Peklenska vrata
»Božanska komedija,« ki jo je napisal Dante Alighieri, je temeljno književno delo srednjega veka in je močno zaznamovala razvoj evropske literature. Med največkrat citiranimi verzi iz te epske stvaritve je napis nad vrati, ki vodijo v pekel: »Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate« (it. Lasciate ogne speranza, voi ch’intrate – Inf. III, 9). Na prvi pogled se zdi, da Dante sporoča, da človek z vstopom v pekel dokončno izgubi možnost rešitve, ker da gre za stanje, iz katerega ni nobenega izhoda. Toda besedna zveza »vsako upanje« se nanaša na »dobro:« ko človek prestopi prag pekla, ne more več upati na tisto, kar je zanj dobro oz. kar ga osrečuje (Inf. IX, 18).
Literarni zgodovinarji ta napis interpretirajo iz različnih zornih kotov. Po njihovem mnenju pekel ni le prispodoba duhovnega stanja človeka, ki zavestno zavrača božjo ponudbo odrešenja. V peklu lahko prepoznamo tudi Dantejevo kritiko cerkvenih in družbenih razmer tistega časa, saj si je vladajoči razred s korupcijo sam zaprl vrata odrešenja. Psihološka interpretacija gre še dlje: napis nad vrati kaže na človekovo izgubo smisla in moralno zmedo, ker ne vidi več izhoda iz takšnega stanja. Prav zaradi tega spleta različnih tolmačenj Dantejev »pekel« ostaja vedno aktualen in sega tudi na druga področja umetnosti. Tako je ta napis navdihnil enega najvplivnejših kiparjev na prelomu iz 19. v 20. stoletje Augusta Rodina, da je ustvaril monumentalno skulpturo Vrata pekla. Skozi kiparsko podobo – v vizualnem jeziku – postavlja isto vprašanje kot Dante: ali se bo človek ustavil pred »vrati pekla,« ki ga vodijo v temo in bo izbral vrata, ki ga vodijo v življenje.
Če želimo razumeti prispodobi »pekla« in »vrat« v literaturi in umetnosti, se moramo vrniti k viru, kjer je ta besedna zveza omenjena. Najdemo jo v Matejevem evangeliju, v dialogu med Petrom in Jezusom v pokrajini Cezareje Filipove.
Jezus je opravil neke vrste anketo med svojimi učenci. Zanimalo ga je, kaj ljudje mislijo o njem. Vprašanje se je glasilo: «kdo je Sin človekov?« Od vseh navedenih odgovorov najbolj izstopajo Petrove besede: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Nakar mu Jezus odvrne: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,16-18).
V zgornjem stavku najprej opazimo simboliko besed med imenom »Peter« (gr. Petros) in besedo za »skalo« (gr. petra). Še bolj kot v grščini pa to pride do izraza v aramejskem jeziku, Jezusovem maternem jeziku. V aramejščini med imenom in skalo ni razlike – v obeh primerih gre za isti izraz: Kefa oz. kefa, ki zveni enako in označuje tako osebo kot temelj (prim. Jn 1,42). Ob tem se sicer pojavi tekmovalni prizvok (v smislu »premagati koga«), a tu ne gre za tekmovanje kot ga poznamo v svetu športa. Evangelist namreč uporablja glagol katischyo, ki dobesedno pomeni imeti moč nad kom – a ne nujno v smislu, da močnejši premaga šibkejšega. V ospredju je vprašanje, kdo bo prevladal: ali sile zla in smrti, ki jih simbolizirajo »peklenska vrata,« ali dobro, ki se krepi z vero.
Kot da je poudarjena misel, da »Cerkve,« ki jo Kristus gradi na »skali,« ne more nihče uničiti, niti »peklenska vrata« ne. Le-ta naj bi po tradiciji označevala »heretike« oz. »nasprotnike« Cerkve. Toda takšen sklep je prenagljen. Zato je potrebno posvetiti nekaj pozornosti obema izrazoma, tako »Cerkvi« kot »peklenskim vratom.« Gre namreč za nasprotje med dvema različnima realnostma, ki v sebi skrivata globlje sporočilo, kot se to zdi na prvi pogled.
Najprej nas preseneti, da se beseda »Cerkev« (gr. ekklesia) v vseh štirih evangelijih pojavi le dvakrat: prvič v kontekstu »peklenskih vrat« (Mt 16,18); nato pa še enkrat, ko gre za način reševanja konfliktov med ljudmi (Mt 18,17). Glede na to, da Jezus do tistega trenutka, ko govori Petru, Cerkve sploh še ni ustanovil, je potrebno pomen tega izraza postaviti v drugačen okvir – ni ga mogoče povsem enačiti s pojmovanjem Cerkve, kot smo mu priča v Apostolskih delih, kjer se ta beseda pojavi 23 krat.
Izraz ekklesia lahko prevedemo kot zbor poklicanih. Če pa iščemo njen izvor, pridemo do besede ek-kaleo, kar dobesedno pomeni poklicati koga iz česa. Ta etimologija nakazuje pomembno notranjo povezanost: kdor je poklican iz sveta oz. sistema, se ne pridruži določeni organizaciji ali instituciji, ampak skupnosti poklicanih, ki jo povezuje in navdihuje isti duh vere.
Kdor se namreč odzove božjemu vabilu – ponudbi odrešenja -, se pridruži »Cerkvi,« ki jo na ta način tudi »gradi.« Vendar ne zato, ker postane »član« te skupnosti, temveč zato, ker svoje življenje gradi na »skali.« Tako lahko beremo Jezusove besede: »Vsak, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo torej podoben pametnemu človeku, kateri si je postavil hišo na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla, zakaj imela je temelj na skali« (Mt 7,24-25).
Se pravi, ko človek izpoveduje vero v Jezusa z besedami: »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« ne postane »skala« (gr. petra) v enakem pomenu kot je »skala« Kristus (1 Kor 10,4), temveč se v njem oblikuje lastnost trdnosti, ki jo Jezus imenuje »Peter« – to pomeni, da tudi sam lahko postane trden kot »skala« (Origen, PG 13, 1004). V tem smislu se človek v moči milosti lahko oblikuje v osebnost s trdnim značajem, katerega temelj je vera v Jezusa, zato ga »vrata pekla« ne morejo premagati.
S tem smo se dotaknili skrivnosti, poimenovana kot »peklenska vrata,« ki so v evangelijih omenjena le enkrat. V izvirnem tekstu najdemo izraz pylai hadou, kar dobesedno pomeni vrata hada. Besedna zveza skriva v sebi veliko simbolike. Had (gr. hades) lahko pomeni pekel, še bolj primeren izraz je podzemlje, spominja nas tudi na votlino, ki jo opisuje Platon (514a). Skratka, z besedo had označujemo neviden kraj oz. bivališče tistih, ki v sebi nimajo več življenja. Pri čemer Dante z izrazom inferno doda nov pomenski odtenek: napis nad vrati poudarja misel, da nihče ni prisiljen vstopiti v vanj, ampak se za takšen korak človek odloči prostovoljno.
Pozornost velja nameniti tudi sami besedi »vrata,« ker se razlikujejo od tistih, o katerih govori Jezus, ko sebe označi za vrata (gr. thyra) k ovcam: »Jaz sem vrata« (Jn 10,7). V našem primeru so mišljena drugačna vrata, za kar v izvirniku stoji beseda pyle. S tem izrazom so označevali velika »vhodna« vrata v mesto ali trdnjavo. Tako so pri obleganjih določenega mesta napadalci vedno iskali najšibkejšo točko. Le-ta so bila navadno mestna vrata in z neprebojnostjo vrat je bila povezana tudi varnost mesta.
Potegnimo vzporednice med »mestnimi« in »peklenskimi« vrati. Lahko rečemo, da je had ali podzemlje podobno mestu in da je moč »pekla« v njegovih »vratih.« Ne glede na moč teh »vrat« pa je »Cerkev« močnejša. Vendar bi bil takšen sklep preveč enostaven.
Prizor iz Cezareje Filipove izpostavlja zunanji vidik metafore »peklenskih vrat« kot trdnjave negativnih silnic, ki ogrožajo človekovo bivanje in obstoj skupnosti. Ta prispodoba ima še notranjo, osebno dimenzijo: vrata so tudi »prag teme,« ki ga človek sam prestopi – največkrat v upanju, da bo zase pridobil velike koristi. V tem kontekstu evangeljska besedila za besedo vrata uporabljajo prav izraz pyle. Tako odkrijemo, da obstajata dve poti, ko Jezus pravi: »Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo hodijo po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,13-14).
Iz te Jezusove misli je mogoče razbrati, da so »vrata« povezana s »potjo«: vrata so kot neke vrste smerokaz na poti in dajejo slutiti, kakšno »mesto« oz. »cilj« čaka človeka, ko vstopi skozi taka vrata. Kakor je pot »dvojna,« tako so tudi vrata »dvojna:« ozka vrata in tesna pot vodi v »življenje,« široka vrata in prostorna pot pa vodi v »pogubo.«
Kadar človek stopi na »pot krivice,« vstopi skozi »peklenska vrata.« Tako že psalmist ugotavlja, da pot krivičnih vodi v pogubo (Ps 1,6). Čeprav Dantejevi verzi na vratih pekla zvenijo brezupno za tistega, ki vanj vstopa, ga vseeno lahko Bog v svoji milosti reši iz vrat smrti (Ps 9,14), ker je pri njem izhod iz smrti (Ps 68,21). Če so »vrata smrti« hkrati tudi »vrata hada,« za človeka obstaja tudi alternativa, namreč »vrata pravičnosti« (Ps 118,19). To so vrata, ki vodijo k Bogu in pravični stopajo skoznje (Ps 118,20).
Če te psalmistove misli prevedemo v sodobni jezik, odkrijemo pomenljivo sporočilo. Človek se v nekem trenutku znajde na »meji« med znanim in neznanim – med tem, kar napolnjuje njegovo življenje s smislom, in tem, kar njegovo bivanje uničuje. Takrat se začne zavedati vabila, naj zapusti svet oz. sistem, kjer vlada zakon močnejšega in se pridruži zboru poklicanih, ki se poglabljajo v zakonitost božjega kraljestva.
Nasprotje med »Cerkvijo« kot zborom poklicanih in »peklenskimi vrati« človeka sooča z vprašanjem, kdo ima »avtoriteto« nad življenjem. To so lahko »nevidne« sile teme in zla, ki jih simbolizirajo »vrata podzemlja,« ki na široko odpirajo »pot v pogubo.« Nasproti jim stoji moč božjega kraljestva, ki ga simbolizira »zbor poklicanih,« in sicer v tem smislu, da vsak »poklican« gradi svojo »hišo« na skali ter tako vstopa v življenje skozi »ozka vrata.«