil v knjigi z naslovom »Bog je dekoincidenca« (Dieu est dé-coïncidence, Labor et Fides, 2024), kjer je poudaril, da Boga ne smemo postaviti v sistem, kjer vse »sovpada,« se vse »ujema« in vse »deluje.« V takem »sistemu« Bog, v katerem je »življenje samo,« ne more ničesar »poživiti.« Zato ga je potrebno misliti v dinamiki odprtosti in gibanja.
V nasprotnem primeru človek biva v samo-prevari, ko daje vtis, kot da je »povezan« z Bogom, vendar se ga njegov »zoe« sploh ne dotakne.
»Življenje,« ki ga označujemo kot »presežno,« v temeljih zamaje človekovo zagledanost v imanentni svet, iz katerega črpa ves smisel in pomen svojega bivanja in ravnanja. Ko je namreč celota »življenje« omejena na »tukaj in zdaj« in jo določa »produkcija in reprodukcija« – z vsemi koristmi, ki jih takšen koncept prinaša -, potem je realnost »presežnega« življenja največja nevarnost za miselnost, ki takšen sistem vzdržuje.