Ognjeni krst
Iz vojaške terminologije poznamo izraz »ognjeni krst.« Preden je vojak bojno pripravljen, potrebuje vojaško usposabljanje. Ko se prvič udeleži vojaške operacije ali oboroženega spopada – se znajde v ognju strelnega orožja -, se izrazimo metaforično in pravimo, da je doživel »ognjeni krst.«
Korenine tega izraza najdemo v današnjem evangeljskem odlomku. Luka opisuje, kako so se ljudje ob nastopu Janeza Krstnika spraševali, »če ni morda on Mesija« (Lk 3,15). Ker se je Janez zavedal, da to pomeni Kristus – Maziljenec, jih je zavrnil in poudaril, da on krščuje le z »vodo,« prihaja pa »močnejši« od njega, ki bo krščeval »s Svetim Duhom in ognjem« (Lk 3,16).
Iz tega lahko sklepamo, da imamo opravka z dvema oblikama »krsta.« V prvem je prepoznavni simbol voda, ki človeka »očisti« in s katerim je bil krščen tudi Jezus (Lk 3,21). Drugega lahko podeli le Kristus, ker gre za krst s Svetim Duhom in ognjem. Kako razumeti to trditev oz. kako naj si takšen »krst« predstavljamo?
Evangelist v obeh primerih navaja besedo baptizo, ki jo prevajamo kot krstiti, čeprav dobesedno pomeni potopiti. Ko gre za vodo, je takšna »potopitev« za posameznika smiselna, saj mu na simbolni ravni pomaga razumeti, kako naj bi se »duhovno« očistil.
Veliko težje pa si je predstavljati, kako se lahko človek »potopi« v Svetega Duha in ogenj. Po eni strani je Sveti Duh nematerialna substanca, zato je oblika »potopitve,« kot se to zgodi v primeru vode, vnaprej izključena. Po drugi strani v ognju prepoznamo energijo, in ko neko stvar vržemo v ogenj, le-to ogenj uniči.
Ne moremo spregledati drugega problema, ki ga s seboj prinaša besedna zveza »Sveti Duh in ogenj:« kot da sta mišljenja »dva« krsta – najprej v Svetem Duhu, nato še v ognju. Pri čemer se slednji navezuje na končno »sodbo,« ko bodo človekova dejanja »preizkušena« v ognju (Mt 25,41).
Zdi se, da je ključ za razumevanje te napetosti jezikovne narave. Grški veznik kai navdano prevajamo kot in, vendar je potrebno upoštevati kontekst. Zato v nekaterih primerih lahko pomeni tudi oz. prav tako oz. ali. Če v našem primeru veznik kai prevedemo kot ali, lahko Krstnikovo trditev razumemo v tem smislu, da bo Kristus krščeval s Svetim Duhom ali ognjem. V tem primeru med Duhom in ognjem ni razlike, ampak ju evangelist poistoveti.
Zakaj je takšna interpretacija smiselna? Opraviti imamo z analogijo. Če hočemo ponazoriti, kaj se zgodi s človekom, ki se »potopi v Svetega Duha,« moramo poiskati ustrezen fenomen v naravi, čemur ustreza »ogenj.« Gledano iz te perspektive je ogenj prispodoba Duha.
Argument v prid tezi, da ogenj predstavlja Duha, najdemo pri preroku Malahiju, ki je zapisal, da je Bog »kakor topilčev ogenj… kakor topilec in čistilec srebra« (Mal 3,2-3). Vemo, da je srebro (kot tudi zlato) čista snov in spada v skupino elementov, ki jih ni mogoče več razgraditi. Toda srebro potemni, na njem se pojavi umazanija in potrebno ga je očistiti. Po starodavni metodi je čistilec kos srebra držal nad ognjem in ga segreval toliko časa, da so zgoreli vsi madeži.
Če metodo »čiščenja« srebra s pomočjo ognja prenesemo v območje Duha, se postavi vprašanje, kaj se zgodi v človeku, ko sprejme Kristusov krst? Kakšna sprememba nastane, ko se »potopi« v Duha? Najbolj splošno rečeno: takšno dejanje povzroči trajno spremembo v človeku – potekati začne proces, ki ga lahko primerjamo tistemu, ki se odvija v »ognju.«
Toda katera dimenzija človekovega življenja potrebuje »izboljšavo?« Strinjali se bomo, da to ne more biti njegova biološka danost – fizična determiniranost – npr. kdo so njegovi starši, kakšen je njegov socialni položaj ipd. Tudi ne more biti predmet spremembe človekov značaj, njegove psihološke danosti, vrline in kreposti – moralne kvalitete mora namreč oblikovati z dobrimi navadami.
V prvi vrsti gre za človekovo razmerje do Boga – le-to naj bi se »oplemenitilo.« Zakaj je to smiselno?
Kot izhodišče vzemimo človekovo naravo v njenih temeljnih določitvah. V tem kontekstu ugotovimo, da ima človek v sebi različna nagnjenja. Tako je na začetku novega veka Thomas Hobbes v svoji antropologiji poudaril, da je v človeku najprej prisotna želja po bogastvu, slavi, vladanju in moči, kar nakazuje prioriteto individualnih interesov (De Cive I,2).
Vendar Hobbes teh primarnih nagnjenj ne vrednoti – v smislu, ali so dobre ali slabe, pozitivne ali negativne. Človek jih potrebuje za svoje preživetje, vendar po pravilu povzročijo socialni konflikt, ki se navadno konča v vojni. Takšna nagnjenost ga sili v neke vrste »nadvlado« nad sočlovekom – kar v njem oblikuje miselnost, da je podoben »bogu.« Se pravi, da v svojih prizadevanjih in notranjih usmeritvah samega sebe hoče razglasiti za »boga« – kar pomeni, da mora odstraniti resničnega »Boga« in si podrediti druge, njemu podobne »bogove.«
V tem smislu imamo na eni strani opraviti s »kvaliteto« duha, ki je v svojem začetku »nevtralna« in naj bi služila človekovemu obstoju. Na drugi strani pa moramo ugotoviti, da prav ta kvaliteta lahko vodi v »destrukcijo,« ki ogroža njegov lastni obstoj.
Posameznik je na osnovi svoje človeške narave nagnjen k temu, da »zavrne« Boga, ker v njem vidi »konkurenta« oz. tekmeca.
Kakor »ogenj« prečisti srebro, tako »Duh« obnovi izvorno kvaliteto duha. Krst v Duhu prečisti človekovo »usmerjenost« v samega sebe in mu omogoči, da postane dovzeten za Boga, in sicer na osnovi lastne narave. Kakor ogenj »očisti« srebro, tako Duh osvobodi človeka njegove destruktivne naravnanosti. Posameznik na osnovi svojega uvida spozna, da je njegova uresničitev v tem, da postane »deležen« večnega življenja.
Ko posameznik vzpostavi dialog z Jezusom, se sooči z njegovim Duhom. Ker je on Kristus ali Maziljenec, zato nad njim počiva Gospodov Duh – modrosti in razumnosti, svéta in moči, spoznanja in strahu Gospodovega (Iz 11,2). Takšen Duh vpliva na človekove umske sposobnosti, na njegovo voljo in lahko »izboljša« kvaliteto človekove narave.
Krščanska tradicija gornje lastnosti označuje tudi kot sedem božjih duhov (Raz 4,5). Ko se namreč posameznik »potaplja« vanje, njegova »naravna« tendenca zgublja na moči in vedno bolj postaja »presežna.«
Navadno trdimo, da je krst »vstop« v krščansko življenje. Krst v »ognju« pa je neke vrste »izstop« iz načina življenja, ki ga zaznamuje čas in prostor človekovega bivanja. S tem je mišljen »izhod« iz območja, ki je v domeni človeka in za katerega je značilno »nasprotovanje« Bogu.