Pastir in najemniki
Danes »podoba« pastirja živi le še v spominu na preteklost ali je navzoča v pesniški in religiozni govorici.
V tem smislu nam Janezov evangelij v desetem poglavju predstavi podobo »pastirja.« Tako je »pastir ovac« tisti, ki vstopa skozi »vrata« (Jn 10,2). Nasproti mu stojita »tat in ropar,« ki se k ovcam »priplazita,« zato ju sploh ne smemo imenovati »pastirja.« Zasledujeta namreč svoje interese, kajti tat prihaja zato, »da krade, kólje in uničuje« (Jn 10,10).
Današnje evangeljsko besedilo podobo »pastirja« poglobi, ko Jezus pravi o sebi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta« (Jn 10,11-15).
Na splošno lahko rečemo, da se v zgoraj navedenih metaforah skrivajo bistvena vprašanja, ki zadevajo vsakega človeka: kako izpolniti svoje življenje? Kje najti polnost življenja? Na kakšen način je mogoče obvarovati svojo človeškost pred destruktivnimi družbenimi silnicami, ki kot Damoklejev meč visijo v zraku in grozijo, da bodo človeka zreducirali na »žival?«
Kot da sodobna družba funkcionira tako, da človek prevzame razne »živalske« podobe in nato, odgovarjajoč naravi »živali,« opravlja različne družbene aktivnosti, ki ga v bistvu razčlovečujejo.
Naloga pastirja je, da »vodi« ovce, da skrbi za njihovo »dobro-bit.« Vendar ni nujno, da je pastir »nesebičen.« Četudi skrbi za ovce, v tem lahko prepozna tudi svoje ekonomske koristi – od proizvodnje hrane do surovin.
Iz evangeljskega teksta lahko razberemo, da imamo opravka z dvema različnima tipoma »pastirja.« Na prvi pogled oba opravljata pastirsko službo. Razlika med njima se izkristalizira tako, da je eden »dobri pastir,« drugi pa se izkaže, da je le »najemnik.« Vendar za izraz »dober« v grškem tekstu ne najdemo pridevnika »agathos,« ampak besedo »kalos« in jo prevajamo kot lep. S tem je poudarjen dober značaj, danes bi rekli, da je to človek z moralno integriteto.
Kot kriterij presoje evangelist vpelje metaforo »volka (gr. lykos).« Kar odpira nova vprašanja glede razumevanje tega izraza, saj v prenesenem pomenu z njim označujemo krutega, grabežljivega, pohlepnega in destruktivnega človeka.
Vendar tega izraza ne najdemo le v bibličnih tekstih, ampak tudi v filozofski literaturi, ki ga razširil predvsem Thomas Hobbes. V svojem delu De Cive je zapisal, da je »človek človeku volk (homo homini lupus).« Misel je verjetno prevzel od rimskega komediografa Plavta, ki je trdil: lupus est homo homini, non homo, quom qualis sit non novit, kar lahko smiselno prevedemo: kajti človek je človeku volk, ne pa človek; to velja toliko časa, dokler se ne poznata (Asinaria, 495). Iz tega je mogoče sklepati, da nesporazumi in s tem posledično agresivna drža izvirajo iz »nepoznavanja,« kar je tudi bistveni element, ko presojamo razliko med »najemnikom« in »dobrim pastirjem.«
Kaj je značilnost »najemnika?« Predvsem išče lastno korist – »za ovce mu ni mar« – ko pride volk, jih »pusti in zbeži… in volk jih pograbi in razkropi« (Jn 11,12). Morda na osnovi takšne reakcije lahko sklepamo, da je hotel najprej poskrbeti za svojo varnost. Nasprotno pa »dobri pastir« nima strahu pred »volkovi.« Njegova pripravljenost dati življenje za ovce ima osebno noto: svoje ovce »pozna,« zanje se zavzame, do njih ima lojalen odnos, ker med njimi vlada »prijateljstvo,« zato ga brez zadržkov lahko »poslušajo.«
Ko Jezus trdi, da kot dobri pastir »pozna« svoje ovce in one »poznajo« njega, se postavi vprašanje, za kakšno obliko »poznanja« gre v tem primeru. Morda nas preseneti, da je s tem mišljeno isto »poznanje,« ki zaznamuje Boga samega, ko Jezus pravi: »kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta« (Jn 10,15). Kar pomeni, da se vzpostavlja vzporednica v obliki »poznavanja« – kakor med Jezusom in Očetom na eni, tako med Jezusom in ovcami na drugi strani.
Evangelist pri tem uporablja glagol »ginosko« in na splošno pomeni spoznati, zaznati oz. občutiti in se navezuje na osebno izkušnjo, na poznavanje dejstev in se razlikuje od izraza »oida,« ki poudarja intelektualno raven poznanja. Tako je z besedo »ginosko« poudarjeno »obojestransko« poznavanje, kar vzpostavlja enakovreden odnos in omogoča medsebojno zaupanje.
Da človeka označimo za »pastirja,« je razumljivo. Toda Jezusova trditev pomeni, da je Bog »pastir« človeka. Če ostanemo na ravni metaforičnega jezika – glede na to, da gre za prispodobo Boga – moramo priznati, da v tem primeru Bog »pase« človeka. Se pravi, da »skrbi« za njegovo dobro, da mu daje »hrano,« da ga »varuje« pred zunanjimi sovražniki, skratka, da je njegov »zaščitnik« in »varuh.« Če sporočilo metaforičnega jezika še bolj razčlenimo, ugotovimo, da je med »pastirjem« in »ovcami« vzpostavljena posebna oblika zaupanja: pastir je tisti, ki »vodi,« ker pozna pot, ovce pa mu »zaupajo« in »sledijo.«
Takšna religiozna govorica se sooča z različnimi ugovori. Sodobni človek samega sebe namreč utemeljuje na ideji avtonomije. S tem je mišljeno, da je sam sebi zakonodajalec, da ne potrebuje »pastirja,« ki bi ga »vodil.« Sam sebi postavlja kriterije za presojo dobrega in slabega, resničnega in lažnega in sprejema odločitve, s katerimi skuša v najboljši meri uresničiti svojo človeškost.
Zato se postavi vprašanje, ali je smiselno govoriti o tem, da Bog »vodi« človeka, da mu daje »najboljšo hrano« za njegovo preživetje, da mu nudi vse »pogoje« za njegov osebnostni razvoj? Končno, ali lahko takšno religiozno govorico združimo z idejo o »avtonomiji« človeka?
Odgovor je odvisen od tega, kako interpretiramo misel, da ovce poslušajo Jezusov glas (Jn 10,16). Za kakšno »poslušanje« gre v tem primeru? V tekstu najdemo besedo »akouo,« kar lahko prevedemo kot slišati oz. poslušati. Če trdimo, da je s tem mišljen »duhovni sluh,« s tem zadeve še ne pojasnimo. Potrebno se je namreč vprašati, čemu »poslušanje« služi?
Človek ne posluša zaradi poslušanja samega; le-to je namenjeno »razumevanju.« Na to nas spominjajo Jezusove besede, ko pravi: »Poslušajte me vsi ter umejte!« (Mr 7,14), za kar grški tekst uporablja izraz »syniemi.« Čeprav ga prevajamo kot doumeti, dobesedno pomeni združiti bistveno v novo celoto, se pravi, ustvariti si celostni pogled. Človek pride do »nove celote,« kar mu omogoči »umevanje,« da je zanj smiselno sprejeti Boga za svojega »pastirja.«
Toda če rečemo, da Bog »vodi« človeka in kot pastir »skrbi« zanj, to pomeni, da takšno razmerje ne temelji na poslušnosti določeni »avtoriteti,« niti na »slepem« sledenju, ampak na »razumevanju« in osebni »izkušnji.«
Vprašajmo se, kakšen pomen ima Bog kot »pastir« za človeško skupnost? Ali tudi tu obstaja razlika med »voditelji,« ki vodijo določeno organizacijo – bodisi gospodarsko, politično ali versko?
Če vzamemo za izhodišče metaforo »volka,« potem moramo priznati, da se kvaliteta »voditelja« prepozna šele v kriznih trenutkih, v obdobju nevarnosti in nepredvidljivi situaciji. V tistem trenutku, ko se ni mogoče zanesti na ustaljene prakse, stopijo v ospredje človekove osebne kvalitete: poznavanje ljudi, medsebojno zaupanje, poslušanje drug drugega, preudarnost. Skratka, odsotnost vsake oblike avtoritarnosti in samovolje. Tudi se ni mogoče sklicevati na moralne principe in pravne norme, ampak se mora »voditelj« zanesti na »prijateljstvo« tako tistih, s katerimi sodeluje, kot tistih, ki jih »vodi« oz. »usmerja.«
Vodenje je stvar »poslušanja« in »umevanja.« Vodenje predpostavlja »poznavanje ljudi« in vključuje sposobnost »presoje.«