Noetovi dnevi
Biblična pripoved o Noetovi barki (1 Mz 6-9) je močno zaznamovala zgodovino umetnosti, pri čemer so simbol »barke« interpretirali na različne načine. Ko je prevladovalo teološko mišljenje, so v njej prepoznali metaforo človekove rešitve, ki temelji na Noetovi veri in poslušnosti Bogu. Ko je religiozni motiv stopil v ozadje, v slikarstvu pri obravnavi tega motiva stopi v ospredje gibanje, igra svetlobe in teme, kar je ponazarjalo dramatičnost dogodka in poudarilo epske razsežnosti. V sodobnem času, ko se je začela krepiti okoljska zavest, pa umetniki v njej vidijo simbol preživetja in upanja.
V tem kontekstu je potrebno omeniti Avguštinovo alegorično interpretacijo Noetove zgodbe, ki je močno zaznamovala teološko misel. V »barki« je prepoznal simbol »Cerkve, ki je rešena po lesu, na katerem je visel srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. (..) Tudi druge stvari, ki se omenjajo v zvezi z gradnjo barke, simbolizirajo stvari, ki se nanašajo na Cerkev« (DcD XV, 26). Tako je npr. število »osem« ljudi, ki so vstopili v barko in se rešili pred potopom, interpretiral kot podobo krsta, ki človeka reši pred uničenjem in mu omogoči nov začetek. Podobno misel najdemo v prvem Petrovem pismu, kjer je voda »podoba krsta« (1 Pt 3,21).
Tudi odlomek iz Matejevega evangelija se navezuje na bibličnega Noeta. Besedilo je potrebno postaviti v širši kontekst Jezusovega govora o njegovem ponovnem prihodu. V štiriindvajsetem poglavju beremo, kako ga bodo pri tem spremljala velika znamenja na nebu in ljudje bodo videli »Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. (…) Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mt 24,30.36).
Glavna pozornost v tem primeru ni namenjena kozmičnim znamenjem, ampak vprašanju časa, »dnevu in uri«: kdaj so bo vse to zgodilo? Kljub temeljni »nevednosti« glede Jezusovega prihoda nam današnji odlomek ponuja določen odgovor na to vprašanje in sicer tako, da potegne časovno vzporednico: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega« (Mt 24,37).
Takšna primerjava je pomenljiva. Na prvi pogled dobimo vtis, da je mišljena časovno-zgodovinska primerjava. Kot da imamo opravka z neke vrste ciklično zakonitostjo, kjer se določene stvari ponavljajo. Se pravi, kakor je bilo za časa Noeta, tako bo ob Jezusovem prihodu. Vendar nas takšna interpretacija časa pripelje v slepo ulico.
Zavedati se moramo, da je človekovo bivanje determinirano v »čas.« S tem je mišljen družbeni red oz. sistem, ki obsega vse pore življenja in se odvija v ciklusu štirih obdobij. Označimo jih lahko tudi kot štirje »rodovi,« ki se razvijajo po linearnem principu. Podobno misel najdemo tudi v drugi Mojzesovi knjigi, kjer beremo, da Bog kaznuje »krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu« (2 Mz 20,5). Ker gre za biblično govorico, je potrebno iz nje izluščiti smisel. Bog nikogar ne kaznuje in tudi posameznik ni odgovoren za krivična dejanja drugih. Vendar pa je človek podvržen ciklusu treh ali štirih obdobij, ki pripeljejo do propada.
Zato se je za razumevanje takšne dinamike razvoja potrebno postaviti v vlogo zunanjega opazovalca. V prvi fazi imamo opravka z izdelano »idejo,« na osnovi kateri se začne graditi (religiozni) družbeni red, ki se vzpostavlja z različnimi oblikami represije. Ker pri realizaciji nastopijo težave, pride do »reforme,« ki izvorno zamisel oklesti nepotrebne ideološke navlake. V tretji fazi se začnejo kazati znamenja razkroja oz. »dekadence.« V zadnji fazi pa pride do »propada« sistema, kar vodi v »pred-družbeno« stanje, kakor to lahko poimenujemo po Thomasu Hobbesu, in kjer velja zakon močnejšega. V tem smislu »časovni« proces oz. »družbeni« ciklus nujno pripelje do konca – do »potopa.«
Zato naj bi človek pravočasno iskal rešitev pred uničenjem. Toda rešitev ne obstaja v vzpostavitvi novega ciklusa, ki bi mu odprl novo perspektivo in omogočil ponoven zagon. Nasprotno, posameznik naj bi »izstopil« iz ciklusov časa, kar na simbolni ravni predstavlja prehod na »barko.«
Vzporednice takšnega razumevanja časa najdemo tudi v evangeliju, ko Jezus začne javno delovanje z besedami: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Jezus govori o »dopolnitvi časa« (gr. peplerotai ho kairos), s čimer poudari, da se je z njegovim prihodom zaključil ciklični in linearni koncept časa in da je nastopil čas »milosti.« To pomeni, naj človek spremeni svoje mišljenje, začne verovati evangeliju in tako vstopi v območje božjega kraljestva. Tako preseže okvire »časa,« ki po svoji notranji zakonitosti iz posameznika skuša narediti objekt sistema.
Vendar je v času »milosti« potrebno upoštevati še drug vidik, ki ga imenujemo »paruzija.« Ta izraz uporablja evangelist, ko napoveduje prihod (gr. parousia) Sina človekovega (Mt 24,37) in dobesedno pomeni navzočnost. Se pravi, da je paruzijo ali Jezusov prihod mogoče primerjati z Noetovimi dnevi. V tem smislu je čas nekaj eksistencialnega: človek skozi vsa zgodovinska obdobja stoji pred podobnimi dilemami, ki so bile značilne za Noetov čas.
Za Noetove dneve je bilo značilno diametralno nasprotje dveh miselnih usmeritev. Ne eni strani imamo razumevanje časa, ki se kaže kot koncept »védenja.« V zgodovinskih dogodkih je biblični Noe znal odkriti pomen, zato je lahko prepoznal nevarnost, ki se mu približuje, in se začel pravočasno pripravljati na katastrofo, kar mu je omogočilo rešitev.
Na drugi strani se srečamo z miselnostjo, ki je omejena zgolj na vsakodnevne opravke oz. na željo po preživetju: jedli in pili so ter se poročali »in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (Mr 24,39). Evangelist pri tem uporablja glagol ginosko, kar ima veliko globlji pomen kot slutiti. S tem je mišljeno, da je neko stvar mogoče spoznati oz. dogodek vnaprej predvideti. Se pravi, da ljudje niso hoteli razumeti, da se približuje »kataklizma,« kar prevajamo kot »potop.«
Na osnovi evangeljskega teksta lahko sklepamo, da je Noe »razumel,« da se približuje kataklizma, njegovi sodobniki pa tega niso »vedeli,« dokler ni bilo prepozno. Vendar imamo v tej primerjavi opravka s pomembno razliko. V času prihoda Sina človekovega ne bo potopa in tudi voda ne bo nikogar odnesla. Ko bo namreč nastopila paruzija, »bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena« (Mr 24,40-41).
Če je bilo v Noetovih dneh število tistih, ki so preživeli katastrofo, omejeno, pri čemer se je vzpostavilo razmerje med »osem rešenih« in »nešteto potopljenih,« pa je v času paruzije edino število »dve,« ki se deli, zato je na koncu relevantno le število »ena.« V čem se skriva njen pomen?
Pogosto se srečujemo z religioznimi predstavami, ki so polne človeških primesi, npr. o »koncu« sveta, o božji »sodbi« in »kazni« ipd. Spominjajo na neke vrste »kolektivni« dogodek ob koncu »časov,« kjer bo zbrano vse človeštvo. To največkrat razumemo dobesedno: ko bo prišel napovedani Odrešenik, bo konec zgodovine in začetek večnosti.
Vendar Jezusove besede nakazujejo nekaj drugega. Ne glede na to, kako dojemamo njegov »prihod,« le-to za človeka vedno pomeni »individualno« srečanje. Ob tem se mora posameznik soočiti s tem, kar je »sejal« in kar je »mlel.« To je mogoče razbrati iz prispodob »polja« in »mlina,« s katerima Jezus nazorno pokaže človekovo eksistencialno stanje ob paruziji.
Dva delata na polju, se pravi dva sejeta seme na njivi svojega življenja. To je seme božje besede, vendar so sadovi odvisni predvsem od dobrih tal. Za bogato žetev ni dovolj le dobra zemlja, ampak je potrebno odstraniti ovire za rast: kamenje, trnje in sušo (Mt 13,3-8). Od tega je odvisno, kdo bo »sprejet« in kdo bo »puščen.«
In ko pšenično zrno dozori in ga požanjejo, ga je potrebo odpeljati v mlin, da iz njega naredijo moko, iz katere spečejo kruh. Ponovno pride do delitve: dve meljeta na kamnu. Kdo je »sprejet« in kdo je »puščen,« je odvisno od tega, kaj človek melje v mlinu svojega življenja oz. iz kakšne moke je njegov kruh? Ali je iz moke sočutja ali sovraštva, iz moke resnice ali laži, iz moke iskrenosti ali prevare.
Zato je obe evangeljski delitvi mogoče primerjati z delitvijo v Noetovih dneh. Zanj velja, da »je našel milost v Gospodovih očeh,« da »je bil pravičen« in da »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,8-9). Na osnovi takšne duhovne drže je presegel zgolj v preživetje in zabavo napolnjen čas in v svojem duhovnem horizontu prepoznal pretečo nevarnost, ki je ogrožala njegovo eksistenco.
Jezusov učenec naj bi imel »Noetove« lastnosti – kajti kdor sprejme evangelij, je našel »milost pri Bogu,« kar mu omogoči, da postane »pravičen« in tako »hodi z Bogom.« V taki osebni drži pričakuje paruzijo ali Jezusov prihod. Bodisi da dela na polju bodisi da stoji za mlinskim kamnom, bo sprejet, za kar evangelist uporabi izraz paralambano. S tem se vzpostavlja nova kvaliteta odnosa med Bogom in človekom in poudarja medsebojno povezanost in bližino.