Partnerstvo z mamonom
Na ameriškem dolarskem bankovcu najdemo napis: »V Boga zaupamo« [In God we trust]. Če pustimo ob strani vprašanje, zakaj se je ta stavek znašel na denarni valuti, ga je mogoče interpretirati na dva načina. Najprej ga lahko parafraziramo: čeprav uporabljamo denar, zaupamo le v Boga. Po drugi strani je misel sledeča: denar je naš bog, vanj zaupamo.
Zdi se, da je iz današnjega evangelija mogoče razbrati obe razlagi. Gre za priliko o »krivičnem oskrbniku,« ki neodgovorno upravlja s premoženjem »bogatega človeka.« V tem kontekstu je pomenljiv stavek, kjer beremo: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide« (Lk 16,9).
Kar trikrat se v tem odlomku pojavi beseda »mamon« (gr. mamonas), s katero v prenesenem pomenu največkrat označujemo denar. Vendar ima ta izraz širši pomen: nanaša se na bogastvo in premoženje, se pravi na vse tisto, kar človeku zagotavlja varnost oz. v kar stavi svoje zaupanje. Zato nas preseneti, da evangelist »bogastvo« označi kot »krivično.« V tem smislu je ta prilika nenavadna in lahko vodi v napačne zaključke. Druga težava pa se kaže v tem, da ni jasno, kakšen je njen pomen za življenje iz vere.
Vrnimo se k izhodišču. Lastnik velikega premoženja je imel upravnika (gr. oikonomos) in tega so obtožili, da »zapravlja« njegovo lastnino. Pri tem evangelist uporablja besedo diaskorpizo, kar pomeni tudi raztresti oz. razpršiti. Najbolj splošno lahko rečemo: upravnik se je okoriščal na račun svojega delodajalca. Po eni strani je prejemal plačilo za opravljeno delo, po drugi strani je zaradi položaj imel na razpolago gmotne ugodnosti in si jih tudi pridobil. Tako je oškodoval lastnika premoženja, ki je zaradi tega od njega zahteval, da mu poda »obračun o svojem gospodarjenju« (Lk 16,2).
Pri tem ne smemo prezreti, da evangelist za »obračun« uporablja besedo logos, ki v najbolj splošnem pomenu izraža tisto, kar je povedano, vključno z mislijo. V tem smislu »obračun« ne predstavlja le »številk,« iz katerih je razvidna celotna vrednost, ampak lastnik od njega zahteva, da mu razloži in pojasni, kako je upravljal z njegovim gospodarstvom (gr. oikonomia). Zato bodo v »obračun« vključene tudi »prirejene« pisne obveze, ki so jih imeli dolžniki do lastnika. Se pravi, kdor je bil dolžan »sto vrčev olja,« se mu je dolg zmanjšal na »petdeset« vrčev, in kdor je bil dolžan »sto mernikov žita,« je bil odpust obveznosti »dvajset« mernikov (Lk 16,6-7).
Kar je v tej priliki nenavadno in na prvi pogled nerazumljivo, je vrednostna ocena upravnika. Najprej je bil obtožen, da zapravlja imetje, vendar niso navedeni dokazi. Ko je premoženje dejansko »zapravil« – dolžnikom je zmanjšal dolg – pa je bil pohvaljen, da je ravnal razumno.
Kaj se je zgodilo, da si je upravnik zaslužil »pohvalo?« Kajti čudno bi bilo, da bi bil pohvaljen, ker je še enkrat ogoljufal lastnika premoženja. V tem kontekstu je bistveno vprašanje, čigav denar je vzel, da je »odpustil« dolg dolžnikom: lastnikovega ali svojega? Upravičeno lahko sklepamo, da je uporabil svoje premoženje. S tem je dosegel dvojni učinek: z nezakonito pridobljenim denarjem je »kupil« del dolgov, ki so bremenili dolžnike, in hkrati povrnil bogatemu človeku tisto, kar mu je vzel.
Vrnimo se k vrstici, ki jo v priliki lahko označimo kot prelomno, kjer evangelist zapiše: »In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal« (Lk 16,8). Tu nastopi nova »oseba.« Ne gre več za »bogatega človeka,« ki od svojega upravitelja zahteva »obračun« in ga seznani, da ga bo »odpustil« (Lk 16,2). Kot »gospodar« je mišljen kyrios, kar pomeni, da ima lastninske pravice, ki so absolutne. S to besedo evangeliji označujejo Jezusa ali Boga. Zato lahko sklepamo, da je oskrbnika »pohvalil« Jezus in ga označil za »preudarnega« človeka, za kar v tekstu najdemo izraz phronimos. Gre za človekovo intelektualno vrlino, s pomočjo katere je sposoben presoditi praktične vidike življenja in se odločiti za »dobro.«
Ustavimo se ob izrazu krivični mamon (gr. mamona tes adikias). Ta besedna zveza je dvoumna. Zdi se, kot da je »mamon« oz. bogastvo nekaj »krivičnega.« V resnici je »denar« nevtralen – niti pravičen niti krivičen. Vrednotimo lahko le človeka, ki je ali pravičen ali krivičen, ne more pa biti etično »nevtralen,« kajti tudi to je moralna kategorija. Ko posameznik »zaupa« v mamona ali ko mu »služi,« le-ta lahko pogojuje njegove odločitve in ravnanja, ki so pravična ali krivična. Zato ni »krivičen« mamon, ampak človek. Partnerstvo z mamonom zanj lahko postane usodno: ali je »zvest« ali pa »krivičen« upravnik premoženja v najširšem pomenu besede.
V čem se kaže upravnikova »preudarnost« (gr. phronimos)? Prepoznamo jo v njegovem praktičnem ravnanju: krivično pridobljeno bogastvo ne uporabi zase, ampak ga vrne lastniku, in sicer tako, da prevzame del dolga dolžnikov. Lastnik ne bo oškodovan, dolžniki pa bodo s tem osvobojeni precejšnjih obveznosti.
Še drug vidik razodeva njegovo premišljeno odločitev: ko mamon »propade,« človek nima ničesar več, na kar bi se zanesel ali v kar bi lahko zaupal. Zaveda se, da kakor je »minljiv« človek, tako »umre« (gr. ekleipo) tudi mamon. Zato se zanj postavi vprašanje, kaj mu bo »ostalo« oz. kaj bo odnesel s seboj v »večnost?« Tisto, kar ostane, je oblika ljubezni, in to je prijateljstvo (gr. philia).
V tem kontekstu naletimo na Jezusovo nenavadno trditev: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom« (Lk 16,9). Za kakšno »prijateljstvo« gre v tem primeru?
Jezusovo misel, naj si človek pridobi prijatelja s krivičnim mamonom, lahko razumemo v tem smislu, naj človek »popravi« tisto, kar je prijateljstvo »pokopalo.« In sicer tako, da v medčloveških razmerjih vzpostavi pravičnost, ki je nastala zaradi škode, ki jo je povzročila krivica. V tem primeru gre za restitutivno pravičnost: človek popravi škodo, ki je bila povzročena z neprimernim ravnanjem. Zato upravnik ni pridobil le prijateljev pri dolžnikih, ampak je »ozdravil« poslovno in osebno razmerje tudi z lastnikom premoženja. Kakor namreč zaradi mamona človek postane »krivičen,« tako tudi s pomočjo mamona postane »pravičen.«
Zato prilike ne smemo interpretirati tako, kot da je goljufija takrat, ko človek rešuje sebe in hkrati pomaga so-človeku v stiski, upravičena in naj bi v njej videli »modrost« tega sveta. Nasprotno, razumeti jo je potrebno s pomočjo Zahejeve izjave, ko se je Jezus ustavil v njegovi hiši: »polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno« (Lk 19,8).
Kakšen pomen ima ta prilika za razmerje med Bogom in človekom? Bistvena je trditev, da človek ne more služiti Bogu in mamonu. »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval« (Lk 16,13).
Vprašanje »materialnih« dobrin, ki jih pooseblja »denar,« se kot rdeča nit vleče skozi evangeljske tekste. Gre za realen človekov problem, s katerim se neprestano sooča, ker se nanaša na njegovo varnost, končno na preživetje. Stoji pred dilemo: ali zaupati v Boga, ki ni oprijemljiv niti konkreten, ampak je »navzoč« le v duhu, ali pa se »oprijeti« za nekaj konkretnega, se pravi za »bogastvo,« ki ima realno moč in človeku zagotavlja varnost? Jezusova misel to dilemo pripelje do skrajnosti, in sicer v tem smislu, da sta Bog in mamon kot »tekmeca« in človek lahko »zaupa« le v enega od njiju.
Tako ne govorimo le o razmerju med človekom in Bogom, ampak posameznik lahko tudi do mamona vzpostavi »religiozen« odnos, in sicer v tem smislu, da denar postane njegov »bog.« Kajti beseda kyrios, se pravi tisti, ki ima absolutno lastninsko pravico in jo prevajamo kot »gospodar« ali »Gospod,« se v tekstu nanaša tako na Boga kot na mamona.
V dilemi – ali Bog ali mamon – se posameznik »odreče« enemu v korist drugega. In vsakega od njiju se »oprime« v skladu z njegovo naravo: če se »drži« Boga, se njegovo mišljenje in ravnanje prilagaja božji logiki. Če se »drži« mamona, bo sledil logiki denarja: ne bo upošteval božje dimenzije, ker se mu zdi nepomembna, ali pa jo bo celo preziral in zaničeval.
Še drug vidik moramo upoštevati. Luka v priliki o sejalcu opozori, kakšen učinek ima bogastvo (gr. ploutos) na človeka. Namreč, da v njem »zaduši« (gr. sympnigo) dojemljivost in sprejemljivost za vse tisto, kar je božjega (Lk 8,14). Ko svoje notranje moči usmeri v mamona, ga takšna naravnanost odreže od Boga, kar vodi do prekinitve njune medsebojne »komunikacije.«
Ob vseh napetostih, ki jih povzroča mamon, je potrebno poudariti razliko med bogastvom (ploutos) in človekom, ki je bogat (plousios). Zdi se, da je v tem izhod iz dileme: Bog ali mamon. Tako v Sirahovi knjigi beremo: »Blagor premožnemu (oz. bogatemu), ki se izkaže neomadeževanega in ne teka za zlatom!« (Sir 31,8).
Misel je nedvoumna: tudi bogat človek lahko zaupa v Boga. Njegov končni cilj namreč ni pridobivanje »zlata,« se pravi kopičenje mamona. Zaradi takšne notranje naravnanosti svojega bogastva ne poskuša pridobiti s pomočjo krivičnih dejanj, kot so kraja, goljufija, poneverbe itd., kakor tudi ne dopusti, da se ga mamon »polasti.« Zato lahko ostane v dialogu z Bogom.