Petrova in Pavlova »vera«
Na razvoj Zahoda v zadnjih petsto letih je močno vplival protestantizem – ne le v religioznem pogledu, ampak tudi kulturno in ekonomsko. Čeprav je bila reformacija del širšega gibanja znotraj Cerkve, ki se je začelo v visokem srednjem veku, je med idejnimi očeti na začetku 16. stoletja odločilno vlogo odigral nemški avguštinec Martin Luther. Na njegovo teološko misel pa je bistveno vplival apostol Pavel (Rim 1,17). Šlo je za pojmovanje božje pravičnosti oz. razumevanja milosti, kjer je bilo vse osredotočeno na vprašanje opravičenja, ki ga človek doseže po »veri« in ne po »delih.« To je v zadnji fazi vodilo do razkola v zahodnem krščanstvu. Če k temu dodamo še reformatorja iz Ženeve Jeana Calvina in njegov nauk o predestinaciji, ki ima svoje korenine v Pavlovi teologiji (Rim 8,26-39), odkrijemo tudi povezavo med religijo in kapitalizmom, kar je v svojih delih teoretično obdelal Max Weber. V tem smislu lahko rečemo, da je apostol Pavel močno zaznamoval zahodno družbo v zadnjih petih stoletjih. Kar pomeni, da je na krščanstvo, ki je zaznamovalo evropskega človeka, imela močan vpliv Pavlova duhovna usmeritev.
Paradoks zahodnega krščanstva je v tem, da evangeljsko besedilo današnjega liturgičnega praznika apostolov Petra in Pavla poudarja edinstveno vlogo Petra, ki jo je imel med Jezusovimi učenci. Še več, Pavel sploh ni spadal v krog dvanajsterih apostolov; njegovega imena ne omenja noben evangelist.
Poskušajmo v grobih obrisih predstaviti to nenavadno dvojico tako, da poskušamo na kratko predstaviti Petrovo in Pavlovo osebnost in izpostaviti nekatere vidike njunega razumevanja božjega evangelija, ki ga je oznanjal Jezus (Mr 1,14).
Njune osnovne biografske podatke nam posredujejo biblična besedila. Tako o Petru izvemo, da je bilo njegovo prvotno ime Simon; bil je Jonov sin (Mt 16,17); drugi vir trdi, da je bil Janezov sin (Jn 1,42). Po poklicu je bil ribič, izhajal je iz Galileje (Mt 4,18), ki je bila v tistem času rimska provinca. Ob Genezareškem jezeru je srečal svojega učitelja Jezusa iz Nazareta (Lk 5,1-10), ki mu je dal ime Kefa, kar pomeni Peter (Jn 1,42). Povabil ga je, naj postane njegov učenec, zato se je smel imenovati »apostol« (Mr 3,14).
Vsebina Jezusovega poučevanja je bilo »božje kraljestvo« in za vstop v takšno duhovno realnost je potrebna sprememba mišljenja, kar evangelisti označujejo kot metanoeo (Mr 1,15). To je bila povsem nova kategorija, ki je ni bilo mogoče empirično dokazati, zato je Jezus »učil v prilikah« [gr. edidasken en parabolais] (Mr 4,2), »a svojim učencem je posebej vse razlagal« (Mr 4,34). Kljub takemu pedagoškemu pristopu je Peter potreboval dolg notranji proces, da je prišlo do transformacije njegovega mišljenja.
Tudi Pavlovo ime ni izvorno, kajti najprej se je imenoval Savel. V različnih pismih oz. izpovedih se je osebno predstavil. Tako izvemo, da je bil po narodnosti Jud iz trgovskega mesta Tarz v rimski provinci Kilikija (Apd 21,39), ki leži v današnji Turčiji. Imel je rimsko državljanstvo, kar mu je zagotavljalo privilegiran pravni položaj (Apd 25,11). Izobraževal se je pri učitelju Gamalielu, kjer je študiral »postavo očetov« [gr. patroou nomou] (Apd 22,3), kar bi lahko prevedli kot judovsko teološko tradicijo, ki je bila tako religiozna kot pravno-moralna norma takratnega družbenega življenja. Priznal je, da je bil »po gorečnosti preganjalec Cerkve,« hkrati pa »po pravičnosti v postavi neoporečen« (Flp 3,6). Še več, bil je bogokletnik in nasilnež, vendar se ga je Bog usmilil (1 Tim 1,13). Po spreobrnjenju, ki ga na dveh mestih opisujejo Apostolska dela (Apd 9,1-18; 22,6-21), je samega sebe začel označevati kot »apostol Kristusa Jezusa« (1 Kor 1,1).
Brez dvoma je v prvih krščanskih skupnostih obstajala delitev, ki je prišla do izraza tako, da so se nekateri označevali kot »Pavlovi,« drugi kot »Kefovi« (1 Kor 1,12). To daje slutiti, da so med njima obstajale precejšnje miselne oz. vsebinske razlike, kar je vplivalo na življenjski utrip Cerkve. Opravka imamo z dvema različnima pogledoma na evangelij: s Pavlovim in tistim, ki so ga oznanjali dvanajsteri, s Petrom na čelu.
Za razumevanje Petrove in Pavlove interpretacije božjega evangelija vzemimo Jezusovo misel, da »nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove« (Mr 2,22). Ker gre za prispodobo, jo lahko navežemo na Petrovo in Pavlovo osebno izkušnjo in miselni horizont. Zato našo pozornost posvetimo vprašanju, kako sta oblikovala »vero« v Jezusa, ki je Kristus, kako sta razumela božje kraljestvo in kako sta pojmovala Cerkev – kajti vse to lahko primerjamo z »novim« vinom, ki naj bi ga shranila v »novih« mehovih svojega mišljenja. Se pravi, da je ob srečanju z Jezusom potrebno preseči tradicionalne verske predstave in moralno-pravne vzorce. Kar pomeni, da mora človek opustiti vlogo »teologa,« ki razvija zgolj »predstave« o Bogu, in postati »pričevalec« za Jezusa in njegov evangelij.
Najprej poglejmo, kako sta se opredelila do Jezusa. Strinjali se bomo, da je Pavlova kristologija obsežna in iz njegovih pisem je mogoče razbrati različne vidike njegove »vere.« Ustavimo se le ob dveh trditvah, ki ju lahko uporabimo kot ključ za razumevanje njegovih predstav o Jezusu. Tako je v pismu Kološanom zapisal, da je Kristus »podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15). Oba izraza – podoba in prvorojenec – vzbujata pomisleke, ali zares izražata Jezusovo božjo naravo.
Ko gre za podobo, v grškem tekstu najdemo besedo eikon, kar Vulgata prevaja kot imago. Kot da v Jezusu prepoznamo zrcalno reprezentacijo nevidnega Boga, pri čemer latinski prevod bolj spominja na imitacijo Boga. Težava takšne opredelitve je v tem, da Boga skrčimo na »podobo« in ga tako »omejimo« na raven človeških zaznav. Spomnimo, da Jezus poudarja »enost« z Očetom v smislu: kdor vidi mene, vidi Očeta (Jn 12,45). Zato govorimo o vzajemnem »razmerju« med Očetom in Sinom – v tem smislu Jezus ne more biti podoba ali eikon Očeta.
Izraz eikon najdemo tudi v evangeliju, vendar ima Matej s tem v mislih cesarjevo podobo, ki je vtisnjena na denariju, zato cesar opravičeno pobira davek (Mt 22,20-22). Vzporedno z religiozno govorico je pojmu eikon poseben pomen v filozofski govorici dodelil Platon. Da je opisal povezanost med idejnim in materialnim svetom, je kot neke vrste »posrednika« vpeljal izraz podoba. Npr. da je pojasnil idejo dobrega, jo je primerjal s soncem, in sicer v tem smislu, da je sonce eikon ideje dobrega (509a), pri čemer podoba ne more določiti vsebino tistega, kar predstavlja.
Tudi izraz prvorojenec ali prototokos, ki ga Vulgata prevaja kot primogenitus, zveni zavajajoče. Lahko nastane vtis, kot da je bil Jezus rojen »prvi,« nato po vrsti sledijo še drugi. Na tej osnovi je mogoče opravičiti idejo hierarhične strukture določene skupnosti, kajti »prvorojenemu« so v takem sistemu podeljene predpravice – od lastninskih do vodstvenih. Čeprav to besedo najdemo tudi v evangeliju, kjer Luka zapiše, da je Marija rodila sina, »prvorojenca« (Lk 2,7), je s tem mišljen naslov, ki je podeljen Jezusu. Tudi Septuaginta uporablja prototokos, s čimer Mojzesovo Peteroknjižje in Preroki izpostavljajo, da je Izrael božji prvorojenec (2 Mz 4,22; Jer 31,9), vendar nekaj podobnega ne moremo trditi za Jezusa. Njegovi božji naravi veliko bolj ustreza izraz monogenes ali edinorojeni, ki ga najdemo v Prologu in ga Vulgata prevaja kot unigenitus (Jn 1,14).
Petra lahko označimo za »pričo« Jezusovega delovanja in vstajenja. Kot ključ za razumevanje njegove »vere« vzemimo dogodek Jezusove spremenitve na gori (Mt 17,1-8), kjer je Peter na lastne oči videl njegovo veličino: kako je Jezus prejel slavo od Boga in pri tem tudi slišal glas iz nebes (2 Pt 1,16-17). Tako je Peter postal »pričevalec« o Jezusu, v katerem se je razodela slava ali doxa Boga ter človeku prinaša milost in resnico (Jan 1,14). Petrova »izkušnja« je enkratna: po eni strani se je ob Jezusu zavedal svoje človeške omejenosti, zato mu v pogovoru reče: pojdi od mene, ker sem grešen človek (Lk 5,8). Po drugi strani je izpovedal »vero« v Jezusa: »Ti si Mesija, Sin živega Boga« in to mu je razodel »Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,16-17).
Pavel razume božje kraljestvo kot »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). To izhodišče ga pripelje do ugotovitve, da »krivični ne bodo deležni božjega kraljestva« (1 Kor 6,9). Zdi se, da Pavel izpostavi predvsem moralni (in pravni) vidik temeljne kategorije Jezusovega oznanjevanja, kar spominja na duha »postave očetov.« Njegovo stališče si lahko razlagamo tako, da ni nikoli spremljal Jezusa v javnem delovanju, kjer so mu njegovi nasprotniki (razlagalci Mojzesove postave) očitali, da se druži »z grešniki in cestninarji« (Mr 2,16).
Paradoks božjega kraljestva, kateremu je »priča« Peter, se kaže v tem, da Jezus ni prišel »klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Bog se lahko približa tistemu, ki sprejme njegovo »ponudbo« in je pripravljen korigirati svoje mišljenje. Zato božjega kraljestva ni mogoče zreducirati na moralno pravičnost, kajti oznanilo evangelija daje življenjsko perspektivo tudi tistim, ki ne izpolnjujejo kriterijev, ki jih nalaga »postava očetov.« V tem smislu Pavel postavlja na glavo Jezusovo vodilo: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mr 2,17). Iz njegove interpretacije božjega kraljestva je mogoče razbrati, naj se zdravnik ukvarja le z zdravimi, kajti bolnim ni več pomoči.
Pavel pojmuje Cerkev tako, da jo poistoveti s kategorijo telesa, pri čemer uporablja grški izraz soma. V pismu Kološanom namreč zapiše, da je Kristus »glava telesa, to je Cerkve« (Kol 1,18). V Vulgati najdemo odgovarjajoč prevod kot corporis ecclesiae, se pravi, da je Cerkev kot telo. Vendar iz tega lahko izpeljemo tudi drugo analogijo: ko govorimo o telesu ali korpusu, nas to spominja na korporacijo. S tem je mišljena organizacija, ki ima kolektivno identiteto, nastopa kot »eno« telo, kjer skupina odloča o posamezniku. V tem smislu kolektivna identiteta določa in usmerja posameznika. Pri Pavlu tako stopa v ospredje kategorija »ljudstva, ki si ga je Bog pridobil« (Ef 1,14).
Jezus v svojih dialogih z učenci, predvsem s Petrom, vzpostavlja človekovo individualnost: pristopa k posamezniku in ne k ljudstvu, zato je začetke Cerkve potrebno iskati v Jezusovem poklicu dvanajsterih apostolov. Človeka kliče po »imenu« – se pravi, da ne nagovarja »kolektiva.« V tem smislu je Cerkev zgrajena na posameznikih, ki imajo ime, osebno zgodovino, svoje mišljenje in doživljanje, zgodovinski spomin, skratka vse tisto, kar oblikuje svobodno osebnost. Zato je Cerkev (gr. ekklesia) skupnost (gr. koinonia) svobodnih posameznikov. Takšno Cerkev najdemo v njenih začetkih, kakor jo opisujejo Apostolska dela: »Bili so stanovitni v nauku apostolov [didache ton apostolon] in v skupnosti [koinonia], v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).
Kdor hoče hoditi za Jezusom in postati njegov učenec, naj novega »vina« o božjem kraljestvu ne shranjuje v starih »sodovih« verskih in moralnih predstav. Kajti stari »sodovi« ne morejo zadržati novega »vina« in le-to se razlije.