Pot
Zdi se, da »pot« doživlja renesanso. Pomislimo zgolj na veliko število ljudi, ki se vsako leto odločijo za »Camino,« za Jakobovo pot v Santiago de Compostela. Motivi za takšno odločitev so različni. Iz pripovedovanj je mogoče razbrati, da mnogi pričakujejo neke vrste »osebnostno transformacijo,« se pravi preobrazbo svojega značaja, življenjskih navad in miselnih vzorcev. Kar pomeni, da tega ne delajo nujno iz religioznih nagibov.
V bibličnih tekstih beseda »pot« predstavlja eno izmed temeljnih religioznih znamenj, ki pojasnjuje razmerje med Bogom in človekom. Simbolizira človekovo izkušnjo gibanja oz. prehajanja – bodisi skozi prostor in čas, bodisi skozi svet duha, ki ga pogojuje v njegovem mišljenju in delovanju. Tako prerok Izaija zapiše znamenite besede: »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!« (Iz 40,3). Prav tako ne smemo prezreti psalmistove trditve, ko govori o dveh različnih poteh: »Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo« (Ps 1,6).
Podobno kot psalmist tudi Jezus omenja dve poti, ko pravi: »prostorna je pot , ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. (…) kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,13-14). Evangelist izpostavi nasprotje med »pogubo« (gr. apoleia), ki jo prinese s seboj »prostorna pot« (gr. eurychoros he hodos) in »življenjem« (gr. zoe), ki ga vzpostavlja »tesna pot« (gr. tethlimmene he hodos).
Gledano iz zgodovinske perspektive, je pomenljivo, da Apostolska dela na različnih mestih govorijo o »Poti« in pod tem imenom razumejo Jezusove učence. Čeprav so v Antiohiji Jezusove učence začeli imenovati »kristjani« (Apd 11,26), pa imamo zanje še starejšo oznako: to so tisti, ki pripadajo »Poti.« Tako je Savel, preden je postal Pavel, pridobil pravna pooblastila, da je »lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem« (Apd 9,2). Kasneje je Pavel priznal: »Smrtno sem preganjal to Pot« (Apd 22,4).
Janezov evangelij navaja Jezusove besede, ki o sebi pravi: »Jaz sem pot« (Jn 14,6). Gre za eno temeljnih kristoloških trditev, ki poudarja, da je Jezus edina »pot« k Bogu.
Najprej poglejmo kontekst, v katerem Jezus govori o »poti.« Postavljena je v dialog, ko se Jezus poslavlja od svojih učencev, da jim pripravi prostor. Nato se bo vrnil in jih »vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14, 2-9).
Besedna zveza »jaz sem« (gr. ego eimi), se v Janezovem evangeliju pojavi sedemkrat, kar lahko interpretiramo tako, da v tem kontekstu tudi število nosi sporočilo. V vseh teh primerih pravi Jezus o sebi: »jaz sem« – kruh življenja, luč sveta, vrata, dobri pastir, vstajenje in življenje, vinska trta.
V navedenem primeru Jezus trdi, da je »pot,« obenem pa tudi »resnica in življenje.« Na prvi pogled ni jasno, v kakšnem medsebojnem razmerju so »pot-resnica-življenje«? Najbolj splošen odgovor je, da po tej »poti« pridemo do »resnice« in »življenja.« Tako je »pot« slikovita prispodoba, ki jo »resnica« in »življenje« kot temeljna teološka pojma razlagata in poglabljata.
Kaj predstavlja metafora »poti« za človekovo bivanje? Pot vodi k cilju in temu primerno izberemo smer, ki nas do želenega cilja tudi privede. Dokler gre za lokacijo, se pravi, da pridemo iz kraja A v kraj B, se navadno hitro znajdemo. Tudi s pomočjo navigacije, kjer nam računalnik izračuna najbolj ugodno različico.
Težje postane, ko človek išče orientacijo za svojo »življenjsko pot,« ko se sprašuje po smislu svojega bivanja, po kriterijih svojih moralnih in intelektualnih presoj. V tem primeru se želi orientirati v svetu, sprašuje se, kdo je verodostojen, da mu lahko pokaže pot, ki ga pripelje do osebne izpolnitve. Ob tem se je potrebno vprašati, ali je smiselno dimenzije metafore »poti« – kot so orientacija, smer, cilj – prenesti tudi na raven duha, ki zaznamuje človekovo razmerje do Boga?
Četudi evangelij postavi v središče Jezusa in njegovo trditev »jaz sem pot,« s tem še ne ni jasno, kaj to za človeka pomeni. Na to trditev je potrebno gledati iz različnih zornih kotov. Na splošno lahko rečemo: Jezus je »pot« v tem smislu, da v resnici uči Božjo pot (Mr 12,14).
Ko torej Jezus »pot« poistoveti s samim seboj, se lahko vprašamo, kašno obliko ima njegova »pot,« po kateri je sam hodil? Predvsem ne moremo spregledati ljubezni, ki jo je izkazoval ljudem v najrazličnejših življenjskih okoliščinah, predvsem tistim, ki so bili prisiljeni živeti na družbenem obrobju: slepi, hromi, gobavi, gluhi, ubogi (Mt 11,5). Njegov odnos do teh ljudi je nanje deloval kot »pot,« po kateri so lahko odkorakali iz svojega brezizhodnega položaja, tako osebnega in socialnega kot moralnega in religioznega. Se pravi, da je ta »pot« imela konkretno obliko, Jezusovo »dejavno ljubezen.« Če torej Jezus pravi: »jaz sem pot,« to pomeni: moja pot je »dejavna ljubezen,« ki je tudi že »resnica in življenje.« To je praktični vidik »poti.«
Toda potrebno je pojasniti tudi njen teoretični vidik, kajti »pot« je metafora za »spoznanje Boga.« Tako Jezus pravi: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Če bi danes postavili vprašanje, kdo je videl Jezusa, bi bil odgovor: nihče ga ni videl. V tem se skriva paradoks Jezusove »poti.«
Človek naj bi tako izbral Jezusovo »pot,« vendar Jezusa sploh ni »videl.« Jezus govori o Bogu, ki nima imena, zato ga imenuje »Oče:« Boga ni mogoče zaobseči s pojmi ali ga postaviti v človekove miselne predstave. V tem smislu je takšna »pot« zastrta, neutrjena, bolj podobna vijugasti stezi kot lepo urejeni cesti.
Ob tem moramo biti pozorni na izraz, ki ga uporablja evangelist: ni mišljeno fizično gledanje, ampak notranje oz. duhovno zaznavanje, za kar uporabi glagol horao. Pri tem ne smemo spregledati, da isti evangelist v Prologu tudi zapiše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razložil« (Jn 1,18). Tudi na tem mestu za »gledanje« uporabi izraz horao. Vendar je bistvenega pomeni, da je v tem kontekstu Jezus označen kot »edinorojeni Bog« (gr. monogenes Theos), ki je pripovedoval (gr. exegeomai) o »Očetu« (gr. pater), zato lahko rečemo, da je Jezus njegov razlagalec ali ekseget: kdor »vidi« Sina, »vidi« Očeta.
Kdor torej danes hoče »videti« Jezusa, se mora opirati na to, kar mu je posredovano o njem – prek zgodovinskih spisov, osebnih pričevanj in tradicije. Hkrati naj bi izhajal iz lastne izkušnje, kjer zaznava božjo navzočnost. To z Rahnerjem lahko označimo kot »posredovana neposrednost,« se pravi, četudi ni mogoče vzpostaviti »neposrednega« gledanja Boga, mu je ta »neposrednost« posredovana, kar pomeni, da se mora o njej vedno znova spraševati in jo interpretirati.
Gledano iz perspektive sodobnega človeka, se ponujata dve različni interpretaciji »gledanja« oz. »spoznavanja« Boga. Prva je substancialna: nagiba se k objektivnosti in s tem predvidljivem modelu »poti.« Druga je subjektivna, poudarja individualnost in pomen srečanja, kjer se Bog »dotakne« človeka, s čimer lahko začne tlakovati »pot« svoje vere.
V prvem primeru je »pot« tista, ki naj bi človeku omogočila najvišjo izpolnitev bivanja. Jezus je srednik med Bogom in človekom in v tem smislu edini, ki človeku prinaša odrešenje. V tem modelu zunanji okvir vere predstavljajo verske dogme, v katerih se odraža resnica, zakramenti pa so izraz verske prakse, ki posameznika povezujejo z virom milosti, z Bogom. Ko se postavi vprašanje, kako priti do »Očeta,« je odgovor: »po Jezusu.« Vendar se zdi, da ta oblika »poti,« ki sloni na sistemu versko-moralnih resnic, nima več v sebi »življenja,« zato v zahodni kulturi izginja iz zavesti ljudi. Kot da Jezusova »pot« ne bi bila več privlačna.
Zakaj je temu tako? Zdi se, da takšna »pot« temelji na dveh predpostavkah: na (ne)vedenju in na normah. Vendar so privrženci takšne oblike »poti« izgubili »čutenje« oz. ga sploh nikoli niso imeli. Bolj natančno bi takšno stanje človekovega religioznega duha opisali, če bi rekli, da ne »občuti« božjega življenje, ker se ga Bog na eksistencialni ravni sploh ni »dotaknil.« Kritiko takšne »poti« je posrečeno formuliral že starozavezni prerok, ko je izpostavil njeno dvojnost: »to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene in mu je moj strah le priučena človeška zapoved« (Iz 29,13).
V drugem primeru Jezusova »pot« ni vnaprej začrtana, ampak jo človek šele odkriva, in sicer v svojem življenjskem prostoru, zaznamovanim z aktivnostmi in nepredvidljivimi dogodki, ki v njem lahko povzročijo osebno krizo in s tem dezorientacijo duha. V takem primeru se človekova izkušnja »poti« izkaže kot neke vrste »brezpotje« – kot da bi se znašel v temi, brez znamenj, ki bi ga usmerjali (oz. tudi znamenja, kot so določene objektivne trditve o Jezusu, mu ne morejo pomagati) – kot neke vrste brezciljnost. Tudi ko trdi, da posluša Jezusov glas, ki ga prepozna v božji besedi, je ta »beseda« posredovana in hkrati odsotna. Jezus zanj ne more biti vnaprej določena »norma,« ker se le-ta šele vzpostavlja, ko človek hodi po Jezusovi »poti.« Toda ko po tej »poti« hodi, postaja osebnost, ki iz subjektivne plati gleda božjo realnost, ki jo na tej »poti« odkriva. V tem smislu je to zanj »pot vere.«
Jezusova »pot« naj bi človeku omogočila, da se ga dotakne zoe ali božje življenje, ki edino lahko začne proces transformacije njegove arhaične narave – se pravi, da ga Jezusova »pot« iz votline vodi v svobodo.