Oprema
Kdor se odpravi v gore, mora imeti primerno opremo. Kaj vse obsega, je odvisno od letnega časa in težavnosti vzpona. Kljub temu vedno znova zasledimo novice, da se je v gorah zgodila nesreča zaradi neprimerne oz. pomanjkljive opreme.
Brez »opreme« ne gre niti v evangeliju. Evangelist Marko opisuje Jezusovo javno delovanje. Po tistem, ko so ga v Nazaretu »zavrnili,« danes beremo, kako je »pošiljal« svoje učence.
»Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. (…) In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili« (Mr 6,7-13).
Najprej se vprašajmo, komu se te besede namenjene. Če gre za »dvanajstere« učence, potem so te besede namenjene predvsem tistim, ki so v okviru apostolskega nasledstva prevzeli naloge Jezusovih apostolov in nadaljujejo njihovo delo. Prav tako so vključeni vsi tisti, ki v Bogu posvečenem življenju vidijo svojo poklicanost in izvršujejo različne službe, ki so nujno potrebne v skupnosti vernikov.
Če pa izhajamo iz tega, da so gornje besede namenjene vsakemu človeku, ne glede na poklic in način življenja, potem moramo njihovo vsebino interpretirati iz drugega zornega kota.
Bog namreč »kliče« vsakega človeka in v Jezusovih besedah »hodi za menoj« (Mt 8,22) takšen »klic« lahko prepozna in udejanji. In kdor se božjemu »vabilu« odzove, je tudi »poslan.« Vendar s tem ni mišljeno, da mora izvršiti neko nalogo ali opraviti določeno delo. Gre za medsebojno povezanost dveh eksistencialnih razsežnosti: kdor je »poklican in poslan,« pomeni, da Jezusov duh postane »vir,« iz katerega črpa navdihe za svojo bivanjsko realnost.
Da ima evangelist v mislih posameznika, postane razvidno iz števila »dvanajst,« pri čemer se njegov pravi pomen skriva v številu »šest« oz. »dva.« Kajti Jezus ne pošlje »dvanajst« učencev, ampak po »dva in dva,« se pravi, da se tako oblikuje »šest« dvojic.
Na drugem mestu smo že omenili, da je Avguštin v številu »šest« prepoznal popolno število. Vendar moramo upoštevati, da imamo opravka z dvema stvarnostma, ki je vsaka zase »celota:« človeška in božja. Do dovršenosti pride šele takrat, ko se človeška in božja razsežnost medsebojno uskladita, kar predstavlja biblično število »dvanajst.«
Število »dva« tako vključuje božjo in človeško resničnost, ki skupaj tvorita »popolnost.« Za človeka je realno to, s čimer se mora vsak dan ukvarjati in zaznamuje njegovo bivanjsko realnost.
Kogar Jezus »kliče« in »pošlje,« ta v sebi združuje človeško »realnost« in božjo »presežnost.« Vsakodnevno stvarnost v celoti sprejema, vendar zaradi tega ne izključuje božje perspektive, ki človekovo miselnost pogosto postavlja na glavo. Ne glede na svoj socialni status, ki ga v marsičem pogojuje, se sooča z dvema vprašanjema: kaj pomeni »imeti do so-človeka takšen odnos, kakršnega si želi, da ga imajo drugi do njega« in kako vzpostaviti »dialog z Bogom.«
Gregor Veliki je v svoji homiliji interpretiral Jezusovo gesto, da pošilja učence »po dva in dva.« V tem je videl dve zapovedi: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. In nato zaključi z mislijo, da tisti, ki nima ljubezni do bližnjega, ne more opravljati oznanjevalne službe (Hom. in Evan., 17).
Kdor živi iz vere, je podoben človeku, ki se je podal na »pot.« Ob tem se postavlja vprašanje, kakšno »opremo« potrebuje. V evangeliju tako beremo, naj s seboj vzame »palico« in obuje »sandale,« dvojne »obleke« pa ne potrebuje. Vse tri predmete je potrebno razumeti v prenesenem pomenu, zato posvetimo našo pozornost vsakemu posebej.
Ob »palici« najprej pomislimo, da gre za popotno spremljevalko. Vendar pa grški izraz »rhabdos,« ki ga navadno prevajamo kot palica, označuje »žezlo,« ki je znamenje vladarske oblasti in poleg krone spada med kraljeve insignije. Na poseben način jih je bil deležen tudi Jezus. Evangelist Matej namreč nazorno opisuje, kako so vojaki dali Jezusu na glavo »trnjevo krono« in »trst v njegovo desnico,« ter na posmehljiv način pokazali nanj kot na »kralja« (Mt 27,29).
Kakšno »žezlo« drži v roki Jezus? On je zlomil »žezlo« krivičnih vladarjev, zato je božje kraljestvo alternativa vsaki človeški oblasti. V tem kontekstu pismo Hebrejcem ponovi misel iz psalma (45,7), kjer beremo: »žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva« (Heb 1,8). Če bi šlo za »pravičnost« v smislu, da vsak človek dobi svoj delež, ki mu pripada, bi v tekstu našli besedo »dikaiosyne.« Namesto tega stoji izraz »euthytes,« kar lahko prevedemo kot pravilnost, zato je Jezusovo »žezlo« taka oblika pravičnosti, ki vedno vključuje tudi ljubezen.
Jezusov učenec nad nikomer ne »izvaja oblasti.« Čeprav vladarji »gospodujejo nad narodi in … jim njihovi velikaši vladajo,« ima vsak, ki se navdihuje iz duha evangelija, pred očmi Jezusovo vodilo: kdor »hoče biti prvi,« mora biti »vsem služabnik« (Mr 10,42.44). Zato je božje kraljestvo območje svobode, kjer je vsaka oblika prisile napad na božjega duha.
V tem smislu je potrebno razumeti pomen »sandalov:« simbolizirajo svobodo. Že pri preroku Izaiju najdemo prispodobo »sandal:« nosijo jih svobodni, sužnji morajo hoditi bosi (Iz 20,2-4). Tako svobodnega človeka določi v razmerju do sužnja. Kdor torej nosi »sandale,« je svoboden človek. V čem se kaže takšna svoboda?
Najbolj prepričljiv odgovor najdemo pri Aristotelu, ki je zapisal, »da je tisti človek svoboden, ki biva zaradi samega sebe in ne za nekoga drugega« (982b 25-27). Ko namreč biva za »drugega,« se vzpostavi oblika »odvisnosti:« človek postane »suženj.« Zato je Tomaž Akvinski kasneje lahko trdil: »svoboden je vzrok samega sebe« (STh. I, q. 96 a. 4 c.). S tem je poudaril, da posameznik sam določi svoje cilje, ki jih želi doseči; »njegova« so tudi dejanja, in kar je najbolj pomembno, deluje »zaradi sebe.«
Tudi »obleka« je potrebna, vendar zadošča le »ena.« Spomnimo, da se »obleka« pojavi na različnih mestih in da evangelisti zanjo uporabljajo različne izraze: ko gre za svatovsko »oblačilo,« najdemo besedo »endyma;« ko se bolna žena hoče dotakniti roba Jezusove »obleke,« stoji izraz »himation« in navadno prevedemo kot plašč.
Obleka za na pot se imenuje »suknja« oz. »tunika,« za kar v tekstu najdemo grško besedo »chiton.« Spominja nas na Jezusovo suknjo, ki »je bila brez šiva, od vrha scela stkana« (Jn 19,23). Čeprav tuniko povezujemo z rimsko kulturo in načinom oblačenja, gre za »popolno« obleko, ki ni sestavljena oz. sešita iz različnih »delov.« V tem smislu govorimo o njeni »enosti.«
Če to podobo prenesemo na človeka, takšna »obleka« odseva posameznikovo »enost« oz. »celotnost.« Najprej to pomeni, da v sebi ni razdvojen po načelu: eno govori, drugo pa dela – in v tem smislu živi »dvojno« življenje. Prav tako okrog sebe ne ustvarja delitev, ki so značilna za družbena razmerja – po načelu divide et impera (deli in vladaj). Zato scela stkana obleka simbolizira harmonijo posameznikovega mišljenja in ravnanja in kaže na njegovo integriteto, skratka na vse tiste človeške kvalitete, ki ga določajo kot osebnost.
Predstavljajmo si torej človeka, ki v svojem mišljenju in ravnanju upošteva tako človeški kot božji pogled na svet. Ker ni od nikogar odvisen – ne biva zato, da je »sredstvo« za nekoga drugega – ga upravičeno imamo za svobodnega. Zaradi pristnosti in verodostojnosti njegove osebnosti pa mu ne moremo ničesar očitati.
Takšen človek ni pod oblastjo »hudega« duha, ker le-ta ne more prevzeti kontrole nad njim. Deležen je svetega Duha, zato vzpostavlja »kraljestvo« pravičnosti. Kdor se sreča z njim, se sooči s svojim načinom življenja in se lahko vpraša, ali morda ne potrebuje »spreobrnjenja.«