Nazarečan
Ljudje presojajo po tem, kar vidijo, se pravi na osnovi zunanjosti. To misel je izrekel že predsokratik Anaksagora (ok. 499-428 pr. Kr.) in jo v svojem delu Nikomahova etika navaja Aristotel (EN X,8; 1179a15). Trditev je postavljena v kontekst razločevanja med »zunanjimi« dobrinami (gr. ektos agatha) kot so npr. družinsko poreklo, bogastvo in telesni videz ter »duševnimi« dobrinami (gr. psychen agatha) kot so npr. moralne kreposti in praktična modrost (EN I,8). V tem smislu tisto, kar je resnično, ni mogoče soditi po videzu oz. »zunanjosti« (gr. ektos), ampak se presoja v praksi in vsakodnevnem življenju (EN X,8; 1179a19).
Tudi Jezusovo osebnost so pogojevale zunanje, predvsem družinske danosti, ki so bile – povedano v modernem jeziku – vezane na regionalno geografijo. Na različnih mestih v evangeliju naletimo na predsodke, ki jih je Jezusova okolica glasno izražala zaradi njegovega porekla. Kot je razvidno iz poročil, so ga presojali na osnovi »zunanjosti,« se pravi zgolj na temelju tistega, kar so bili sposobni dojeti oz. s pomočjo kriterijev, ki so uokvirjali njihov miselni svet.
Tako današnji evangelij poroča, kako so se morali Jožef, Marija in Jezus iz Betlehema v Judeji, kjer je bil rojen, umakniti na varno v Egipt, ker so »otroku stregli po življenju« (Mt 2,20). V tem času je namreč vladal kralj Herod, in ko je izvedel, da se je rodil »judovski kralj,« se je »vznemiril in ves Jeruzalem z njim« (Mt 2,2-3). Kot da se je v svoji moči počutil ogroženega, zato je uporabil nasilje in »dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Tako sta Jožef in Marija Jezusu rešila življenje, egiptovska dežela pa je postala zatočišče preganjanih. Po določenem času, ko so se razmere umirile, so zapustili Egipt in se naselili v Galileji v mestu Nazaret (Mt 2,23).
V bibličnih tekstih ima geografija sporočilno vrednost. To je razvidno tudi iz gornjega odlomka, kjer naletimo na tri različne miselne vzorce (topos), ki jih predstavljajo Egipt, Judeja z Betlehemom in Galileja z Nazaretom. Tako je Egipt veljal za »hišo sužnosti« (2 Mz 13,3); preroki so napovedovali, da bo iz Betlehema v Judeji »prišel vodnik,« ki ga lahko označimo kot hegemona (Mt 2,6); Galileja, kamor je spadal Nazaret pa je nosila oznako »poganska« (gr. ethnos), kar dobesedno pomeni dežela »narodov,« kjer je zasvetila »luč« (Mt 4,15-16).
Matej tudi opisuje politične razmere v Judeji tistega časa, kjer je vladal »Arheláj namesto svojega očeta Heróda« (Mt 2,22). Varnostne razmere so bile še vedno negotove, zato je kraj Jezusovega prebivanja postal Nazaret v Galileji, da »se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazaréčan« (gr. Nazoraios) (Mt 2,23).
Vendar ni jasno, kdo od prerokov je napovedal, da se bo Jezus imenoval »Nazarečan.« Zanimivo je, da takšna prerokba ni nikjer zapisana, le posredno je možno sklepati, kdo jo je izrekel. Po eni teoriji bi se to lahko nanašalo na besede preroka Izaija, ki je zapisal: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine« (Iz 11,1). V tem kontekstu bi se izraz »Nazarečan« lahko navezoval na besedo »poganjek,« za kar hebrejski tekst uporablja izraz netser, s čimer Izaija naslavlja Odrešenika. Vendar etimološke povezanosti med besedama Nazoraios in netser ni mogoče z gotovostjo dokazati.
Vrnimo se k »mestu« (gr. polis) Nazaret, kjer je Jezus »odraščal« (Lk 4,16). Iz tega obdobja nimamo podrobnih poročil, izstopa le dogodek »dvanajstletnega« Jezusa v templju. Tam je »sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (Lk 2,46-47). O kakšni obliki »razumnost« lahko govorimo v tem primeru? V tekstu najdemo izraz synesis, s čimer je mišljeno takšno razumevanje, ki je sposobno združiti različne aspekte v novo celoto: narediti sintezo. Kljub temu da je bil Jezus za svoja leta zelo razsoden, evangelist zapiše, da se je s svojimi starši vrnil »v Nazaret ter jima je bil pokoren« (Lk 2,51).
Tudi v tem primeru moramo biti pozorni na izraz hypotasso, ki ga smiselno lahko razumemo tako, da se kdo postavi v podrejen položaj. V tem kontekstu se Avguštin sprašuje, komu je bil Jezus podrejen? Nenavadno bi bilo, da bi bil Bog »podrejen« človeku, zato je potrebno upoštevati Jezusovo dvojno naravo. Kot človek se je »podredil« svojim staršem, kot božji Sin pa ostaja enak svojemu Očetu (Sermo NZ I.19).
Ker je Jezusova okolica celoto njegove bivanjske realnosti presojala po »zunanjosti,« se je moral neprestano soočati z napačnimi predstavami, ki so predstavljale dodatno oviro za razumevanje njegovega delovanja.
Najprej spomnimo na poklic prvih učencev. Jezus je srečal Filipa, ki je bil doma iz Betsajde, in ga povabil, naj se mu pridruži. To je Filipa tako močno prevzelo, da je nagovoril »Natánaela in mu rekel: ›Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.‹ Natánael mu je dejal: ›Iz Nazareta more biti kaj dobrega?‹« (Jn 1,45-46). Iz teh trditev je mogoče razbrati, kakšno javno mnenje je prevladovalo. Namreč, da v mestu Nazaret ni mogoče najti ničesar dobrega (gr. agathos), zato tudi prerok ne more priti iz Galileje (Jn 7,52).
Druga Jezusova »zunanjost,« ob katero se se spotikali njegovi opazovalci, je bil njegov poklic: »Ali ni to tisti tesar« (Mr 6,3), oz. »Ali ni to tesarjev sin« (Mt 13,55). Takšna trditev dokazuje, da je bila družbena razslojenost tudi v antičnem času osnova za človekovo vpetost v hierarhično strukturo, ki je temeljila predvsem na vrednosti dela. Toda gledano iz današnje perspektive, bi lahko rekli, da je Jezus živel od dela svojih rok, in ne na račun nekoga drugega. Oznaka »tesarjev sin« je tako sinonim za »delavca.« Vendar s tem ni mišljen le rokodelec, ampak vsak človek, ki oblikuje svojo misel in brusi svojega duha.
Še tretja »zunanja« lastnost je zaznamovala pogled na Jezusa: družina, iz katere je izhajal. Najbolj je to razvidno v Janezovem evangeliju, kjer beremo očitek: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel‹« (Jn 6,42).
Ne moremo dvomiti o tem, da Judje niso poznali Jezusovih staršev. Evangelist to pokaže tudi z izrazom eido, s čimer poudari, da so »vedeli« oz. so imeli notranji uvid o tem. Toda ujeli so se v logično zmoto. Če so poznali njegove starše in sorodnike (Mt 13,55), iz tega še ni mogoče sklepati, da Jezus ni prišel iz nebes.
Jezusovo sporočilo temelji na drugačnih predpostavkah: družinski rodovnik za božje kraljestvo nima nobenega pomena. Na krvi temelječa razmerja preseže na ta način, da za svoje brate in sestre imenuje tiste, ki izpolnjujejo voljo nebeškega Očeta (Mt 12,50). In če je Nazaret veljal kot nepomembno mesto, Galileja za Jezusa postane kraj, kjer ga bodo učenci lahko prepoznali kot Vstalega (Mt 28,10).
Iz vsega naštetega lahko sklepamo: kdor poskuša človekovo duhovno identiteto določiti na osnovi vnaprej izdelanih sodb – bodisi da se nanašajo na družino, iz katere izhaja, na poklic, ki ga opravlja, ali na kraj prebivanja – pride do napačnega spoznanja. Zgreši končni cilj: resnico.
Kljub temu, da so Jezusovi sodobniki poslušali njegov nauk in strmeli nad njim, »kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo« (Lk 4,32) in so »videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih« (Jn 6,2), so ga vseeno presojali na osnovi izdelanih modelov in v njem prepoznali zgolj »Nazarečana.« Kajti poznali so družino (oče Jožef, mati Marija, bratje in sestre), imel je status (tesarjev sin) in bil je geografsko umeščen (Nazaret v Galileji). Vse to jih je zavedlo do te mere, da so začetnika življenja umorili, dosegli pa so pomilostitev ubijalca (Apd 3,14-15).