Od izgorelosti k počitku
Angleški pisatelj Graham Greene (1904-1991) v svojem romanu z naslovom Izžgani (A Burnt-Out Case, izšel leta 1960) pripoveduje zgodbo glavnega junaka Querryja, svetovno znanega arhitekta. Ko ugotovi, da je čustveno in duhovno izpraznjen, se umakne med gobavce v Kongo. Tamkajšnji zdravnik dr. Colin mu postavi diagnozo: na duševni ravni je enak gobavcu in ga označi kot »primer izgorelega.« Greene pri tem uporabi medicinski izraz, ki se sicer nanaša na gobavega bolnika, čigar bolezen je »izgorela,« zato ne napreduje več, vendar je na njem pustila trajne posledice. To vzame kot metaforo za Querryjevo duhovno in čustveno stanje. Desetletje kasneje je ameriški psiholog Herbert Freudenberger izraz izgorelost (en. burnout) strokovno opredelil kot stanje izčrpanosti in navedel tudi konkretne znake, ki se pri človeku kažejo na fizični ravni (npr. utrujenost, nespečnost) in kot psihično stanje, ki določa njegovo vedenje (npr. razdražljivost, neprilagodljivost).
Iz Matejevega evangelija lahko sklepamo, da gre za fenomen, ki so ga poznali že v antičnem času. Ne obsega zgolj psiho-fizične obremenjenosti, ampak ima tudi duhovne razsežnosti. Ponuja neke vrste izhod oz. rešitev iz človekovega stanja »utrujenosti in obteženosti,« ko beremo Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem… in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).
V bibličnih tekstih najdemo podobno misel tudi v Sirahovi knjigi, s to razliko, da je modrost (gr. sophia) tista, ki naj bi si jo človek prizadeval dobiti. V ta namen naj nastavi »svoj vrat pod njen jarem,« in čeprav se bo malo trudil, bo zase našel velik počitek (Sir 51,26-27). Če ta izrek primerjamo z evangeljskim zapisom, bi lahko sklepali, da je z Jezusovim prihodom ta modrost dobila konkretno obliko. Vendar evangelij postavlja v ospredje drugačno sporočilo. Gre za svojevrsten paradoks: kako naj človek, ki ga lastna bremena že tako ali tako obtežujejo, najde olajšanje ravno v tem, da si naloži nov »jarem?« Jezusovo misel je potrebno interpretirati v tem smislu, da ne gre za dodatno težo, ampak za popolnoma drugo obliko »jarma« (gr. zygos) – takega, ki ne izčrpava, temveč omogoča počitek. Oglejmo si to napetost podrobneje.
Za izhodišče vzemimo, kako Jezus vabi k sebi »utrujene« (gr. hoi kopiontes) in »obtežene« (gr. pephortismenoi). Oba izraza je potrebno postaviti v širši okvir. V prvem primeru so mišljeni tisti, ki so zaradi napornega dela skrajno izčrpani, kar ima negativne učinke na človekovo eksistencialno stanje. V drugem nagovarja tiste, ki naloženo breme še vedno nosijo in ga ne morejo odložiti.
Ne moremo zanikati dejstva, da je človekov fizični, psihični in duhovni svet podrejen zakonitostim, ki jih tudi religiozna usmerjenost duha ne more odpraviti. Zato se utrujenosti in obteženosti nihče ne more izogniti. Toda takšno stanje se ne pojavi samo od sebe. Od nekod prihaja. Zato je potrebno najti izvor bremena.
Evangelist za to uporablja izraz phortion in se pojavi tudi v kontekstu, ko Jezus očita farizejem in pismoukom, da »vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,4). Ob tem najprej pomislimo na verske predpise in moralna načela, s pomočjo katerih so verski voditelji v Jezusovem času nadzorovali ljudi znotraj verskega sistema. Vendar je njegov pomen v kontekstu moderne družbene realnosti potrebno razširiti. Sodobni sistem je uvedel drugačna bremena, ki nimajo neposrednega verskega izvora, imajo pa podoben cilj: obvladati, nadzorovati in usmerjati ljudi. V tem kontekstu obstajata dva izvora bremena: prvi je »zunanji,« drugi pa »notranji.«
Zunanje breme je posledica moči različnih družbenih podsistemov, ki človeka vpregajo v socialno in ekonomsko odvisnost. Tako ga sistem sili v vedno nove aktivnosti z vsemi znanimi posledicami za človekovo »dušo:« nemir, utrujenost, izčrpanost, izgorelost. Ali pa gre za posledice motivacije, ki je slonela na iluzijah in smo si jih ustvarili sami. Seveda vsako delo človeka »utruja,« toda ko ga »izčrpava,« se je potrebno ob tem ustaviti. V takih primerih nam Jezusovo vabilo lahko služi kot vzpodbuda, da preveri svoj vrednostni sistem.
Druga oblika »bremena« je notranja. Lahko je posledica osebne biografije, spleta nesrečnih okoliščin, na katere človek nima nobenega vpliva, ali pa lastnih omejitev in napačnih osebnih odločitev. Kar pomeni, da gre za »breme,« ki se ga ni mogoče znebiti in ga mora nositi vsak sam: »obremenjuje« človeka kot osebo. Zato ga ni mogoče preložiti na drugega človeka.
V takih primerih velja Jezusovo vabilo: vzemite nase moj jarem. Tega ne smemo razumeti kot poceni tolažbo, saj ne obljublja nekaj, česar ne more izpolniti. Zagotavlja le, da je njegov jarem prijeten, breme pa lahko.
To podobo prevzame tudi evangelij in jo prenese na življenje iz duha. Kot »jarem« je namreč veljala Mojzesova postava, ki je vsebovala zakone in predpise: kdor jih je spolnjeval in se vanje poglabljal, si je naložil »jarem,« ki mu je pomagal bližati se Bogu.
Z Jezusovim prihodom nastopi bistvena sprememba. Njegov »jarem« je milost, ki je ni mogoče kupiti s srebrom (Sir 51,25). Kdor to vzame nase, svoje »breme« preloži nanj; nekaj podobnega kot pravi psalmist: »preloži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral« (Ps 55,23). Ni mišljena skrb, ki nastane zaradi težkega položaja, v katerem se človek znajde. Za tem se skriva hebrejska beseda yhab, ki dobesedno pomeni breme oz. to, kar ti je dano. Psalmistovo misel lahko interpretiramo v tem smislu, da poudarja človekovo brezpogojno zaupanje v Boga. S tem je mišljena tista realnost duha, ki mu daje moč, da lahko nosi in prenaša težo dneva. Kajti božja »realnost« je sestavni del človekove eksistence: če jo odmisli, se odpove sestavnemu delu resničnosti duha.
Da bi razumeli globino tega pojava, se poskušajmo najprej zazreti v konkretno izkušnjo. Pomislimo na vsakdanjo težo, ki jo prinašajo poklicne obveznosti, ali na notranjo napetost, ki jo zasejejo družinski konflikti, ali na posledice osebnih tragedij. Taki in podobni pritiski niso zgolj intelektualna ali čustvena obremenitev; razodevajo se kot eksistencialna kategorija, ki pretresa človeka do jedra njegovega bitja. Ko se začne zavedati svojega »bremenom,« se postavlja v vlogo spoznavajočega subjekta, čigar predmet raziskovanja ni nekaj zunanjega oz. drugačnega od njega, ampak duhovna stvarnost, ki je navzoča v njem samem. Vprašuje se, ali je to izčrpavajoče stanje zadnja in edina resničnost, ali pa se za tem odpira razsežnost duha, ki takšno stanje presega? Duhovna refleksija mu namreč omogoča, da se začenja zavedati svojega »jaza,« ki je hkrati njegova samoprisotnost in odprtost v svet. Ta dvojnost ga pripelje do svojevrstnega miselnega preskoka: izkušnja konkretne duševne obremenjenosti mu pogled usmeri v odkrivanje božje realnosti, ki presega njegovo obteženost.
Tu nastopi paradoks: ko se človek začne ukvarjati s svojim bremenim, se ne more izogniti vprašanju, kako to težo nositi. Pri iskanju rešitve lahko spozna, da njegov »jaz« ni zaprt sam vase, temveč je po svoji naravi usmerjen k tistemu, kar ga presega. Obremenjenost torej ne deluje zgolj kot teža, ki človeka izčrpava. Lahko postane tudi gonilo, ki sili duha, da izstopi iz sebe. Začenja se zavedati, da mu lastne duhovne sposobnosti ne zadoščajo, s čimer si prizna, da je celota resničnosti večja od njegovega »jaz.« To mu omogoči, da svoj pogled usmeri prek bremena, ki ga obtežuje. Svojo pozornost posveti tisti silnici duha, ki deluje v njem in je večja od njegovega bremena – ta resničnost je milost ali božja realnost.
Da bi se izognili zgolj abstraktnemu pojasnjevanju, takšno realnost duha lahko bolj nazorno predstavimo z metaforo »jarma.« S tem je mišljena vprega, ki so jo namestili paru volov, da sta »breme« vlekla skupaj. Tako je tudi smisel Jezusovega »jarma,« ki naj bi si ga človek nadel, da povezuje oz. združuje Boga in človeka – in to imenujemo milost. Se pravi vse delata skupaj, čeprav oba ohranita svojo istovetnost.
Na ta način bo človekova duša našla počitek. Evangelist uporabi besedo psyche, vendar je s tem mišljen človekov »jaz« ali »sebstvo« – vse tiste dimenzije duševnosti, ki tvorijo osebnost. Zato so prav te plasti človekove osebnosti – mišljenje, hotenje in čustvovanje – podvržene »izgorevanju« in s tem izgubi smisla in moči.
V tem smislu je posledica človekovih aktivnosti največkrat »obteženost« s problemi in »utrujenost« od vsega, s čimer se mora ukvarjati. Milost, ki je prišla po Jezusu (Jn 1,17) omogoča posamezniku, da preoblikuje svoje s skrbmi in težavami obremenjene aktivnosti, se osveži in odpočije, ker pri svojem trudu ni več prepuščen samemu sebi.
Vendar počitek (gr. anapausis), ki ga posameznik najde, ni neke vrste pasivno stanje – ne gre za fizično mirovanje ali duševno sprostitev – temveč je to nov način človekovega bivanja, ki je posledica delovanja milosti. Takšen počitek duha se rojeva sredi vsakodnevnih obveznosti – pri delu, hoji, branju itd. Nastaja v dialogu z Bogom, ki človeka nagovarja k drugačnemu načinu mišljenja, in sicer tako, da veruje evangeliju (Mr 1,15). Kaže se kot osvoboditev od zunanjih pritiskov, duha tekmovalnosti, dokazovanja uspešnosti ali strahu pred neuspehom ipd. Kljub problemom, s katerimi se mora soočati, ima pred očmi božjo realnost. V takšnem razmerju milost postaja utelešena in človek najde počitek.