Poveličanje
Strokovna literatura z razliko od leposlovja, pokriva posamezna področja znanosti – od astronomije do ekonomije, od farmacije do biologije, od fizike do filozofije itd. Namenjena je predvsem tistim bralcem, ki se ukvarjajo z določeno gospodarsko dejavnostjo ali znanstveno panogo in jim pomaga pridobivati nova znanja. Zaradi svojega strokovnega jezika je za širši krog bralcev takšna literatura težje razumljiva in zato manj privlačna.
Zdi se, da se tudi evangeliji vsaj na nekaterih mestih ne morejo izogniti »strokovnemu« izrazoslovju, kar pri bralcu pušča sled nerazumevanja. To je značilno predvsem za Janezov evangelij, ki uporablja svojevrstno terminologijo in jo je potrebno prevesti v vsakdanji jezik, če želimo razumeti njen pomen.
Tako se v današnjem evangeljskem odlomku (Jn 12,20-33) srečamo z izrazom »poveličanje.« Postavljen je v kontekst Jezusovega prihoda v Jeruzalemu, neposredno pred judovsko veliko nočjo. Tako beremo, da se je skupina Grkov obrnila na Filipa z besedami: »Gospod, radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21).
Taka prošnja ni bila izrečena prvič. Spomnimo na dogodek, kako sta dva izmed Janezovih učencev hotela vedeti, kje stanuje Jezus, ki jima je odgovoril: »Pridita in bosta videla« (Jn 1,39).
Najprej se ustavimo ob dejstvu, da evangelist za takšno obliko »gledanja« v obeh primerih uporablja besedo »horao.« Na prvi pogled se zdi, da so Grki hoteli Jezusa »fizično« videti, ga pozdraviti, mu postaviti nekaj vprašanj oz. izmenjati mnenja. Toda z razliko od glagola »theoreo,« ki ga evangelisti tudi uporabljajo, ko hočejo opisati posameznika, ki nek fenomen »zre« oz. »opazuje,« se beseda »horao« ali »videti« uporablja tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Po eni strani opisuje človeka, ki gleda »fizične« oz. otipljive predmete, po drugi strani pa je s tem mišljeno intelektualno ali duhovno zaznavanje in zavedanje, ko človek tudi »vidi,« vendar ne z očmi.
Ne vemo, na kakšen način so Grki hoteli »videti« Jezusa – v dobesednem ali prenesenem pomenu -, toda odgovor je nedvoumen: Jezusa je mogoče »videti« le tako, da ga človek »spozna« s pomočjo notranje duhovne zaznave. Celoten spoznavni proces pa se na osnovi današnjega evangeljskega sporočila odvija ob besedi »poveličati.« V kratkem odlomku se ta izraz pojavi štirikrat:
»Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. (…) Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal« (Jn 12,23.28).
V vseh besednih zvezah najdemo glagol »doksazo,« ki ga prevajamo kot poveličati oz. proslaviti. S tem izražamo, da koga cenimo, mu pripisujemo posebne zasluge in ga visoko vrednotimo. Ta izraz je izpeljan iz besede »doxa,« kar pomeni mnenje in se v bibličnih tekstih uporablja kot slava, čast oz. ugled. Izvor te besede je nenavaden.
Iz antičnih filozofskih besedili poznamo razliko med »doxa« in »episteme.« Obe besedi se nanašata na védenje. Vendar v prvem primeru takšno spoznanje obstaja le v obliki »mnenja:« nekaj, kar daje videz in velja kot splošno prepričanje. Šele »episteme« je bilo npr. za Platona pravo »znanje,« zato le v tem primeru upravičeno govorimo o »vednosti.«
Vendar nas takšna pomenska delitev, ki so jo poznali v antični kulturi, ne sme zavesti, ko skušamo razumeti religiozno sporočilo izrazov, kot sta »slava« (doxa) oz. »poveličati« (doksazo). Kajti beseda »doxa« je postala del religiozne terminologije v Septuaginti, ko so s tem izrazom prevedli hebrejsko besedo »kabod,« ki je označevala »veličastvo« Boga in izvorno pomeni teža, bogastvo, lepota.
Vendar je na »slavo« oz. »poveličanje« mogoče gledati iz dveh različnih perspektiv: iz »človeške« in »božje.« Ta dva pogleda se med seboj povsem izključujeta. Obstajajo namreč različni kriteriji, na osnovi katerih je mogoče ugotoviti, s čim si kdo »pridobi« velik ugled oz. posebno veljavo.
Gledano iz človeške perspektive, je »vrednotenje« človeka povezano z njegovimi raznovrstnimi sposobnostmi, velikimi dejanji, umetniškimi dosežki, bogastvom in uspehi – skratka z vsemi tistimi lastnostmi, ki mu omogočajo, da se »vrednostno« povzpne nad druge. To mu prinaša »slavo,« zato ga ljudje »poveličujejo« in »proslavljajo.«
Tega ni mogoče trditi za Jezusa, ker je »veličastvo« oz. »slava« (doxa) že »sestavni del« njegovega bivanja. Tako beremo v uvodu Janezovega evangelija, ko govori o učlovečeni Besedi: »Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin« (Jn 1,14).
V času Jezusove življenjske poti sprva abstraktni pojem »poveličanja« postaja vedno bolj konkretno oprijemljiv. V tem odlomku se soočimo s prispodobo pšeničnega zrna: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Čeprav gre za podobo iz sveta narave, jo evangelist prenese na raven človekovega bivanja, ki pojmovanje človekove sreče in življenjske izpolnitve postavi na glavo, ko zapiše: »[k]dor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil« (Jn 12,25).
Grški tekst za »življenje« uporablja izraz »psyche,« kar pomeni »duša,« in s tem poudari »identiteto« človeka, se pravi njegovo »bistvo.« S tem je Jezus na njemu lasten način odgovoril Grkom: moj pravi »jaz,« mojo istovetnost boste »videli« na križu, kjer se bo razodela »slava« Boga. Kar pomeni, da bo Sin človekov »poveličan« in Oče bo »poveličal« svoje ime, ko bo Jezus umorjen, vendar bo po treh dneh vstal od mrtvih.
Pri tem je potrebno upoštevati svojevrstno božjo »logiko.« S takšnim razumevanje »slave« in »poveličanja« je Jezus »prevrednotil« človekov vrednostni sistem, ki temelji na ideji naj si človek prizadeva za samo-uresničenje, če je potrebno, tudi z »odstranitvijo« tistih, ki ga pri doseganju tega cilja, ovirajo.
Božja »slava« (doxa) se sooči s človeško na križu: na eni strani človekova težnja po uspehu in samo-uresničenju, na drugi strani Jezusova smrt, povezana z osebnim ponižanjem, zasramovanjem in posmehom ljudi. Tu pride do izraz razlika med »človeško« in »božjo« slavo, ki se dokončno razodene v Jezusovem vstajenju kot resničnem »poveličanju.«