Morala kot palica
Ali obstaja »krščanska« morala? Na to vprašanje odgovarja francoski mislec Rémi Brague v knjigi z naslovom »Morala – postavljena na svoje mesto« [La morale remise à sa place, Gallimard, 2024]. Meni, da ni smiselno govoriti o krščanski morali v strogem pomenu besede, ampak le o »krščanski interpretaciji skupne morale« (str. 74). Kajti moralna načela imajo univerzalno veljavo, zato jih ni mogoče omejiti na religiozni, kulturni ali filozofski predznak.
Morda je to glavni razlog, da prav moralna vprašanja, povezana z ideološko indoktrinacijo, najbolj razvnemajo družbeno debato, ki pogosto prehaja v kulturni boj. Še več, v imenu morale se poskušajo opravičiti celo nasilna dejanja, ki so v nasprotju s temeljnimi načeli človekovega dostojanstva.
Ko je Rémi Brague komentiral vsebinske poudarke zgoraj omenjene knjige, je v pogovoru za revijo la Nef izjavil:
»So ljudje, ki moralo uporabljajo kot palico, da odstranijo tiste, ki jih ne marajo. Včasih je dovolj že ena sama obtožba, da javnost koga obsodi in sproži se pravi lov na človeka. To je korak nazaj od zamisli o nepristranskem sojenju in načelu kontradiktornosti postopka, z odvetnikom, ki zagotavlja pravico do obrambe. Skratka, odpovedujemo se napredku, ki ga je vpeljala inkvizicija« (LA NEF n° 377 Février 2025).
Vzporednice na to temo najdemo v Janezovem evangeliju. Opisuje dogodek, kako so pismouki in farizeji pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, in od njega zahtevali, naj na osnovi očitanega dejanja izreče sodbo o njej (Jn 8,3-5).
Za takšno dejanje je judovska verska zakonodaja predvidevala smrtno kazen (5 Mz 22,22). Spomnimo, tudi Jezus se je opredelil do »prešuštva,« za kar evangelist uporablja izraz moicheia in se nanaša na tistega, ki se loči od partnerja v zakonski zvezi in sklene nov zakon (Mt 10,11-12; Lk 16,18).
V našem primeru se v ozadju skriva svojevrsten konflikt, ki je značilen tudi za sodobno družbo. Drug ob drugega trčita dva različna moralno-pravna sistema: »religiozni« in »civilni.« Prvega predstavlja Mojzesova postava, ki se »sklicuje« na Boga, drugega rimsko pravo, ki temelji na suverenosti imperialne oblasti. Če je bila za kršitev moralne norme (»prešuštvo«) v religioznem sistemu predvidena smrtna kazen, je rimsko pravo za takšno ravnanje zahtevalo le denarno kazen. Gre za neskladje med »versko-moralnim« načelom in »civilnim« pravom. S tem je »civilno« pravo razveljavilo pravne posledice versko-moralne norme. V tem se je skrivala »past,« ki so jo Jezusu nastavili njegovi nasprotniki (Jn 8,6).
Vendar okoliščine »prešuštva« niso povsem pojasnjene. Npr. ničesar ne zvemo o njenem »partnerju« – kar vzbuja vprašanje, zakaj niso privedli tudi »moža.« Zakaj so obtožili le »ženo,« ki naj bi jo zalotili v prešuštvu? Mojzesov zakon namreč določa, naj se kaznujeta oba. Pismouki in farizeji »obtožbo« utemeljijo na osnovi religioznega pravnega reda, po katerem so moralne norme tudi družbene norme, pri čemer ni povedano, kdo lahko izvrši sankcije, če so te norme kršene.
Opravka imamo z dvema različnima principoma: moralnim in pravno-sodnim. Za prvega je značilno, da je vsako »normo« potrebno utemeljiti, preden neko dejanje razglasimo za »moralno« oz. »nemoralno;« za drugega velja načelo, da »tožnik« ne more nikogar »obsoditi,« to lahko stori le sodna instanca.
Jezus prevzame vlogo »sodnika« in zagotovi pošten sodni postopek. Deloma uveljavi tudi načelo kontradiktornosti, se pravi obojestransko zaslišanje, kar vzpostavi enakopraven položaj strank v pravdnem postopku. Vendar Jezus zasliši nasprotno stran tako, da izreče znameniti stavek: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7).
Pri tem lahko nastane vtis, kot da imajo pismouki in farizeji pravico, da ženo obsodijo in nato tudi kaznujejo. Toda Jezus jim postavi pogoj: to lahko storijo le, če so brez greha, za kar stoji beseda anamártetos, ki izraža misel, da je takšen človek neke vrste moralni »čistun.«
V komentarju Janezovega evangelija je Avguštin povzel bistvo Jezusove misli, ko je zapisal: »To je glas pravičnosti. Grešnik naj bo kaznovan, vendar ne od grešnikov; zakon naj se izvrši, vendar ne po kršiteljih zakona« (Tract. in Ioh. 33, 5).
Njegova interpretacija je večplastna in se dotika temeljnih moralnih načel in sodnih postopkov. Ko se posamezniku očita »kaznivo« dejanje in je javno razglašen za »grešnika,« ga ne more obsoditi človek, ker je tudi sam »grešnik.« Sodbo mu je mogoče izreči le na osnovi »zakona,« kar je v pristojnosti sodne instance. V tem smislu »zakon« predvideva sankcije za kaznivo dejanje, ki mu jih lahko izreče »sodnik.« Vendar mora le-ta biti »neoporečen,« se pravi, da v zadevo ni na kakršen koli način vpleten, v nasprotnem primeru krši zakon.
Sodni postopek je smiseln, ko sta »tožnik« in »sodnik« dve različni osebi. Iz našega primera je razvidno, da so »tožniki« (pismouki in farizeji) prevzeli tudi vlogo »sodnika.« Pri tem so se sklicevali na »zakon,« ki je bil zapisan v postavi. Gre za »pravno-religiozni« model, ki legitimira sodbo v »imenu« Boga, kar končno pomeni, da »Bog« obsodi človeka.
V težjem položaju se znajdemo, ko skušamo določiti moralne norme. Kako jih določiti in vzpostaviti? Kdo si pridružuje pravico, da zahteva njihovo uresničevanje? Ali takšne norme odražajo duha kulture in ustvarjajo vrednostni sistem, ki vključuje tako družbeno-socialni razvoj kot vpliv religije, se pravi, da jih je mogoče določiti na osnovi »družbenega konsenza?« Ali pa moramo v morali prepoznati nekaj »realnega« oz. »objektivnega« in so zaradi tega njena načela univerzalno veljavna?
Pri Jezusu teh odgovorov ne najdemo. Zanj sodba ni prioriteta, ker ni prišel, da bi sodil, ampak reševal (Jn 12,47). V tem smislu moramo razumeti njegove besede: »Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11).
Po rimskem (civilnem) pravu ni šlo za kaznivo dejanje, ampak za prekršek, za katerega je predvidena globa. Zato bi bila izvršitev smrtne kazni iz civilno-pravnega vidika kaznivo dejanje tistih, ki bi ga izvršili. Ubili bi osebo, ki ni storila ničesar, kar bi opravičevalo takšno kazen.
Bistvo pravične sodbe je v tem, da so moralna »načela« in pravni red »usklajeni« – da zakon »odraža« duha moralne ideje. V nasprotnem primeru ni mogoče človeka obsoditi za nemoralno dejanje, ki ga zakon ne predvideva.
Končno ne moremo prezreti dejstva: moralo kot instrument največkrat uporabljajo tisti, ki nimajo pravnih argumentov.