Medgeneracijska stiska
Številne znanstvene raziskave potrjujejo, da neurejeni in konfliktni odnosi med starši in otroki resno ogrožajo duševno zdravje otrok in mladostnikov ter povečujejo tveganje za razvoj depresivnih motenj in drugih vedenjskih težav. Omenimo najnovejšo izmed takšnih študij, ki je bila objavljena v reviji JAACAP (2026, 530-545). Ena od ključnih ugotovitev te raziskave je bila, da družinski konflikti in stresna doživetja negativno vplivajo na otrokovo sposobnost zdravega uravnavanja čustev, kar lahko vodi v tesnobna stanja. Zato je kakovost odnosa med starši in otroki odločilnega pomena za zdrav razvoj otroka oz. mladostnika. Negativni vzorci v tem odnosu pa so dejavnik tveganja pri oblikovanju osebnosti.
Ob današnjem odlomku iz Matejevega evangelija se med drugim postavlja tudi vprašanje, ali lahko spoznanja modernih raziskav pomagajo pri interpretaciji določenih evangeljskih besedil. Matej podrobno opisuje srečanje med Jezusom in kánaansko ženo, ki se nanj obrne s prošnjo zaradi težav z »demonom,« ki jih ima njena hči (Mt 15,22).
Najprej lahko ugotovimo, da evangelij pojav »demona« ne razlaga kot psihološko motnjo niti ga neposredno ne povezuje z materinim vedenjem. Vendar struktura dialoga med Jezusom in materjo nakazuje možnost, da »demon,« ki muči hči, na zunaj odraža njeno notranjo stisko, ki izhaja iz odnosa z materjo. Kajti hči ozdravi tisti trenutek, ko Jezus pomaga materi – ko le-ta doseže »usmiljenje.« V tem smislu »demon« ne predstavlja zgolj medicinske diagnoze, temveč simbolizira tisto, kar obremenjuje medosebna razmerja.
V prid tej tezi govorijo različna poročila v evangelijih, kjer naletimo na podobno tematiko, le razmerja so drugačna. Tako evangeliji na različnih mestih predstavijo štiri tipe medgeneracijskih razmerij. Poleg že omenjenega (mati – hči) najdemo še tri druge. Tako Jezus iz smrtnega spanca prebudi Jairovo hčerko (Mr 5,21-43: oče – hči); beremo tudi, kako Jezus ozdravi božjastnega dečka (Mt 17,14-20: oče – sin); nazadnje pa oživi še mladeniča iz Naima (Lk 7,11-17: mati – sin). V tem smislu je Matejev opis potrebno postaviti v širši kontekst razmerij med starši in otroki, katerim tudi evangelisti posvečajo posebno pozornost.
Začnimo pri današnjem besedilu, v katerem se razkriva srčika pripovedi. Kanaanska žena nagovori Jezusa z besedami: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi« (Mt 15,22). Tu se porodi vprašanje: zakaj prosi, da se usmili (gr. eleeo) nje, ko pa je v stiski njena hči? Če bi bila namreč težava pri hčeri, bi pričakovali, da bi mati prosila za njeno »ozdravljenje.« Tako pa prosi zase. Kakšna je torej materina vloga pri težavah, ki jih ima njena hči? Že v naslednjem koraku se postavi še dodatno vprašanje: ali Jezusovo »usmiljenje« do matere lahko pomaga pri ozdravljenju njene hčere?
Zdi se, da mati trpi zaradi svoje hčere, zato se obrne za pomoč na Jezusa. S tem prizna, da je ob njenih problemih nemočna. Začne se zavedati, da je sama vpletena v hčerin problem oz. da je del njene stiske. Hkrati je pri tem opisu pomenljivo, da hči ni navzoča; omenjena je le v pogovoru. Njene težave niso podrobno opisane, ampak gre za splošno diagnozo: problem je »demon.« O njenih bolezenskih težavah izvemo skozi materino prizmo, ki se je sama znašla v stiski. Kot da bi v ozadju lebdela misel: jaz sem vpletena v hčerin problem. Če se usmiliš mene, se bo tudi ona osvobodila; če pomagaš meni, bo tudi ona ozdravela. S tem se odpira vprašanje, kdo zares potrebuje ozdravljenje: hči ali mati? kdo je izvor težav: mati ali hči?
Ko evangelist zapiše, da »hčer zelo mučijo hudobni duhovi,« to dobesedno pomeni, da je »hudo obsedena z demonom« (gr. kakos daimonizesthai) in zato potrebuje pomoč. Za kakšnega »demona« gre v tem primeru? V antiki je Platon »demone« razumel kot nižja božanska bitja oz. posrednike med ljudmi in bogovi. Ti so človeku v prvi vrsti v pomoč, imajo pozitivno vlogo (202e–203a). Zanimivo je, da pri njem najdemo tudi izraz kakodaimon, ki ga ne smemo označiti kot nekaj hudobnega ali zlonamernega, ampak pomeni nesrečen (77e–78a). Izraža nasprotje stanju, ki ga določimo kot srečnega (gr. eudaimon). Antično mišljenje je poudarjalo, da je bistvo človekove narave v tem, da išče izpolnjeno bivanje, da stremi k temu, kar ga osrečuje. »Nesrečno« stanje ga pri tem ovira ali mu celo onemogoča uresničiti življenjske cilje.
Evangeljsko pojmovanje »demona« vključi nove vidike. Izpostavljen je odnos, v tem primeru med materjo in hčerjo. Po eni strani ne izvemo, kaj obremenjuje njun odnos. Po drugi strani ni mogoče ignorirati dejstva, da je ozdravljenje hčere povezano z materino vero. Za osvetlitev prikritega evangeljskega sporočila je zato ključen dialog med Jezusom in materjo. Najprej prosi kanaanska žena: »Gospod, pomagaj mi!« Nato ji Jezus odgovori: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom« (Mt 15,25-26). Žena vztraja pri svoji »prošnji« in mu odgovori z argumentom: »tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). V tistem trenutku, ko se je s prošnjo obrnila na Jezusa, je priznala svojo nemoč glede hčere. Vendar je vztrajala v dialogu in svojo prošnjo znala utemeljiti z argumenti.
Zdi se, da je prav njen odgovor »prepričal« Jezusa, ki je lahko zgolj ugotovil: »O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28). Tako kot pri Petru, ki je »hodil po vodi,« se tudi tu srečamo z »vero,« pri čemer je Jezus »vero« žene označil kot megale pistis ali velika vera. Nasprotno pa Petra v njegovi reakciji na morju označi kot oligopistos ali malo-veren. Gre za dve skrajni točki v spektru vere. Tudi pri njunem načinu, kako izpovedujeta vero, se razodevata dva različna vidika. Peter je najprej »zaupal,« nato je »podvomil,« kar je v njem vzbudilo krik po rešitvi (»Gospod, reši me!« – Mt 14,30). V tem smislu vera »rešuje« človeka. Kanaanska žena Jezusa prosi: »Gospod, pomagaj mi!« (gr. Kyrie, boethei moi – Mt 15,25). V svoji prošnji vztraja, čeprav se zdi, da jo Jezus ne »usliši,« zato mu v dialogu odgovori z dodatnim argumentom. V tekstu stoji izraz boetheo, kar dobesedno pomeni klic na pomoč: ko je kdo v hudi stiski, se je potrebno hitro odzvati in pomagati. Zato je prava vera človeku v »pomoč,« ker vztraja četudi prvi »klic« ni uslišan.
Ko Jezus izpostavi »veliko vero« žene, odklene bistveno sporočilo evangeljskega odlomka. Od njega dobi zagotovilo: »Zgodí naj se ti, kakor želiš!« (gr. genetheto soi hos theleis – Mt 15,28). Če to misel parafraziramo, lahko rečemo: nastane (gr. ginomai) naj tisto, kar ti hočeš (gr. thelo). Ker je žena imela »veliko vero,« se je uresničilo to, kar je hotela: bila je deležna božjega usmiljenja (gr. eleos), kar je vodilo do spremembe na eksistencialni ravni.
V življenju iz vere ima človekova »volja« dva različna vidika. Iz dialoga lahko razberemo, da žena v svoji prošnji ne izraža le »želje,« ampak svojo »voljo.« Pri tem je odločilno, da Jezus njeno »voljo« upošteva in jo prizna kot enakovredno svoji. To pomeni, da v dialogu z Jezusom ni v ospredju zgolj vprašanje, kaj »hoče« Bog, ampak tudi, kaj je človekova »volja« – ki se izraža v konkretnih pričakovanjih. Iz tega lahko sklepamo, da se v dialogu z Bogom oblikuje človekova individualnost: brez osebne »volje« ni »jaza.« Tako v ospredju ni več misel, naj človek izpolnjuje božjo »voljo,« ampak Jezus v svojem odgovoru poudari, kako pomembno je, da ima vsak človek svojo »voljo.« To je predpogoj odgovornosti in svobode.
Po drugi strani je razvidno, da žena svoje »volje« ni več prenašala na hčer. Njena »volja« je bila izražena v prošnji: pomagaj mi, usmili se me. Ko se je to uresničilo, je njena hči »ozdravela.« Kar lahko interpretiramo tako, da mati ne vsiljuje svoje »volje« hčeri. Postane svobodna, ker ji mati dopusti, da ima tudi ona svojo »voljo.« Zato je območje človekove »volje« omejeno na njega samega. Posameznik ne more svoje volje vsiljevati drugemu: nihče ne more hoteti namesto sočloveka, ker bi to pomenilo, da posega v njegovo svobodo.
Zdi se, da človek potrebuje »veliko vero,« če hoče v sebi nekaj spremeniti. Vsaka sprememba je stvar hotenja, ko človek v dialogu z Bogom najde moč in potrditev svoje volje. Kajti človekova volja, ki jo usmerja razum, je nujni pogoj njegove svobode. To lahko vidimo na primeru kanaanske žene: njena hči je ozdravela, ko je mati dosegla notranjo svobodo, ki se je v njej oblikovala postopoma – kot vztrajen klic na pomoč.