Praktična modrost
Nenehno slišimo, da je teoretično znanje nujno. A šele praksa razkrije njegovo dejansko vrednost. Prav tako pogosto naletimo na ločnico med dobrim teoretikom in človekom s praktičnimi izkušnjami. Prepričljiv pa je tisti, ki uspe združiti oboje, kar nikakor ni samoumevno. To napetost med teorijo in prakso zasledimo tudi v evangeliju, kjer ima vera dve plati: teoretično, izraženo v veroizpovedi in praktično, ki se kaže v ravnanju.
Današnji evangeljski odlomek je potrebno postaviti v kontekst dogodka v pokrajini Cezareje Filipove. Tam je Peter prišel do temeljnega spoznanja vere, ko je izrekel besede, da je Jezus Mesija, Sin živega Boga (Mt 16,16). Na osnovi te izpovedi vere ga je Jezus imenoval »skala.« Nato sledi nadaljevanje, ko se bo v »praksi« pokazala Petrova (ne)vera. Jezus svojim učencem razkrije, da ga bodo véliki duhovniki preganjali in umorili (Mt 16,21). Taka napoved je Petra pretresla. Zato ga je »vzel k sebi in mu začel braniti: ›Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi‹« (Mt 16,22). Nakar mu Jezus odgovori: »Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23).
V trenutku Peter iz »skale« postane »satan« (gr. Satanas). Njegova vera se v praksi izkaže kot past oz. pohujšanje (gr. skandalon). V prispodobi zanj lahko rečemo, da je postal »kamen spotike.« Peter ni razumel vsebine izpovedi vere – to je razkrila njegova reakcija. Lahko jo označimo kot razodetje njegovega praktičnega mišljenja, ki se kaže kot razkorak med izpovedjo in pričakovanjem.
Toda ključ za razumevanje dialoga med Jezusom in Petrom najdemo v zaključnem stavku: Sin človekov bo namreč »vsakemu povrnil po njegovem delu« (gr. apodosei hekasto kata ten praxin autou – Mt 16,27). Pri tem grški izraz za delo ni ergon, ampak praxis – kar pomeni ravnanje. Gre za človekovo aktivnost, za celovit način življenja, ki vključuje tudi njegovo miselnost. V tem smislu lahko rečemo, da se na osnovi človekove praktične dejavnosti določa »vrednost« tega, kar mu bo »povrnjeno« (gr. apodidomi). Vendar praktična dimenzija življenja predpostavlja posebno obliko mišljenja, ki temelji na človekovi razsodnosti.
Jezus namreč zavrne Petrove ugovore. Njegov argument je, da ne »misli« na to, kar je božjega, ampak kar je človeškega (gr. ou phroneis ta tou Theou, alla ta ton anthropon – Mt 16,23). Za kakšno mišljenje gre v tem primeru? V tekstu najdemo glagol phroneo, ki pomeni več kot zgolj misliti. Poudarek je na človekovi sposobnosti določeno stvar preudariti oz. umevati. Srečamo se s praktičnim mišljenjem, ki so ga v antiki poimenovali phronesis. Izraz poznamo tudi iz Aristotelove etike (EN 1140b4-5). Pomeni razumnost oz. preudarnost, najbolj blizu pa smo, če rečemo, da je s tem mišljena praktična modrost. Človeku omogoča spoznati, kako pravilno ravnati v konkretnih okoliščinah, ko mora presoditi, kaj je »dobro« za njegovo življenje oz. kako doseči končni cilj: najvišje dobro ali srečo. Praktično mišljenje je tako po Aristotelu usmerjeno v iskanje in presojo vsega, kar vodi k polnosti bivanja.
Jezus takšno obliko mišljenja postavi na glavo, ko pravi: »Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Če bi te besede parafrazirali in jih obrnili na Petra, bi lahko rekli: ko je hotel Jezusa odvrniti od preganjanja, je mislil zgolj na to, kar je človeško. Kdor tako razmišlja, lahko »ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (gr. ton kosmon holon kerdese ten de psychen autou zemiothe – Mt 16,26).
Kaj vse Jezus graja pri Petrovem dojemanju? Dvoje. Po eni strani ni dojel vsebine izpovedi vere. Ta namreč ne pomeni le zaupanja v Boga, ampak vključuje tudi miselni okvir, v katerem poteka dialog med Bogom in človekom. Rečeno v prispodobi: Peter si je ustvaril podobo boga, ki odgovarja njegovim pričakovanjem. Ko je izpovedal vero v Jezusa, je bil očitno prepričan, da ta vera pomeni moč, ugled, varnost in končno tudi uspeh. Kot da je vera prostor duha, kjer je mogoče »obvladati« tudi Boga in z njim »upravljati.«
Na praktični ravni bo razvidno – in to je bistvo Jezusove napovedi trpljenja -, da se vera v odnosu do sveta oz. sistema kaže kot nemočna, da je izpostavljena posmehu in da največkrat ne prinaša koristi in privilegijev – prej obratno. Zato Peter po drug strani tudi praktične dimenzije vere ne razume. Vera kot praksa je po svojem bistvu dinamično gibanje in se kaže kot hoditi z Jezusom (gr. akoloutheo) in sicer v dveh oblikah: odpovedati se sebi in vzeti svoj križ. Tako bo človek našel svoje življenje (Mt 16,24-25).
Na splošno velja, da je praktično mišljenje povezano s področjem človekovega bivanja, ki se neprestano spreminja – kot so npr. osebne danosti, družbene razmere, zgodovinske okoliščine -, zato ga ni mogoče vnaprej predvideti. Gre za okvir vsakodnevnega preživetja, kjer ne vladajo splošno veljavne zakonitosti. Za dosego svojih ciljev mora misliti »praktično,« se pravi, da zna upoštevati različne dejavnike in na koncu pravilno presoditi, kaj je »dobro« zanj oz. kaj ga lahko pripelje do polnosti bivanja. Takega znanja se ni mogoče naučiti, ampak je človeku dano v obliki sposobnosti presoje.
Gledano iz te perspektive, je imel Peter povsem prav: kdo bi si prostovoljno izbral trpljenje in preganjanje? Prav zato med ljudmi prevladuje prepričanje, da se je treba izogibati vsemu, kar človeka oddaljuje od osebne sreče kot končnega cilja. Petrovo svarilo Jezusu je vrh praktične modrosti. To je hkrati jedro težave. Človeška presoja ne zadošča. Dopolniti jo mora božji pogled na realnost. V čem se ta razkriva?
Najprej to ne pomeni, da človek prevzame božje mišljenje. Kaj takega niti ni mogoče: »kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh« (1 Kor 2,11). Prav tako se posameznik ne more odpovedati svoji racionalnosti. Ker je avtonomno bitje, namesto njega ne more misliti nekdo drug – tudi Bog ne.
Ena od možnih razlag se navezuje na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je nastopil z vzklikom: »spreobrnite se« (gr. metanoeite – Mr 1,5), pri čemer izraz metanoeo dobesedno pomeni po premisleku spremeniti svoje mišljenje. Bolj smiselno je trditi, da se mišljenje razširi. To človeku omogoča, da v svoj miselni svet vključi tudi božjo realnost. V tej miselni perspektiv se življenjski cilji na novo osvetlijo. Ko svoje življenje ali psyche – se pravi svoj »jaz« oz. vse tisto, kar ga določa kot osebnost in išče izpolnitev svojih interesov – postavi v razmerje do Boga, v mišljenje vključi tudi to, kar imenujemo milost. Gre za dimenzijo duha, ki je ni mogoče obvladati, si jo prilastiti ali z njo manipulirati. Četudi takšno mišljenje ostaja človeško in je podvrženo logičnim zakonitostim, ni omejeno zgolj na način mišljenja in delovanja, ki se osredotoča na izbiro najučinkovitejših sredstev za dosego vnaprej zastavljenih ciljev. Takšno mišljenje zanima korist in uspeh, ne pa razumevanje stvarnosti.
Petrova izkušnja med Jezusovim zaslišanjem pred velikim zborom je poučna. Na dvorišču velikega duhovnika je trikrat zatajil svojega učitelja (Mr 14,66-72). S tem se je odrekel samemu sebi. Do tega ga je pripeljala njegova praktična modrost: da bi obvaroval življenje, je zanikal vse, kar se mu je zdelo dragoceno. Izgubil je lastno dostojanstvo. Šele ko se je srečal z vstalim Jezusom pri Tiberijskem jezeru, si je lahko povrnil osebno integriteto (Jn 21,15-19).
Jezusove besede odpovedati se sebi in vzeti svoj križ je potrebno interpretirati kot prakso vere, ki se izraža v hoji za Jezusom.
Na splošno lahko rečemo, da gre za univerzalno načelo, ki vsakega mislečega človeka spominja na to, da osebne uresničitve ni mogoče doseči v neprestanem prilagajanju zahtevam, ki jih postavlja sistem. Kajti praksa vere je gibanje duha, ki v odnosu do sistema zahteva svojo ceno. Kdor si prizadeva ohraniti svobodo, ne dopušča, da mu podsistemi – verski, ekonomski, znanstveni – diktirajo pravila mišljenja in ravnanja. S tem nase prevzema veliko tveganje. Tako se posredno »odpoveduje sebi« – se pravi tisti dimenziji svojega »jaza,« ki potrebuje zunanjo potrditev v obliki funkcije ali nagrade. Ker se oddaljuje od sistemskih pravil, njegov »jaz« ne more računati s tem, da bo deležen sistemskih privilegijev.
To je hkrati tudi njegov »križ:« ne v prvi vrsti v obliki trpljenja in preganjanja, ki je doletelo Jezusa. Ampak predvsem v soočenju s posledicami, ko vztraja v svobodi in ravna drugače, kot od njega pričakuje sistem. V tem smislu Jezusovo vabilo vzeti svoj križ pomeni sprejeti posledice svojega mišljenja – kot so nerazumevanje okolice, izguba privilegijev, osamljenost, javno ožigosanje itd.
Vendar ima hoja z Jezusom tudi svojo radikalno plat: človek lahko postane popolnoma povezan s trpečim in križanim Jezusom – o čemer pričajo moderni mučenci, npr. Dietrich Bonhoeffer, ki so ga nacisti umorili tik pred koncem druge svetovne vojne. V svojem delu Nachfolge je zapisal pomenljivo misel: »Ko Kristus pokliče človeka, ga vabi, naj pride in umre« (WA 4, 77). Če so te besede na začetku verjetno zvenele kot duhovna simbolika, so se zanj na koncu izkazale kot stvarnost.
Božja praktična modrost izziva človeka, da misli nasprotno od tega, kar svet razglaša za »dobro.« Posameznika sooča z njegovo pripravljenostjo, da izbira merila ravnanja, ki lahko nasprotujejo sistemskim pravilom – in jim ostane zvest ne glede na posledice.