Nova zapoved
Razločevanje med »starim« in »novim« opažamo na različnih področjih. Vzemimo npr. gradnjo. Pogosto ob »stari« stavbi zraste »nova:« prva ohrani svojo kulturno in arhitekturno vrednost, druga odgovarja bolj funkcionalnim potrebam. Ali pomislimo na širitev mnogih mest, ki se zaradi naraščajočega prebivalstva večajo: po eni strani mesto ohrani »staro« jedro, po drugi strani se zaradi širitve oblikuje »novo« središče. Dinamika razvoja dopušča sobivanje: kar nastane kot »novo,« ne ukine »starega.«
Tega ne moremo trditi za Jezusove besede, ki so povsem »nove« in predstavljajo alternativo »staremu« mišljenju in ravnanju. Ne gre za sobivanje »starega« in »novega,« ampak »novo« presega »staro.« Najbolj izrazito se to kaže v Jezusovih poslovilnih govorih (Jn 13,1-17,26), ko je izpostavljena »zapoved ljubezni.« Najdemo jo na dveh različnih mestih: v trinajstem in v petnajstem poglavju.
Jezus se poslavlja od svojih učencev. V pričakovanju prezira, javnega sramotenja in sovraštva, potem ko napove, kdo ga bo izdal, izreče besede:
»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34-35).
Še na drugem mestu svoje učence opogumi k medsebojni ljubezni, in sicer v kontekstu eksistencialne povezanosti med Bogom in človekom, pri čemer uporablja podobo vinograda in s tem povezano metaforo »trte in mladike,« ko pravi:
»To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (Jn 15,12-14).
Ob tem se porajajo pomisleki. Ali je smiselno govoriti o »zapovedi?« Kajti zapovedovanje vzpostavlja hierarhično družbeno strukturo, ljubezen pa gradi prijateljstvo. Zato zveni nenavadno, ko rečemo, da Bog »zapoveduje« človeku »ljubezen.« To bi sicer lahko razumeli v tem smislu, da je »ljubiti« človekova »dolžnost« in izhaja iz njegove racionalne narave. Vendar je resnična ljubezen nekaj spontanega, zato je ni mogoče »ukazati.« In končno, človeka ni mogoče prisiliti k »dobremu.«
Ustavimo se najprej ob izrazu »zapoved,« za kar v grškem tekstu stoji beseda entole. Gre za sestavljenko iz en in telos in dobesedno pomeni na koncu oz. osredotočen na končni cilj. Kar smiselno lahko razumemo tako, da je s tem poudarjeno, kaj naj bo »cilj« človekovih prizadevanj.
V tem primeru gre za ljubezen, za kar evangelist uporablja glagol agapao, iz katere je izpeljana beseda agape in s katero označujemo božjo ljubezen. V tem smislu lahko povzamemo: cilj vseh človekovih osebnih prizadevanj naj bo ljubezen – to je končni namen in najvišja oblika njegovega mišljenja in delovanja.
Človekova narava je pogojena z neke vrste dvojnostjo: čeprav ima v sebi veliko dobrih nastavkov oz. pozitivnih usmeritev, ostaja nepredvidljiva. V človeku lahko v vsakem trenutku prevladajo destruktivne silnice. Ni sicer nujno, da se med ljudmi vzpostavi razmerje, ki ga določa načelo »človek človeku volk« in spominja na posebno obliko vojnega stanja. Upoštevati je potrebno drug vidik, namreč da človek v drugem najprej vidi »konkurenta,« ki ga ogroža v njegovih interesih.
Kakšna je torej Jezusova »ljubezen?« Je diametralno nasprotna miselnosti, ki je značilna za človekovo vsakodnevno realnost, ki jo zaznamuje »sovraštvo.« Le-to se skriva v različnih oblikah, največkrat prikritih – kot so verbalna agresija in namerno onemogočanje drugega. Če to ne zadošča, potem tudi v odkritih – kot so preganjanje, medijski linč in končno fizična odstranitev. Namesto takšne miselnosti Jezus uvaja »nov« način sobivanja, kjer »ljubezen« odpravi vsako obliko »sovraštva.«
Drža »ljubezni,« ki jo »zapoveduj« Jezus, je nekaj povsem »novega« – in sicer iz dveh vidikov. Najprej gre za »ljubezen« (gr. agape) samo: označuje se kot »Jezusova« in se kaže v tem, »da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). S tem je Jezus svoje učence opomnil, naj ne bodo drug drugemu »konkurenti,« ampak »prijatelji.«
In drugič, taka »ljubezen« postane osebna izkaznica oz. prepoznavni znak Jezusovih učencev. Kajti isto ljubezen, s katero je Jezus ljubil svoje učence in jih imel za svoje prijatelje (Jn 15,12.14), naj tudi oni izkazujejo drug drugemu. Duh evangelija vodi k miselni transformaciji – da posameznik v človeku ne vidi »sovražnika,« ampak »prijatelja.«
Takšna »ljubezen« je edino prepoznavna vsebina življenja iz vere. Ali, kot je zapisal Hans Urs von Balthasar: »Nobena druga lastnost Cerkve ne more prepričati sveta o primernosti ter potrebnosti Jezusa in njegovega nauka. Ljubezen, ki jo kristjani živijo in izžarevajo, je tako dokaz za ves nauk, vse dogme in nravne predpise Kristusove Cerkve« (Luč božje besede, 260).
Iz gornjih misli tako razberemo, naj Jezusovi učenci »ljubijo« drug drugega, kakor je on »ljubil« njih. Pri tem moramo biti pozorni na besedo »prijatelj,« ki je v tem kontekstu odločilnega pomena.
Skozi zgodovino se je pojmovanje »prijateljstva« močno spreminjalo. Poseben pečat je tej debati vtisnil Nietzsche, ki je v enem od svojih tekstov zapisal: »V svojem prijatelju imej svojega najboljšega sovražnika« (KSA 4). Njegova misel odraža novodobno razumevanje »prijateljstva,« ki temelji na odnosu »jaz-ti.« Tudi ko se med dvema osebama vzpostavi globok osebni odnos, le-ta v sebi skriva veliko negotovosti: človekova pričakovanja so lahko preveč idealizirana oz. nerealna in tudi »prijatelj« jih ne more uresničiti.
V antičnem času najdemo drugačen model »prijateljstva,« kot ga poznamo danes. Tako je Aristotel v svojem delu »Nikomahova etika« (EN VIII, 3) analiziral tri različne oblike medsebojnih odnosov, ki nam pomagajo doumeti Jezusov pomen besede »prijatelj,« za kar v grškem tekstu najdemo izraz philos.
O prvi obliki »prijateljstva« govorimo, ko dve osebi povezuje nekaj, ob čemer »uživata,« kar ju razveseljuje in se ob tem »zabavata.« Takšno »prijateljstvo« temelji na čustvih. Druga oblika temelji na »koristi,« ki jo ima kdo od »prijateljstva.« V tem smislu govorimo tudi o »poslovnih« prijateljih. Obstaja še tretja oblika, ki jo Aristotel imenuje pravo »prijateljstvo:« osebi A in B povezuje isti življenjski ideal. Se pravi, da se »jaz-ti« odnos vzpostavlja na osnovi »ideala« oz. »cilja,« za katerega si obe prizadevata oz. h kateremu težita – četudi imata o tem različne osebne »predstave.« Takšna oblika »prijateljstva« je mogoče le med posamezniki, ki so sposobni oblikovati trdne »značajske« poteze. Se pravi, da osebi A in B nista prijatelja, ker sta drug na drugega »čustveno« navezani ali zato, ker bi od njunega poznanstva imeli osebne »koristi,« ampak zato, ker se zavedata, da »vir« prijateljstva ni mogoče najti v človeku, ampak »zunaj« njega.
Jezusovi učenci postajajo med seboj »prijatelji,« ko jih med seboj povezuje ljubezen, ki je od Boga (1 Jn 4,7). Ko med prijateljema prevlada »dobrohotnost,« spoznavata, da le-ta izhaja iz Boga. Človek se začne zavedati, da »daje« oz. »podarja« le to, kar je tudi sam »prejel« – se pravi nekaj, kar ni sam ustvaril. Tako se osvobaja »vzvišenosti« nad drugim in reže vsako obliko »odvisnosti,« ki je značilna za medčloveške odnose. Ko se »prijateljstvo« uresničuje, postane znamenje, da »živi« iz vira, ki ga je mogoče najti le »zunaj« prijateljev, namreč v Bogu.
Takšna oblika odnosa omogoča vzajemno »priznavanje« drug drugega, kjer osebi A in B drug v drugem prepoznavata kot sebi enakega, vendar se hkrati »povezujeta« s pomočjo skupnega »cilja.«
»Ljubezen« in »prijateljstvo« se med seboj dopolnjujeta. Zato je tudi »ljubezen,« ki jo »zapoveduje« Jezus, mogoče uresničiti le med pravimi »prijatelji,« ki jih zaznamujejo značajske poteze – kot so strpnost, velikodušnost, pravičnost -, ne pa med tistimi, ki npr. iščejo zgolj svojo »korist.«
Ljubezen kot agape, ki naj bi navdihovala odnose med Jezusovimi učenci, se lahko razvije le v okolju, kjer tekmovalna miselnost nima prve in zadnje besede. Če namreč rečemo, da je ljubezen od Boga, s tem poudarimo vir »dobrega,« ki je skrit v Bogu. Le »dobro« lahko rahlja logiko agresivnosti v medčloveških odnosih. Toda izviru take »dobrote« se posameznik približuje, ko v sebi ponotranji ljubezen, s katero je Jezus ljubil svoje učence.
Jezusove besede – ljúbite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil – potrjujejo, da je pravi »izvir« ljubezni mogoče najti le v Bogu.