Menjava s hudičem
Ekonomija se v svojem izvornem pomenu nanaša na upravljanje družinskega gospodinjstva, katerega glavni namen je samozadostnost. Ko pa posamezni člani vstopijo v socialna razmerja, takšna primarna ekonomija dobi nov vidik, namreč menjavo. Pomislimo le na odnose med ljudmi, kjer posamezniki menjajo najbolj osnovne dobrine, ki prinašajo vzajemno korist, ali na kompleksne ekonomske sisteme, ki vzpostavljajo družbeno podstat, brez katere nobena skupnost nima obstoja. Ob tem ne smemo pozabiti, da menjava temelji na sorazmerju, ki ga določimo na osnovi vrednosti posameznih dobrin oz. produktov.
Svojevrstno ponudbo menjave najdemo tudi v današnjem evangeliju, in sicer v kontekstu, ki je bolj znan po tem, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa. Z razliko od Markovega poročila, kjer izvemo le, da je satan skušal Jezusa v puščavi (Mr 1,13), je Lukov opis tega nenavadnega dogodka bolj natančen. Najprej evangelist poudari, da je Jezusa skušal hudič, nato podrobno predstavi vsebino treh »skušnjav,« s katerimi se je moral Jezus soočiti: naj kamen spremeni v kruh, naj poklekne pred hudiča in ga moli in naj se z vrha templja vrže na tla (Lk 4,2.3.7.9).
Čeprav na osnovi evangeljskega teksta lahko oblikujemo posebno »tipologijo« skušnjav in jih interpretiramo v kontekstu drugih bibličnih besedil, se osredotočimo le na tako imenovano hudičevo »ponudbo,« kjer beremo: »Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: ›Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.‹ Jezus mu je odgovóril: Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« (Lk 4,5-8).
Iz teksta je razvidno, da se je med Jezusom in »hudičem« razvil pogovor. Vendar sta za vsak dialog potrebni vsaj dve osebi. Zato se postavlja vprašanje, za kakšnega dialoškega partnerja gre, ko evangelist navaja »hudičeve« besede? Še več, kaj je mišljeno z izrazom »hudič:« ali gre za literarno figuro ali pa mu pripada ontološki status?
Z razliko od Markovega evangelija, kjer avtor uporablja izraz »Satanas,« kar dobesedno pomeni nasprotnik oz. tožnik (Mr 1,13), pri Luku najdemo besedo »diabolos,« kar prevajamo kot hudič. Koren ima v glagolu diaballo, kar dobesedno pomeni metati na drugo stran oz. deliti, se pravi pomešati, v prenesenem pa obrekovati oz. obtoževati.
Znašli bi se v težavah in zašli bi v protislovje, če bi »hudiča« hoteli identificirati kot »bitje« – kot neke vrste »entiteto,« ki deluje samostojno in neodvisno. Kot je razvidno iz teksta, »hudič« nima imena in je v tem pogledu »brezoseben.« Ne motimo se, če rečemo, da je s tem mišljen duhovni princip, neke vrste »izzivalec« duha, in sicer kot neke vrste »nasprotovalec,« katerega cilj je negacija duha. Takšen princip lahko postane »konkreten,« ko ga posameznik prostovoljno sprejme kot vodilo »svojega« duha, ki začne usmerjati njegovo aktivnost z vsemi negativnimi posledicami.
Najbolj nazorno ta duhovni princip opišemo, če ga predstavimo kot prispodobo, ki jo najdemo pri preroku Izaiju: podoben je jutranji zvezdi ali danici, ki se je kot »izzivalec« hotel meriti z Najvišjim (Iz 14,12.14). V tem smislu »nasprotovalca« opisuje tudi prerok Ezekiel, ko pravi: bil je vzor popolnosti, v svojem ravnanju je bil popoln, a njegovo srce se je prevzelo in spridil je svojo modrost (Ezk 28,12.15.17). Obema je skupna misel, da takšen duhovni princip, ki je v svojem začetku »popoln,« postane diametralno nasprotje svojemu izvornemu stanju.
Zaradi svoje notranje transformacije – v sebi nosi izvirni pogled na realnost, hkrati pa njegovo realnost stanje določa nasprotna vizija – je ta duhovni princip postal »skušnjavec,« se pravi tisti, ki je sposoben »testirati« Duha. V grškem tekstu najdemo besedo »peirazo,« kar prevajamo kot preizkušati. V ospredju stoji misel, da je tisti, ki je »skušan,« prisiljen razodeti resnično »usmeritev« svojega duha, svojih misli in s tem celotnega notranjega življenja. Gre za svojevrstno »preverjanje« duha, ki mu je bil podvržen tudi Jezus.
Kompozicija evangeljskega teksta nam omogoča bistveni vpogled v naravo »hudiča.« Na eni strani stoji trditev: Duh je vodil Jezusa v puščavi, na drugi strani pa beremo: hudič ga je skušal (Lk 4,1-2). Se pravi, da je »hudičevo« aktivnost potrebno interpretirati v okviru »duha:« Duh »vodi,« toda hudič »skuša.« Iz tega je razvidno, da le-ta ne nastopa »samostojno« in nima »moči,« da bi usmerjal človekovo življenje. Do veljave pride, ko prevara »Duha« – v tem primeru naj bi se to zgodilo prek »menjave.«
Ambrož Milanski je v svojem komentarju Lukovega evangelija diferencirano pristopil k interpretaciji teksta. Čeprav na splošno velja, da se ta skušnjava dotika »oblasti« oz. »moči« – Ambrož najprej poudari, da je »oblast« od Boga, zato je »dobra.« V tem kontekstu izpostavi človekovo »ambicijo« (lat. ambitio) oz. častihlepje, kar omogoča povsem drugačen vpogled v duhovno strukturo te »skušnjave.« Tako ni škodljiva »oblast,« ampak človekovo prizadevanje po moči. V tem smislu »oblast« sama na sebi ni slaba, ampak posameznikova »ambicija« po moči je diabolična (ExEvSeL, IV 28-29).
Če želimo razumeti Ambroževo trditev, se vrnimo k »hudičevi« ponudbi menjave, ki naj bi Jezusu prinesla največjo »dobrino.« Najprej opazimo, da je »menjava« nesorazmerna: Jezus naj pade na kolena in počasti »hudiča,« v zameno pa bi prejel »oblast« (gr. exousia) in »slavo« (gr. doxa) vseh »kraljestev sveta« (gr. basileias tes oikoumenes). Jezus bi tako z enim samim dejanjem »čaščenja« dobil v posest »oblast in slavo,« ki bi bila primerljiva božjim razsežnostim.
Za kakšno obliko »čaščenja« gre v tem primeru? Evangelist uporablja izraz proskyneo, kar je več kot molitev oz. čaščenje. Dobesedno pomeni poljubiti tla, ko se kdo pokloni nadrejenemu. Na zunaj se to kaže kot govorica telesa, na duhovni ravni simbolizira človekovo pripravljenost, da se ukloni in pokori svojemu gospodarju.
Ob tem se razodene resnična vrednost menjave s hudičem: Jezus naj bi se najprej podredil svojemu »vladarju,« v zameno pa bi mu bila dana »oblast.« Ali kot je ugotovil Ambrož: najprej bi moral postati »služabnik,« da bi nato lahko »vladal« drugim (ExEvSeL, IV 31). V tem se kaže diaboličnost »ambicije« po oblasti. Kajti »služabnik« ne more »vladati,« ampak lahko le izpolnjuje vladarjevo voljo: izvaja le oblast nekoga drugega – v tem smislu je tudi sam pod »oblastjo.«
Ko bi se Jezus podredi »hudiču,« bi v zameno pridobil vso »oblast.« Toda kaj bi to pomenilo zanj kot »osebnost,« za njegovo »identiteto?« Ko bi se »priklonil« skušnjavcu, bi izrazil »pokorščino« in neomejeno vdanost svojemu »vladarju.«. V zameno bi dobil nekaj, kar sploh ne bi bilo njegovo, četudi se to imenuje »oblast in slava.« Katji »moč,« ki naj bi jo posedoval bi v resnici »posedovala« njega. Odrekel bi se namreč svoji svobodi, odpovedal bi se samemu sebi, ker bi postal »lastnina« drugega. Zato ima menjava s hudičem neekonomske posledice: kdor sprejme njegovo ponudbo in se tako podredi svoji »ambiciji,« izgubi samega sebe, v zameno pa ne dobi ničesar, kar bi imelo »vrednost.«
Smiselno je osvetliti še drug vidik. Če »oblast« izhaja iz Boga, potem »hudič« ni njen izvor. Se pravi, da ponuja nekaj, kar sploh ni v njegovi domeni. Vendar tisto, kar je predmet njegove »ponudbe,« odgovarja človekovemu hrepenenju po »moči:« postati »podoben« Bogu, dokopati se do božanskih lastnosti. Kakor se je »hudič« spridil, ko je začel tekmovati z Bogom in postati »enak« njemu, tako naj bi njegovo napako ponovil tudi Jezusa.
Zato je Jezusovo soočenje s »hudičevo« skušnjavo univerzalne narave in poučno za človekovo življenje iz vere. Evangelist namreč poudari, da »hudič« nima dostopa do človekovega notranjega sveta – tja lahko vstopi skozi vrata, ki jim pravimo »menjava.«
Vsakega človeka v njegovi bivanjski stvarnosti spremljajo »ambicije,« ki jih je v moderni družbi mogoče prepoznati v različnih oblikah »karierizma.« Prizadevanje za osebno uveljavitev oz. uspeh lahko prevzame nadomestno vlogo za človekovo religiozno dimenzijo. Pri tem ostaja odprta temeljna dilema, ki spremlja vsako »menjavo:« kaj je kdo pripravljen »dati« in kaj za to »dobi« v zameno?